Papeževo video sporočilo za konferenco z naslovom: »Politika, zakoreninjena v ljudstvu«

Papež Frančišek – Vatikan

Dragi bratje in sestre.
Z veseljem vam namenjam nekaj besed pozdrava na začetku te konference, ki jo je organiziral Center za teologijo in skupnost v Londonu na teme, o katerih razpravlja knjiga Vrnimo se k sanjam, zlasti v zvezi z ljudskimi gibanji in organizacijami, ki jih podpirajo.

Posebej pozdravljam Katoliško kampanjo za človekov razvoj, ki obhaja 50 let pomoči najrevnejšim skupnostim v Združenih državah, da bi živele bolj primerno, ko spodbuja njihovo sodelovanje pri odločitvah, ki jih zadevajo.

V tej razsežnosti delujejo tudi druge organizacije, ki so tukaj prisotne, iz Združenega kraljestva, iz Nemčije in drugih držav, katerih poslanstvo je spremljati ljudstvo v njegovem boju za »tierra, el techo y el trabajo«, znamenite tri »T« [zemlja, streha, delo] in da jim ostajajo ob strani, kadar naletijo na nasprotovanje ali prezir. Zaradi revščine in izključenosti s trga dela, ki ju povzroča pandemija, ki jo doživljamo, je vaše delo in vaše pričevanje še veliko bolj nujno in potrebno.

Eden izmed ciljev vašega srečanja je pokazati, da pravi odgovor glede vzpona populizma nikakor ni individualizem, ampak nasprotno: politika bratstva, zakoreninjena v življenju ljudstva. V nedavni knjigi Angus Ritchie opisuje to politiko kot »vključujoči populizem«: sam rad uporabljam »popularizem«, da bi izrazil isto misel (1). Toda ni pomembno ime, pač pa vizija, ki je ista. Gre za to, da poiščemo mehanizme, da bi vsem ljudem zagotovili življenje, ki je vredno človeka, življenje, ki je sposobno gojiti krepost  in oblikovati nove vezi (2).

V Vrnimo se k sanjam to politiko imenujem »Politika z velikim P«, politika kot služenje, ki odpira nove poti, da bi se ljudstvo organiziralo in izrazilo. Ne gre samo za politiko za ljudstvo, ampak z ljudstvom, ki je zakoreninjena v njegovih skupnostih in vrednotah. Populizmi pa zavestno ali nezavedno sledijo neki drugi besedi: »Vse za ljudstvo, nič z ljudstvom«, kar je politični paternalizem. To pomeni, da ljudstvo v populističnem gledanju ni protagonist svoje usode, ampak na koncu postane dolžnik neke ideologije.

Ko je ljudstvo zavrženo, je prikrajšano ne le za materialno blaginjo, ampak tudi za dostojanstvo delovanja, biti protagonist svoje zgodovine, svoje usode, izražanja s svojimi vrednotami in svojo kulturo, svoje ustvarjalnosti in svoje rodovitnosti. Zaradi tega je za Cerkev nemogoče ločevati spodbujanje socialne pravičnosti in priznavanje vrednot ter kulture ljudstva, vključno z duhovnimi vrednotami, ki so vir njegovega občutka za dostojanstvo. V krščanskih skupnostih se te vrednote rojevajo iz srečanja z Jezusom Kristusom, ki neutrudno išče tiste, ki so malodušni ali izgubljeni, ki gre do samih meja bivanja, da bi bil obraz Božje navzočnosti, da bi bil »Bog z nami«.

Mnogi, ki ste se zbrali tukaj, že leta delate to na obrobjih, ko spremljate ljudska gibanja. Včasih je lahko neprijetno. Nekateri vas obtožujejo, da ste preveč politični, drugi vam hočejo vsiliti religijo. Vi pa dojemate, da spoštovati ljudstvo pomeni spoštovati njegove ustanove, tudi verske; da vloga teh ustanov ni karkoli vsiliti, ampak hoditi z ljudstvom in ga spominjati na Božji obraz, ki je vedno pred nami.

Zato je resnični pastir nekega ljudstva, verski pastir tisti, ki ima pogum hoditi spredaj, sredi in za ljudstvom. Spredaj, da jim nekoliko pokaže pot, sredi, da čuti s svojim ljudstvom in se ne zmoti, in zadaj, da pomaga tistim, ki so zaostali in da pusti, da ljudstvo s svojim vohom najde poti.

Zaradi tega v Vrnimo se k sanjam govorim o želji, da bi vse škofije po svetu trajno sodelovale z ljudskimi gibanji (3). Iti naproti ranjenemu in vstalemu Kristusu v najbolj revnih skupnostih nam omogoči, da ponovno pridobimo svojo misijonarko moč, saj se je tako rodila Cerkev, na periferiji križa. »Če se Cerkev neha zanimati za revne, neha biti Jezusova Cerkev in podoživlja stare skušnjave, da bi se spremenila v intelektualno ali moralno elito«, novo obliko pelagianizma ali esenskega življenja.

Enako politika, ki se neha zanimati za uboge, ne bo mogla nikoli pospeševati skupnega dobrega. Politika, ki se ne zanima za obrobja, ne bo mogla nikoli razumeti središča in bo prihodnost zamenjala za projiciranje preko ogledala. Način, kako se nehamo zanimati za uboge, je prezirati njihovo kulturo, njihove duhovne vrednote, njihove verske vrednote, in sicer tako, da jih zavržemo, bodisi da jih izkoriščamo zaradi moči. Preziranje ljudske kulture je začetek zlorabe moči. S priznavanjem pomembnosti duhovnosti v življenju ljudstev se obnovi politika. Zato je bistvenega pomena, da se verske skupnosti srečajo, postanejo domače, da bi delale »za in z ljudstvom«. S svojim bratom in velikim imamom Ahmadom Al-Tayyebom »sva sprejela« kulturo dialoga kot pot, skupno sodelovanje kot ravnanje in medsebojno poznavanje kot metodo in kriterij (5). Vedno v službi ljudstev.

Bolj kot kdaj koli, dragi prijatelji, moramo graditi prihodnost od spodaj, od politike z ljudstvom, ki je zakoreninjena v ljudstvu. Naj vaša konferenca pomaga osvetliti to pot. Hvala.

Opombe:
1) Angus Ritchie, Inclusive Populism: Creating Citizens in the Global Age (Univ. Notre Dame Press, 2019).
2) Papa Francisco, Ritorniamo a sognare. La strada verso un futuro migliore.  Conversazione con Austen Ivereigh.
3) Ritorniamo a sognare
4) Ritorniamo a sognare
5) Dokument o človeškem bratstvu, navedeno v Vsi bratje, št. 285.