Srečanje s predstavniki iraških oblasti. Papež: Naj umolkne orožje!
Andreja Červek - Vatikan
Začelo se je papeževo 33. apostolsko potovanje v Irak. Sveti oče je po štiri in pol urnem poletu nekaj minut pred 12. uro (po srednjeevropskem času) pristal na bagdadskem mednarodnem letališču. Sprejel ga je predsednik iraške vlade Mustafa Al-Kadhimi, s katerim sta na letališču v dvorani Vip imela tudi zasebno srečanje. Ob 13.00 je potekala uradna sprejema slovesnost v predsedniški palači v Bagdadu, z vljudnostnim obiskom pri iraškem predsedniku Barhamu Salehu.
V salonu predsedniške palače je sledilo srečanje z oblastmi, civilno družbo in diplomatskim zborom, med katerim je papež Frančišek imel svoj prvi govor na iraških tleh. Izpostavil je, da prihaja kot romar miru, ter spregovoril o bratskem sobivanju, za katerega je potreben potrpežljiv in iskren dialog, za kar pa je nujno prizadevanje vseh. V ospredje je postavil pomembnost bratske solidarnosti, vlaganja v stabilnost in razvoj zdrave politike. Predvsem pa je odmeval papežev poziv, da je dovolj nasilja, ekstremizmov, nestrpnosti. Naj umolkne orožje, je poudaril ter spodbudil k varovanju pravic vseh državljanov ter zagotavljanje soudeležbe vsem političnim, družbenim in verskim skupinam.
Govor papeža Frančiška med srečanjem s predstavniki iraške oblasti, civilno družbo in diplomatskim zborom
(Bagdad, predsedniška palača, 5. marec 2021)
Gospod predsednik,
člani vlade in diplomatskega zbora,
spoštovani oblastniki,
predstavniki civilne družbe,
gospe in gospodje!
Hvaležen sem za priložnost, da lahko opravim ta apostolski obisk, zelo dolgo pričakovan in želen, v Republiko Irak; da lahko pridem v to deželo, zibelko civilizacije, ki je po očaku Abrahamu in številnih prerokih tesno povezana z zgodovino zveličanja in z velikimi verskimi tradicijami judovstva, krščanstva in islama. Izražam svojo hvaležnost predsedniku Salehu za povabilo in za prijazne besede dobrodošlice, ki mi jih je namenil v imenu oblasti in svojega ljubljenega naroda. Enako pozdravljam člane diplomatskega zbora in predstavnike civilne družbe.
Pozdravljam z naklonjenostjo škofe in duhovnike, redovnike in redovnice in vse vernike katoliške Cerkve. Prihajam kot romar, da bi jih opogumil pri njihovem pričevanju vere, upanja in ljubezni sredi iraške družbe. Pozdravljam tudi člane ostalih Cerkva in krščanskih cerkvenih skupnosti, pripadnike islama in predstavnike ostalih verskih tradicij. Bog naj nam da, da bomo hodili skupaj, kakor bratje in sestre, v »močnem prepričanju, da različna učenja verstev vabijo, naj ostanemo zasidrani v vrednotah miru, […] vzajemnega poznavanja, človeškega bratstva in skupnega sobivanja« (Dokument o človeškem bratstvu, Abu Dhabi, 4. februar 2019).
Moj obisk se odvija v času, ko se ves svet poskuša rešiti iz krize pandemije covida-19, ki ni le prizadel zdravja mnogih oseb, ampak je prav tako povzročil poslabšanje socialnih in ekonomskih pogojev, že zaznamovanih s krhkostjo in nestabilnostjo. Ta kriza zahteva skupne napore s strani vsakega, da bi opravili mnogo potrebnih korakov, med katerimi je pravična distribucija cepiva za vse. A to ni dovolj: ta kriza je predvsem poziv, da »ponovno premislimo svoje življenjske sloge […], smisel našega bivanja« (Fratelli tutti, 33). Gre za to, da iz tega časa preizkušnje pridemo boljši, kot smo bili prej; da gradimo prihodnost bolj na tem, kar nas povezuje, kot na tistem, kar nas ločuje.
V prejšnjih desetletjih je Irak trpel zaradi katastrof vojn, nadloge terorizma in sektaških konfliktov, pogosto osnovanih na fundamentalizmu, ki ne more sprejeti mirnega sobivanja različnih etničnih in verskih skupin, idej in različnih kultur. Vse to je povzročilo smrt, uničenje, razvaline, ki so še vedno vidne, in to ne samo na materialni ravni: škoda je še globlja, če pomislimo na rane v srcih mnogih oseb in skupnosti, ki bodo potrebovale leta in leta za ozdravitev. In tu, med mnogimi, ki so trpeli, ne morem, da ne bi spomnil na jazide, nedolžne žrtve nespametnega in nečloveškega barbarstva, preganjane in ubite zaradi svoje verske pripadnosti, katerih sama identiteta in preživetje sta bila v nevarnosti. Zatorej, samo če nam uspe gledati se med seboj, s svojimi razlikami, kakor člani iste človeške družine, bomo lahko sprožili dejanski proces rekonstrukcije in prihodnjim generacijam zapustili boljši svet, pravičnejši in bolj
človeški. V zvezi s tem je verska, kulturna in etnična raznolikost, ki že tisočletja zaznamuje iraško družbo, dragocen vir, iz katerega se mora zajemati, in ne ovira, ki jo je treba odstraniti. Danes je Irak poklican pokazati vsem, predvsem na Bližnjem vzhodu, da razlike, namesto da so kraj konfliktov, morajo sodelovati v harmoniji v civilnem življenju.
Bratsko sožitje potrebuje potrpežljiv in iskren dialog, zaščiten s pravičnostjo in spoštovanjem prava. Ne gre za lahko nalogo: zahteva napor in prizadevanje s strani vseh, da bi se preseglo rivalstvo in nasprotovanja, ter pogovor, ki se začne pri najgloblji identiteti, ki jo imamo, to je, da smo otroci enega Boga in Stvarnika (Nostra aetate, 5). Na osnovi tega načela se Sveti sedež, tako v Iraku kot drugod, ne naveliča pozivati kompetentne oblasti, naj vsem verskim skupnostim zagotovijo priznanje, spoštovanje, pravice in zaščito. Cenim ves napor, ki se je že vložil v tem smislu, ter pridružujem svoj glas glasu moških in žensk dobre volje, naj nadaljujejo delo k korist države.
Družba, ki nosi odtis bratske edinosti, je družba, v kateri člani med seboj živijo v solidarnosti. »Solidarnost nam pomaga videti drugega […] kot svojega bližnjega, tovariša na poti« (Poslanica za 54. svetovni dan miru, 1. januar 2021). Gre za krepost, ki nas vodi v konkretna dejanja oskrbe in služenja, s posebno pozornostjo do najranljivejših in pomoči potrebnih. Mislim na tiste, ki so zaradi nasilja, preganjanja in terorizma izgubili svojce in drage osebe, dom in osnovne dobrine. A mislim tudi na vse ljudi, ki se vsak dan borijo v iskanju varnosti in sredstev za življenje, medtem ko naraščata brezposelnost in revščina. »Čutiti se odgovorni za šibkost drugih« (Fratelli tutti, 115), bi moralo navdihniti vsak napor za ustvarjanje konkretnih priložnosti tako na ekonomski ravni kot na področju vzgoje, kot tudi za skrb za stvarstvo, naš skupen dom. Po krizi ni dovolj obnavljati, to je treba opraviti dobro: na način, da lahko vsi imajo dostojno življenje. Iz krize ne pridemo enaki kot prej: pridemo ali boljši ali slabši.
Kot odgovorni politiki in diplomati ste poklicani pospeševati ta duh bratske solidarnosti. Nujno je zoperstaviti se nadlogi korupcije, zlorabam moči in ilegalnosti, a to ni zadosti. Istočasno je treba zgraditi pravičnost, večati iskrenost in transparentnost ter okrepiti ustrezne institucije. Na ta način lahko raste stabilnost in se razvija zdrava politika, zmožna vsem, predvsem pa mladim – tako številnim v tej državi, ponuditi upanje na boljšo prihodnost.
Gospod predsednik, spoštovane oblasti, dragi prijatelji! Prihajam kot spokornik, ki nebesa in brate prosi odpuščanje za mnoga uničenja in krutosti, in prihajam kot romar miru, v imenu Kristusa, vladarja miru. Koliko smo v teh letih molili za mir v Iraku! Sv. Janez Pavel II. ni varčeval z iniciativami, predvsem pa je za to daroval molitve in trpljenje. In Bog posluša, Bog vedno posluša! Na nas je, da poslušamo Njega, hodimo po njegovih poteh. Naj umolkne orožje! Naj se omeji njegovo širjenje, tukaj in vsepovsod! Naj se nehajo delni interesi, tisti zunanji interesi, ki jih ne zanima lokalno prebivalstvo. Naj se da glas graditeljem, ustvarjalcem miru! Malim, revnim, preprostim ljudem, ki hočejo živeti, delati, moliti v miru. Dovolj nasilja, dovolj ekstremizmov, frakcij, nestrpnosti! Naj se dodeli prostor vsem državljanom, ki želijo skupaj graditi to državo, v dialogu, poštenem in iskrenem, konstruktivnem soočenju; tistemu, ki si prizadeva za spravo in je za skupno dobro pripravljen postaviti na stran lastne interese. V teh letih je Irak poskušal postaviti temelje za demokratično družbo. V tem smislu je nepogrešljivo zagotoviti udeležbo vsem političnim, družbenim in verskim skupinam ter zagotoviti temeljne pravice vsem državljanom. Nihče naj ni obravnavan kot drugorazredni državljan. Spodbujam do sedaj opravljene korake na tej poti in upam, da se okrepita vedrina in sloga.
Tudi mednarodna skupnost mora opraviti odločilno vlogo pri pospeševanju miru v tej dežele in na celotnem Bližnjem vzhodu. Kot smo to videli med dolgim konfliktom v bližnji Siriji – od njegovega začetka v teh dneh mineva že deset let! –, se izzivi vedno bolj tičejo celotne človeške družine. Zahtevajo sodelovanje na globalni ravni, da bi se pristopilo tudi k ekonomskim neenakostim in regionalnim napetostim, ki postavljajo v nevarnost stabilnost teh ozemelj. Zahvaljujem se državam in mednarodnim organizacijam, ki si v Iraku prizadevajo za rekonstrukcijo in za zagotovilo pomoči beguncem, notranjim preseljencem in tistim, ki se trudijo vrniti se na svoje domove, ko v državi zagotavljajo hrano, vodo, bivališča, zdravstvene in higienske storitve, kot tudi programe, namenjene spravi in izgradnji miru. Pri tem ne morem ne spomniti na mnoge agencije, med katerimi so različne katoliške, ki že leta z veliko zavzetostjo pomagajo civilnemu prebivalstvu. Priti naproti osnovnim potrebam mnogih bratov in sester je dejanje dejavne ljubezni in pravičnosti ter prispeva k trajnemu miru. Upam, da države ne bodo iraškemu narodu umaknile iztegnjene roke prijateljstva in konstruktivnega zavzemanja, ampak bodo nadaljevale delo v duhu skupne odgovornosti z lokalnimi oblastmi, brez vsiljevanja političnih in ideoloških interesov.
Verstvo po svoji naravi mora biti v službi miru in bratstva. Ime Boga ne more biti uporabljeno za »upravičevanje ubijanj, pregona, terorizma in zatiranja« (Dokument o človeškem bratstvu, Abu Dhabi, 4. februar 2019). Nasprotno pa nas Bog, ki je ustvaril človeška bitja enaka v dostojanstvu in pravicah, kliče, naj širimo ljubezen, dobrohotnost, slogo. Tudi v Iraku želi katoliška Cerkev biti prijateljica vseh in preko dialoga na konstruktiven način sodelovati z ostalimi verstvi za mir. Starodavna navzočnost kristjanov v tej deželi in njihov prispevek k življenju dežele, predstavljata bogato dediščino, ki želi nadaljevati služenje vsem. Njihova soudeležba v javnem življenju, kot državljanov, ki v polnosti uživajo pravice, svobodo in odgovornost, bo pričevala, da zdrav verski, etnični in kulturni pluralizem lahko prispeva k blaginji in harmoniji države.
Dragi prijatelji, še enkrat želim izraziti iskreno hvaležnost za ve, kar ste naredili in še naprej delate, da bi na koncu zgradili družbo, v katero so vtisnjeni bratska edinost, solidarnost in sloga. Vaša služba za skupno dobro je plemenito delo. Vsemogočnega prosim, naj vas podpira pri vaših odgovornostih in vas vodi po poti upanja, pravičnosti in resnice. Nad vsakega med vami, na vaše družine in vaše drage ter na ves iraški narod kličem obilje božjega blagoslova. Hvala!
