PAPEŽ

Mestu in svetu: »Jezus, križani, je vstal, kakor je rekel. Aleluja.«

»Dragi bratje in sestre, blagoslovljeno veliko noč! Blagoslovljeno, sveto in vedro veliko noč! Danes po vseh koncih sveta odmeva oznanilo Cerkve: »Jezus, križani, je vstal, kakor je rekel. Aleluja.« S temi besedami je papež Frančišek začel opoldanski nagovor Urbi et Orbi (Mestu in svetu) pred oltarjem katedre v baziliki sv. Petra na današnji praznik Velike noči.

Papež Frančišek – Vatikan

Sporočilo mestu in svetu

Velikonočno oznanilo ne kaže na nek privid, ne razkriva magične formule, ne nakazuje poti za pobeg pred težkimi razmerami, ki jih preživljamo. Pandemija je še vedno v polnem razmahu. Ekonomska in socialna kriza sta zelo težki, zlasti za najbolj uboge. Kljub temu – in to je sramotno – ne prenehajo oboroženi spopadi in se krepijo vojaški arzenali in to je današnje pohujšanje.

Spričo te zapletene resničnosti ali bolje sredi nje velikonočno oznanilo v nekaj besedah vsebuje dogodek, ki daje upanje, ki ne razočara: »Jezus, križani, je vstal.« Ne govori nam o angelih ali prikaznih, ampak o človeku, človeku iz mesa in kosti, z obrazom in imenom: Jezusu. Evangelij potrjuje, da je ta Jezus, križan pod Poncijem Pilatom, ker je rekel, da je Kristus, Božji Sin, tretji dan vstal v skladu s Pismi, kakor je sam napovedal svojim učencem.

Križani je vstal, ne kdo drug. Bog Oče je obudil svojega Sina Jezusa, ker je do konca izpolnil njegovo zveličavno voljo. Nase je vzel našo slabost, naše bolezni, tudi našo smrt; trpel je naše bolečine, nosil je breme naših krivd. Zato ga je Bog Oče povzdignil in sedaj Jezus Kristus večno živi in On je Gospod.

Priče poročajo o pomembni podrobnosti: Vstali Jezus nosi rane na rokah, nogah in na prsni strani. Te rane so trajni pečat njegove ljubezni do nas. Kdor prestaja hudo preizkušnjo na telesu ali na duhu, lahko v teh ranah najde zavetje in po njih dobi milost upanja, ki ne razočara.

Vstali Kristus je upanje za tiste, ki še vedno trpijo zaradi pandemije, za bolnike in za tiste, ki so izgubili ljubljenega človeka. Naj jih Gospod potolaži ter podpre napore zdravnikov in medicinskih sester. Vsi, predvsem pa najbolj krhki ljudje, potrebujejo pomoč in imajo pravico dostopa do potrebne nege. To je še bolj očitno v tem času, ko smo vsi poklicani, da se bojujemo proti pandemiji in cepiva predstavljajo bistveno sredstvo za ta boj. V duhu »internacionalizma cepiv« zato spodbujam celotno mednarodno skupnost k skupnemu prizadevanju, da bi premagali zamude pri njihovem razdeljevanju in pospeševali njihovo podelitev zlasti z najbolj revnimi državami.

Vstali Križani je uteha za vse, ki so izgubili delo ali doživljajo hude ekonomske težave in nimajo primerne socialne zaščite. Naj Gospod navdihne delovanje javnih oblasti, da bodo vsem, zlasti pa najbolj potrebnim družinam, nudili potrebno pomoč za primerno vzdrževanje.

Pandemija je žal povečala število revnih in obup na tisoče osebam. »Potrebno je, da revni vseh vrst ponovno začnejo upati«, je dejal sv. Janez Pavel II. med svojim potovanjem na Haiti. In ravno dragemu haitskemu ljudstvu je na ta dan namenjena moja misel ter moja spodbuda, da ga ne bi premagale težave, ampak bi gledalo na prihodnost z zaupanjem in upanjem. Rekel bi tudi, da gre še posebej moja misel vam dragi haitski bratje in sestre. Blizu sem vam in hotel bi, da bi se problemi za vas dokončno rešili. Molim za to, dragi haitski bratje in sestre.

Vstali Jezus je upanje za številne mlade, ki so bili prisiljeni preživeti dolga obdobja, ne da bi hodili v šolo ali na univerzo in bi čas preživeli s prijatelji. Vsi potrebujemo dejanske človeške odnose in ne samo virtualne, zlasti v obdobjih, v katerih se oblikujeta značaj in osebnost. To smo slišali pretekli petek med križevim potom otrok. Blizu sem mladim vsega sveta, v tej uri pa zlasti mladim iz Mjanmara, ki si prizadevajo za demokracijo, tako da mirno dajo slišati svoj glas, saj se zavedajo, da samo ljubezen lahko razprši sovraštvo.

Luč Vstalega naj bo vir preporoda migrantov, ki bežijo pred vojno in bedo. V njihovih obrazih prepoznavamo iznakažen in trpeč obraz Gospoda, ki se vzpenja na Kalvarijo. Naj jim ne primanjkuje konkretnih znamenj človeške solidarnosti in bratstva, ki sta znamenje zmage življenja nad smrtjo, ki jo obhajamo na današnji dan. Zahvaljujem se državam, ki velikodušno sprejemajo trpeče v iskanju zavetišča, zlasti Libanonu in Jordaniji, ki dajeta gostoljubje številnim beguncem, ki so zbežali pred sirskim konfliktom.

Libanonsko ljudstvo, ki gre skozi obdobje težav in negotovosti, naj doživi tolažbo vstalega Gospoda in naj ga mednarodna skupnost podpre v njegovi poklicanosti biti dežela srečanja, sožitja in pluralizma.

Kristus, naš mir, naj končno stori, da bo prenehal trušč orožja v ljubljeni in mučeni Siriji, kjer milijoni ljudi živijo v nečloveških razmerah, kakor tudi v Jemnu, katerega dogodke obdaja oglušujoča in škandalozna tišina, in v Libiji, kjer je končno videti pot izhoda iz desetletja sporov ter krvavih spopadov. Vse vpletene strani naj si dejansko prizadevajo, da bodo prenehali spopadi in da bodo omogočili prebivalstvu, ki je izčrpano od vojne, da bo živelo v miru in začelo obnavljati svoji državi.

Vstajenje nas seveda vodi v Jeruzalem. Zanj Gospoda prosimo za mir in varnost (prim. Ps 122), da bo odgovoril na klic, naj bo kraj srečanja, kjer se bodo vsi lahko počutili kot bratje in kjer bodo Izraelci in Palestinci ponovno našli moč dialoga, da bi dosegli stabilno rešitev, po kateri bi ti dve državi živeli druga ob drugi v miru in blaginji.

V tem prazničnem dnevu se moja misel vrača tudi k Iraku, ki sem ga z veseljem obiskal pretekli mesec in za katerega prosim, da bi mogel napredovati na poti pomiritve, na katero so stopili, da bi se uresničile Božje sanje o človeški družini, ki je gostoljubna in sprejemajoča za vse svoje otroke.

Moč Vstalega naj podpira afriška ljudstva, katerih prihodnost ogrožajo notranje nasilje in mednarodni terorizem, zlasti v Sahelu in Nigeriji, pa tudi na področju Tigraja in Caba Delgada. Naj se nadaljujejo prizadevanja, da bi našli mirne rešitve sporov, v spoštovanju človekovih pravic in svetosti življenja ter z bratskim in konstruktivnim dialogom v duhu sprave in dejavne solidarnosti.

Še vedno je vse preveč vojn in nasilja na svetu! Gospod, ki je naš mir, naj nam pomaga, da bomo premagali miselnost vojne. Naj tistim, ki so ujetniki spopadov, zlasti v vzhodni Ukrajini in v Gorskem Karabahu, nakloni, da se bodo živi in zdravi vrnili k svojim družinam, in naj navdihne vladajoče po vsem svetu, da bodo brzdali tekmo za novimi orožji. Danes, 4. aprila, obeležujemo svetovni dan proti protipehotnim minam, ki so sleparske in strašne naprave, ki vsako leto ubijejo ali pohabijo veliko nedolžnih ljudi, ter preprečujejo človeštvu, da bi »hodilo skupaj po poteh življenja, ne da bi se balo pasti uničenja in smrti.« Kako boljši bi bil svet brez teh naprav smrti!

Dragi bratje in sestre, tudi letos so na različnih krajih mnogi kristjani obhajali veliko noč sredi težkih omejitev, ponekod celo brez dostopa do liturgičnih praznovanj. Molimo, da bi se te omejitve, kakor vsaka omejitev svobode bogoslužja in vere v svetu, lahko umaknile in bi vsak lahko svobodno molil in hvalil Boga.

Med številnimi težavami, ki jih doživljamo, nikoli ne pozabimo, da smo bili ozdravljeni po Kristusovih ranah (prim. 1 Pt 2,24). V luči Vstalega je naše trpljenje spremenjeno. Kjer je bila smrt, je življenje, kjer je bilo žalovanje, je sedaj tolažba. Ko je Jezus objel križ, je dal smisel našemu trpljenju in sedaj molimo, da bi se blagodejni učinki tega ozdravljenja razširili po vsem svetu. Vsem voščim blagoslovljeno sveto in vedro veliko noč!