Papež: Brez večje rodnosti ni prihodnosti. Pogumno izberimo življenje
Andreja Červek – Vatikan
Italija se že leta nahaja v položaju z najnižjim številom rojstev v Evropi, ki »postaja stara celina ne več zaradi svoje slavne zgodovine, temveč zaradi svoje visoke starosti«. Kakor da bi vsako leto izgilo mesto z več kot dvesto tisoč prebivalci, je papež Frančišek dejal med svojim otvoritvenim govorom in izpostavil, da je leta 2020 bilo doseženo najnižje število rojstev: ne le zaradi covida-19, temveč zaradi »stalnega, progresivnega trenda upadanja«, »vse bolj ostre zime«.
Po papeževih besedah se zdi, da vse to še ni pritegnilo splošne pozornosti, ki je osredotočena na sedanjost in tukajšnjost, pri čemer se je skliceval na italijanskega predsednika, ki je poudaril pomen rodnosti in jo označil za »najbolj kritično referenčno točko tega obdobja«, pri tem pa dejal, da »družine niso vezno tkivo Italije, družine so Italija« (avdienca s Forumom družinskih združenj, 11. februar 2020). »Koliko družin je moralo v teh mesecih delati nadure, deliti domove med službo in šolo, s starši, ki so bili učitelji, računalniški tehniki, delavci, psihologi! In koliko žrtev se prosi stare starše, ki so pravi rešilni čolni družin! A ne le to: so spomin, ki nas odpira v prihodnost,« je poudaril.
Otroci so upanje, ki prenavlja narod
Da bi prihodnost bila dobra, je treba poskrbeti za družine, predvsem mlade, obremenjene s skrbmi, ki lahko ohromijo njihove življenjske načrte, pri čemer je navedel zbeganost zaradi negotove zaposlitve, strahove zaradi vse večjih stroškov vzgoje otrok. »To so strahovi, ki lahko pogoltnejo prihodnost, so živi pesek, ki lahko spodkoplje družbo.« Prav tako je spomnil na »ženske, ki jih na delovnem mestu odvračajo od tega, da bi imele otroke«, ali pa »morajo skrivati svoj trebuh«. »Kako je mogoče, da se ženska mora sramovati najlepšega daru, ki ga lahko ponudi življenje? Ne ženska, ampak družba se mora sramovati, kajti družba, ki ne sprejema življenja, neha živeti. Otroci so upanje, ki prenavlja narod!« je izpostavil Frančišek. »Če družine ne bodo v središču sedanjosti, ne bo prihodnosti, če pa se bodo družine začele znova razvijati, se bo vse začelo znova.«
Najprej je dar
V nadaljevanju govora se je papež zaustavil pri »ponovnem zagonu« ter ponudil tri miselne smernice, ki bi lahko prispevale k rešitvi »demografske zime«. Na prvo mesto je postavil besedo »dar«: »Vsak dar se prejme in življenje je prvi dar, ki ga vsak prejme. Nihče si ga ne more dati sam. Najprej je bil dar. Je najprej, na katerega v življenju pozabimo, saj smo vedno usmerjeni gledati v potem, k tistemu, kar lahko naredimo in imamo. Predvsem pa smo prejeli dar in poklicani smo, da ga posredujemo naprej. In otrok je največje darilo za vse in je pred vsem drugim. Z otrokom, z vsakim otrokom, je povezana ta beseda: najprej. Tako kot je otrok pričakovan in ljubljen, preden se rodi, moramo dati najprej prednost otrokom, če želimo po dolgi zimi spet videti svetlobo. ''Pomanjkanje otrok, ki vpliva na staranje prebivalstva, in prepuščanje starejših njihovi boleči samoti posredno dokazuje, da se vse konča pri nas, da štejejo le naše osebne koristi'' (Fratelli tutti, 19). Pozabili smo na prvenstvo daru, ki je izvorni zakonik skupnega življenja. To se je zgodilo predvsem v premožnejših in bolj potrošniških družbah. Pravzaprav vidimo, da je tam, kjer je več stvari, pogosto več brezbrižnosti in manj solidarnosti, več zaprtosti in manj velikodušnosti. Pomagajmo si, da se ne bomo izgubili med življenjskimi stvarmi, da bomo ponovno odkrili življenje kot smisel vseh stvari.«
»Pomagajmo si, dragi prijatelji, da bomo ponovno odkrili pogum za darovanje, pogum za izbiro življenja,« je povabil sveti oče in navedel evangeljski odlomek, ki lahko vsakomur, tudi tistemu, ki ne verjame, pomaga usmerjati njegove odločitve. Jezus pravi: »Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce« (Mt 6,21). »Kje je naš zaklad, zaklad naše družbe? V otrocih ali v financah? Kaj nas privlači, družina ali iztržek? Potreben je pogum, da bi izbrali tisto, kar pride najprej, kajti tam se bo povezalo srce. Pogum za izbiro življenja je ustvarjalen, saj ne kopiči ali množi že obstoječega, temveč se odpira za novost: vsako človeško življenje je resnična novost, ki v zgodovini ne pozna ne prej ne potem. Vsi smo prejeli ta neponovljivi dar, talenti, ki jih imamo, pa služijo temu, da iz roda v rod prenašamo prvi dar Boga, dar življenja.«
Generacijska trajnost
Druga beseda, na katero je papež Frančišek navezal svoje razmišljanje, je bila trajnostnost, ki je ključna za gradnjo boljšega sveta. Pogosto govorimo o gospodarski, tehnološki in okoljski trajnosti. A kot je izpostavil, treba je govoriti tudi o »generacijski trajnosti«. »Ne bomo zmogli vzdrževati proizvodnje in varovati okolja, če ne bomo pozorni do družin in otrok. Trajnostna rast prihaja od tukaj. To nas uči zgodovina. V fazah obnove po vojnah, ki so v preteklih stoletjih opustošile Evropo in svet, ni bilo ponovnega zagona brez eksplozije rojstev, brez sposobnosti, da bi mladim generacijam vlili zaupanje in upanje. Tudi danes se nahajamo v situaciji ponovnega zagona, ki je tako težaven kot poln pričakovanj: ne moremo slediti kratkovidnim modelom rasti, kot da je za pripravo na jutri potrebno le nekaj hitrih popravil. Ne, dramatične številke o rojstvih in grozljive številke o pandemiji zahtevajo spremembe in odgovornost.«
Po papeževih besedah je trajnost povezana z odgovornostjo, pri čemer je poudaril, da je zdaj čas za odgovornost, da bi tako družba zacvetela. Poleg primarne vloge družine je tukaj temeljnega pomena tudi šola, ki »ne sme biti tovarna pojmov, ki jih je treba zliti na posameznike«, temveč »mora biti privilegiran čas za srečanje in človeško rast«. »V šoli se ne zori le z ocenami, ampak tudi z obrazi, ki se jih srečuje. Za mlade pa je bistvenega pomena, da pridejo v stik z visokimi vzori, ki oblikujejo tako srce kot um.« Vzor na področju izobraževanja naredi veliko, pri čemer je papež izpostavil tudi svet zabave in športa. »Žalostno je videti vzornike, ki jim je pomembno le, da se kažejo kot vedno lepi, mladi in v formi. Mladi ne odraščajo zaradi ognjemetov videza, ampak zorijo, če jih pritegnejo tisti, ki imajo pogum slediti velikim sanjam, se žrtvovati za druge in delati dobro za svet, v katerem živimo. Ostati mladi ne prihaja od ''selfijev'' in njihovih obdelav, temveč od tega, da lahko nekega dne zremo v oči svojih otrok. Včasih se namreč posreduje sporočilo, da samouresničitev pomeni denar in uspeh, medtem ko se otroci zdijo skoraj kot neka popestritev, ki ne bi smela ovirati osebnih želja. Takšna miselnost je gangrena za družbo in povzroča, da je prihodnost netrajnostna.«
Strukturalna solidarnost
Trajnost potrebuje dušo in ta duša je solidarnost, s čimer je Frančišek prišel do tretje izhodiščne besede. Kakor potrebujemo »generacijsko trajnost«, tako potrebujemo »strukturalno solidarnost«. Spontana in velikodušna solidarnost mnogih ljudi je v tem težkem obdobju številnim družinam omogočila, da so hodile naprej in se spoprijele z naraščajočo revščino. A po papeževih besedah »ne moremo ostati v okviru izrednih razmer in provizoričnosti, temveč je treba zagotoviti stabilnost struktur, ki podpirajo družine in pomagajo pri rojstvih. Nujni so politika, gospodarstvo, informacije in kultura, ki pogumno spodbujajo rodnost.«
»Na prvem mestu je potrebna obsežna in dolgoročna družinska politika, ki ne bo temeljila na iskanju takojšnjega soglasja, temveč na dolgoročni rasti skupnega dobrega. V tem je razlika med vodenjem javnih zadev in dobrimi politiki. Mladim je treba nujno dati zagotovilo za dovolj stabilno zaposlitev, varen dom in razloge, da ne bodo zapustili države. To je naloga, ki se tiče tudi ekonomije: kako lepo bi bilo videti večanje števila podjetnikov in podjetij, ki poleg ustvarjanja dobička spodbujajo življenje, ki pazijo, da ne bi nikoli izkoriščali oseb z nevzdržnimi razmerami in delovnim časom, ki del prihodkov razdelijo delavcem, da bi tako prispevali k neprecenljivemu razvoju družin! To ni izziv le za Italijo, ampak za mnoge države, ki so pogosto bogate z viri, a revne z upanjem.«
Ob koncu govora je papež Frančišek še izpostavil, da je solidarnost treba vnesti tudi na področje informiranja, ki zelo vpliva na življenje in način, kako se o njem pripoveduje. Moderno je namreč uporabljati pretresljive prizore in krepke besede, a »merilo za formiranje z informiranjem ni občinstvo, ni polemika, ampak je človekova rast«. Kot je zatrdil papež, potrebujemo »informiranje družinskega formata«, kjer »se o drugih govori s spoštovanjem in nežnostjo, kot da bi bili lastni sorodniki«. »Solidarnost sklicuje svet kulture, športa in zabave, naj spodbujajo in vrednotijo rodnost. Kultura prihodnosti ne more temeljiti na posamezniku in zgolj na zadovoljevanju lastnih pravic in potreb. Zahteva kulturo, ki goji kemijo celote, lepoto daru in vrednost žrtvovanja.«
