Papež med velikonočno vigilijo: Z Vstalim Gospodom se življenje znova začne

Andreja Červek – Vatikan

»Ne boj se, vstal je! Čaka te v Galileji. Tvoja pričakovanja ne bodo ostala neizpolnjena, tvoje solze bodo posušene, tvoje strahove bo premagalo upanje. Kajti Gospod je pred tabo, hodi pred tabo. In z Njim se življenje znova začne.« Tako so odmevale besede papeža Frančiška med nocojšnjo velikonočno vigilijo, ki jo je vodil v baziliki sv. Petra. S pričetkom ob 19.30 je evharistično slavje tudi letos zaradi pandemije potekalo v navzočnosti omejenega števila vernikov. Papež prav tako ni krstil neokatehumenov. Obnovljene pa so bile krstne obljube.

V homiliji je sveti oče govoril o velikonočnem oznanilu, ki nam kliče, da je vedno mogoče začeti znova, kajti Gospod je živ in vedno odpira nove poti. V teh temnih mesecih pandemije čutimo vstalega Gospoda, ki nas vabi, naj začnemo znova, naj nikoli ne izgubimo upanja, je izpostavil papež. Vera namreč ni nek seznam preteklega, Jezus ni zastarela osebnost. On je živ. Z nami hodi vsak dan, v situacijah in preizkušnjah, ki jih živimo, v sanjah, ki jih nosimo s sabo. Vstali Jezus nas ljubi brez meja in obiskuje vsako našo življenjsko situacijo. On je svojo navzočnost zasadil v srce sveta in tudi nas vabi, naj presežemo pregrade, premagamo predsodke, se približamo tistemu, ki je vsak dan poleg nas, da bi odkrili milost vsakdanjosti.

Homilija papeža Frančiška med velikonočno vigilijo

Žene so mislile, da bodo našle mrtvo telo in ga mazilile, a so našle prazen grob. Šle so objokavat mrtvega, a so slišale oznanilo življenja. Zato so, kot pravi evangelij, »trepetale in bile vse iz sebe« (Mr 16,8). Da so bile vse iz sebe v tem primeru pomeni strah, povezan z veseljem, ki preseneti njihovo srce, ko vidijo velik kamen odvaljen od groba, v njem pa mladeniča, ogrnjenega v belo oblačilo. Gre za čudenje, ko slišijo naslednje besede: »Ne bojte se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Vstal je« (Mr 16,6). In potem povabilo: »Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli« (Mr 16,7). Tudi mi sprejmimo to povabilo, velikonočno povabilo: pojdimo v Galilejo, kamor je pred nami šel Gospod Vstali. A kaj pomeni »iti v Galilejo«?

Iti v Galilejo pomeni predvsem začeti znova. Za učence je to vrnitev na kraj, kjer jih je Gospod prvič iskal in jih poklical, naj hodijo za njim. Je kraj prvega srečanja in prve ljubezni. Od tistega trenutka dalje, ko so pustili mreže, so sledili Jezusu, poslušali njegovo pridiganje in bili zraven pri čudežih, ki jih je delal. Pa vendar, čeprav so bili vedno z Njim, ga niso do kraja razumeli, pogosto so narobe razumeli njegove besede in pred križem so pobegnili ter ga pustili samega. Kljub temu neuspehu se Vstali Gospod predstavi kot tisti, ki še enkrat gre pred njimi v Galilejo; pred njimi pomeni da gre naprej. Kliče jih in spet jih kliče, naj mu sledijo, ne da bi se utrudil. Vstali jim govori: »Ponovno se odpravimo od tam, kjer smo začeli. Začnimo znova. Ponovno vas želim pri sebi, kljub vsem neuspehom in onstran njih.« V tej Galileji se naučimo čudenja nad neskončno Gospodovo ljubeznijo, ki začrtuje nove steze znotraj poti naših porazov.

To je prvo velikonočno oznanilo, ki bi vam ga želel izročiti: vedno je mogoče začeti znova, saj obstaja novo življenje, ki ga Bog zmore obuditi v nas onkraj vseh naših neuspehov. Tudi iz razvalin našega srca Bog lahko zgradi umetniško delo, tudi iz uničenih drobcev naše človeškosti Bog pripravlja novo zgodbo. On je vedno pred nami: v križu trpljenja, zapuščenosti in smrti, kakor tudi v slavi življenja, ki vstaja, v zgodovini, ki se spreminja, v upanju, ki se ponovno poraja. In v teh temnih mesecih pandemije čutimo vstalega Gospoda, ki nas vabi, naj začnemo znova, naj nikoli ne izgubimo upanja.

Iti v Galilejo na drugem mestu pomeni prehoditi nove poti. Pomeni premikati se v nasprotno smer od groba. Žene iščejo Jezusa v grobu, gredo se spominjat, kar so živele z Njim in kar je sedaj za vedno izgubljeno. Gredo pogrevat svojo žalost. To je podoba vere, ki je postala komemoracija nekega lepega dogodka, ki pa se je končal in se ga samo še spominja. Mnogi živijo »vero spominov«, kakor da bi Jezus bil neka osebnost iz preteklosti, nek prijatelj iz že oddaljene mladosti, dogodek, ki se je zgodil dolgo časa nazaj, ko sem kot otrok obiskoval ure katekizma. Vera, narejena iz navad, iz preteklih stvari, iz lepih otroških spominov, ki pa se me več ne dotika, se me ne tiče. Iti v Galilejo pomeni naučiti se, da vera, da bi bila živa, mora ponovno stopiti na pot. Vsak dan mora poživiti začetek poti, čudenje ob prvem srečanju. Zatem pa se zanesti, brez domišljavosti, da že vse vemo, temveč s ponižnostjo nekoga, ki se pusti presenetiti z Božjimi potmi. Pojdimo v Galilejo in odkrijmo, da Bog ne more biti postavljen med otroške spomine, ampak je živ, vedno preseneča. Vstali nam nikoli ne neha povzročati čudenja.

To je drugo velikonočno oznanilo: vera ni nek seznam preteklega, Jezus ni zastarela osebnost. On je živ, tukaj in zdaj. S tabo hodi vsak dan, v situacijah, ki jih živiš, v preizkušnji, skozi katero greš, v sanjah, ki jih nosiš s sabo. Odpira nove poti, kjer se tebi zdi, da jih ni, spodbuja te iti proti toku, glede na objokovanje in »že videno«. Četudi se ti zdi vse izgubljeno, s čudenjem se odpri za njegovo novost: presenetil te bo.

Iti v Galilejo prav tako pomeni iti na meje. Kajti Galileja je najbolj odročen kraj: na tistem mnogoterem in raznovrstnem območju prebivajo najbolj oddaljeni od obredne čistosti Jeruzalema. Pa vendar je ravno tam Jezus začel svoje poslanstvo, ko se je z oznanilom obrnil na tistega, ki s težavo živi vsakdanje življenje, na izključene, šibke, revne, da bi bil obličje in navzočnost Boga, ki gre neutrudno iskat potrtega ali izgubljenega, ki gre do bivanjskih meja, kajti v njegovih očeh ni nihče zadnji, nihče ni izključen. Tja prosi Vstali svoje, naj gredo, tudi danes. To je kraj vsakdanjega življenja, so poti, ki jih prehodimo vsak dan, so kotički naših mest, kamor gre Gospod pred nami in je navzoč, ravno v življenju tistega, ki gre mimo nas in z nami deli čas, dom, delo, trud in upanje. V Galileji se naučimo, da lahko najdemo Vstalega na obličjih bratov, v navdušenju tistega, ki sanja, in v vdanosti nekoga, ki je obupan, v nasmehih tistega, ki se radosti, in v solzah tistega, ki trpi, predvsem v revnih in v odrinjenih na obrobje. Osupnili bomo, kako se veličina Boga razkriva v majhnosti, kako njegova lepota žari v preprostih in ubogih.

In tu je torej tretje velikonočno oznanilo: Jezus, Vstali, nas ljubi brez meja in obiskuje vsako našo življenjsko situacijo. On je svojo navzočnost zasadil v srce sveta in tudi nas vabi, naj presežemo pregrade, premagamo predsodke, se približamo tistemu, ki je vsak dan poleg nas, da bi odkrili milost vsakdanjosti. Prepoznajmo ga kot navzočega v naših vsakdanjih Galilejah, v življenju vseh dni. Z Njim se bo življenje spremenilo. Kajti onstran vseh porazov, zla in nasilja, onstran vsakega trpljenja in onstran smrti, Vstali živi in vodi zgodovino.

Sestra, brat, če v tej noči nosiš v srcu temno uro, dan, ki se še ni prikazal, pokopano luč, zdrobljene sanje, s čudenjem odpri srce za velikonočno oznanilo: »Ne boj se, vstal je! Čaka te v Galileji.« Tvoja pričakovanja ne bodo ostala neizpolnjena, tvoje solze bodo posušene, tvoje strahove bo premagalo upanje. Kajti Gospod je pred tabo, hodi pred tabo. In z Njim se življenje ponovno začne.