Službi branja beril in delitve obhajila v stalni obliki odprti tudi za ženske

Andreja Červek – Vatikan

Izšel je motu proprio »Spiritus Domini«, s katerim je papež Frančišek spremenil kodeks kanonskega prava ter službi branja beril in delitve obhajila v stalni in institucionalni obliki odprl tudi za ženske.

V praksi zagotovo ne gre za novost, saj ženske med bogoslužjem pogosto berejo Božjo besedo ali opravljajo službo ob oltarju kot ministrantske ali delilke obhajila, v skladu s pooblastili škofa. Sedaj pa ti dve službi z ustreznim pooblastilom dobivata še stalno in institucionalno obliko, ki je do sedaj manjkala. Papež Pavel VI. je leta 1972 odločil, da omenjeni službi lahko opravljajo samo osebe moškega spola. Papež Frančišek je sedaj, tudi upoštevajoč ugotovitve zadnjih škofovskih sinod, želel na institucionalno raven postaviti navzočnost žensk ob oltarju.

Motu proprio »Spiritus Domini« spreminja prvi odstavek 230. člena kanonskega prava, ki je določal, da so »moški laiki« lahko »za stalno sprejeti v službo bralca ali mašnega pomočnika«. Izraz »moški laiki« je sedaj zamenjan z besedo »laiki«, kar vključuje tako moške kot ženske. Papež Frančišek v dokumentu pojasni, da »so nekatere škofovske sinode jasno pokazale potrebo po doktrinalni poglobitvi tega argumenta«, da bi se tako »odgovorilo na naravo karizem in zahtev časa« ter »podprlo vlogo evangelizacije, ki pripada cerkvenim skupnostim«. Zapiše, da je »v zadnjih letih prišlo do doktrinalnega razvoja«, ki je pokazal, kako imajo določene službe, ki jih postavlja Cerkev, kot »temelj skupno stanje krščenih in kraljevsko duhovništvo, prejeto po zakramentu krsta«; te službe »so bistveno drugačne od posvečene službe, ki se prejme z zakramentom svetega reda«. Papež spomni, da je tudi »utrjena praksa latinske Cerkve potrdila, kako so te laične službe, utemeljene na zakramentu krsta, lahko zaupane vsem laikom, ki so sposobni in so moškega ali ženskega spola«.

Papež Frančišek je obenem napisal tudi pismo prefektu Kongregacije za nauk vere, kardinalu Luisu Ladarii. V njem pojasni teološke razloge za svojo odločitev, pri čemer se sklicuje na drugi vatikanski koncil in na potrebo, da »se ponovno odkrije soodgovornost vseh krščenih v Cerkvi, na poseben način poslanstva laikata«.