Sveti oče sprejel člane Italijanske Katoliške akcije

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

1. Akcija

Sveti oče je na začetku dejal, da se lahko vprašamo, kaj pomeni beseda »akcija«, in predvsem za čigavo akcijo gre: »Zadnje poglavje Markovega evangelija se po pripovedi o tem, kako se je Jezus prikazal apostolom in jih poslal oznanjat evangelij vsemu stvarstvu, sklene z naslednjo trditvijo: "Gospod je z njimi deloval ter besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala." (Mr 16,20) Čigavo je torej delovanje? Evangelij nam zagotavlja, da delovanje pripada Gospodu: On je tisti, ki ima izključno pravico, ko hodi "v inkognitu" v zgodovini, v kateri živimo.«

»Ko se tega spominjamo, ne pomeni, da smo razrešeni odgovornosti, ampak nas to vodi k naši identiteti učencev-misijonarjev. Markova pripoved namreč takoj nato doda, da so učenci takoj "odšli" in "povsod oznanjali" (ibid.). Spominjanje na to, da delovanje pripada Gospodu, pa nam pomaga, da nikoli ne izgubimo izpred oči, da je izvor poslanstva Duh: njegova prisotnost je razlog – in ne posledica – poslanstva. Omogoča nam, da se vedno dobro zavedamo, da "je naša zmožnost od Boga" (2 Kor 3,5); da zgodovino vodi Gospodova ljubezen in mi smo njeni so-protagonisti. Tudi vaši programi morajo v zgodovini ponovno najti in oznanjevati znamenja Gospodove dobrote.«

Papež Frančišek je ob tem spomnil, da je šlo zaradi pandemije »po vodi veliko načrtov, vsakdo se je moral soočiti z nepredvidenim.« Sprejeti nepredvideno, namesto da bi ga ignorirali ali zavrnili, po njegovih besedah pomeni ostati poslušni Duhu, in predvsem zvesti življenju mož in žena našega časa.

V nadaljevanju svojega nagovora se je papež zaustavil ob razlagi evangelistovega zapisa, kjer pravi, da je Jezus »besedo potrjeval z znamenji«: »Kaj to pomeni? Da ima to, kar udejanjamo, točno določen izvor: poslušanje in sprejemanje evangelija. Vendar pa prav tako pomeni, da mora biti močna vez med tem, kar se posluša, in med tem, kar se živi. Vabim vas torej, naj bo iskanje sinteze med Besedo in življenjem, preko katere vera postaja učlovečena izkušnja, še naprej značilno za poti formacije Katoliške akcije.«

Med lastnostmi, ki jih mora mora imeti dejavnost Katoliške akcije, je sveti oče poudaril predvsem zastonjskost. »Misijonarska spodbuda ne obstaja znotraj logike osvojitve, ampak podaritve. Zastonjskost, zrel sad samopodaritve, od vas terja, da se posvetite svojim lokalnim skupnostim ter prevzamete odgovornost oznanjevanja; zahteva, da prisluhnete svojim področjem, njihovim potrebam ter spletate bratske odnose. Zgodovino vašega Združenja tvorijo mnogi "svetniki sosednjih vrat", in gre za zgodovino, ki se mora nadaljevati: svetost je dediščina, ki jo je potrebno varovati in poklicanost, ki jo je potrebno sprejeti.«

Druga značilnost delovanja Katoliške akcije, ki jo je želel poudariti papež, pa je ponižnost, krotkost: »Cerkev je hvaležna Združenju, kateremu pripadate, saj vaša prisotnost pogosto ne dela hrupa, ampak gre za prisotnost, ki je zvesta, velikodušna, odgovorna. Ponižnost in krotkost sta ključa za živetje služenja; ne zato, da bi zasedali prostor, ampak začeli procese. Zadovoljen sem, da ste v teh letih resno vzeli pot, ki jo kaže apostolska spodbuda Evangelii gaudium. Nadaljujte naprej po tej poti: pot, ki jo je potrebno narediti, je še dolga!«

2. Katoliška   

Beseda »katoliška«, ki opredeljuje vašo identiteto, pravi, da poslanstvo Cerkve nima meja. Jezus je učence poklical k izkušnji močne podelitve življenja z Njim, vendar pa jih je dosegel tam, kjer so živeli in delali. In poklical jih je takšne, kot so bili. Tudi vam je naročeno, da bi se vedno bolj zavedali, da biti »z vsemi in za vse« (prim. Evangelii gaudium, 273) ne pomeni »razredčiti« poslanstva, ga »razvodeniti«, ampak ga tesno povezati s konkretnim življenjem, z ljudmi, s katerimi živite.

Beseda »katoliška« bi se lahko po papeževih besedah prevedla z izrazom »postati bližnji«: »Čas pandemije, ki je zahteval in še vedno zahteva, da sprejmemo oblike ohranjanja razdalje, je še bolj očitno pokazal vrednost bratske bližine: med osebami, med generacijami, med območji. Biti združenje je prav način, s katerim je mogoče izraziti to željo, da bi živeli in verovali skupaj. S tem, da ste združenje, danes pričujete, da razdalja nikoli ne sme postati ravnodušnost, nekaj tujega.«

Sveti oče je zbrane spomnil, da lahko storijo veliko prav zato, ker so združenje laikov. Ob tem je poudaril, da je še vedno razširjena skušnjava, da bi ob mnogih potrebah v Cerkvi pospeševanje laikata razumevali kot večjo vključenost laikov v »stvari duhovnikov«, pri tem pa obstaja nevarnost, da bi klerikalizirali laike. Papež je poudaril, da laikom zato, da bi imeli veljavo, ni potrebno postati nekaj drugega od tega, kar so po krstu. Laičnost je namreč bogastvo za katoliškost Cerkve, ki želi biti kvas, »sol zemlje in luč sveta«.

»Vi, laiki Katoliške akcije, lahko posebej pomagate celotni Cerkvi in družbi skupno ponovno premisliti o tem, kakšne vrste človeštvo želimo biti, na kakšni zemlji želimo živeti, kakšen svet želimo graditi. Tudi vi ste poklicani, da izvirno prispevate k udejanjanju nove "celostne ekologije" s svojimi kompetencami, gorečnostjo in odgovornostjo.«

Papež Frančišek je zatem poudaril, da obstaja nevarnost, da bo veliko človeško in družbeno trpljenje, ki ga je povzročila pandemija, vodilo v vzgojno katastrofo in ekonomske izredne razmere. Povabil je, da bi gojili modro držo, kot je storil Jezus, ki se je poslušnosti naučil »iz tega, kar je pretrpel« (Heb 5,8): »Tudi mi se moramo vprašati: kaj se lahko naučimo v tem času in ob tem trpljenju? "Naučil se je poslušnosti," pravi Pismo Hebrejcem, oziroma, naučil se je visoke in zahtevne oblike poslušanja, ki more prežemati dejanje. Prisluhniti temu času pomeni zvestobo, kateri se ne moremo izogniti. Izročam vam predvsem tiste, ki jih je pandemija najbolj prizadela in ki so v nevarnosti, da bodo plačali najvišjo ceno: otroci, mladi, ostareli, tisti, ki so občutili krhkost ali osamljenost.«

Izkušnja združenja pa je po papeževih besedah »katoliška« tudi zato, ker vključuje otroke, mlade, odrasle, študente, delavce: izkušnjo ljudstva. Povabil jih je, naj nikoli ne izgubijo ljudskega značaja.

3. Italijanska

Tretji izraz, ob katerem se je zaustavil papež Frančišek, je bil »italijanska«: »Vaše Združenje je bilo vedno vključeno v italijansko zgodovino in pomaga Cerkvi v Italiji porajati upanje za vašo celotno državo. Cerkveni skupnosti lahko pomagate biti kvas dialoga v družbi, v stilu, ki sem ga nakazal na simpoziju v Firencah.«

Cerkev dialoga je po besedah svetega očeta »sinodalna Cerkev, ki skupaj prisluhne Duhu in glasu Boga, ki nas doseže preko krika ubogih in zemlje. Sinodalni slog ne pomeni toliko načrta, ki ga je potrebno pripraviti in izvesti, ampak gre predvsem za slog, ki ga je potrebno utelesiti.« V tem smislu je Katoliška akcija neke vrste »telovadnica« sinodalnosti. Njena drža je bila in »bo lahko še naprej pomemben vir za italijansko Cerkev, ki se sprašuje, kako naj udejanja ta slog na vseh svojih ravneh.«

Svoj najdragocenejši prispevek bodo člani Združenja po paževem prepričanju lahko tudi tokrat dali iz svoje laičnosti, ki je protistrup za avtoreferenčnost. »Udejanjati sinodalnost ne pomeni gledati se v ogledalo, ampak skupaj hoditi za Gospodom in ljudem naproti. Laičnost je prav tako protistrup za abstraktnost: sinodalna pot mora voditi k izbiram. In te izbire morajo zato, da bi jih bilo mogoče izvesti, izhajati iz stvarnosti. Seveda ne zato, da bi jo pustili takšno, kot je, ampak zato, da bi poskusili nanjo vplivati, da bi jo preoblikovali v skladu z načrtom Božjega kraljestva.«

»Bratje in sestre, vašemu zasedanju želim uspešno delo. Naj prispeva k zorenju zavedanja, da se v Cerkvi glásu laikov ne sme prisluhniti zaradi "odobritve", ampak iz zahteve, po pravu, saj je celotno Božje ljudstvo "nezmotljivo in credendo". Iz srca vas vse blagoslavljam. In prosim, ne pozabite moliti zame, saj to delo ni nič lahko! Hvala.«