Frančišek: Cerkev je šola občestva. Vsi stanovi so enako potrebni

Andreja Červek – Vatikan

Cerkev je lepa zaradi ljubezni Ženina

»Cerkev je lepa, ker je ljubljena od svojega Ženina in Gospoda,« zapiše papež Frančišek v predgovoru h knjigi o posvečenem življenju, ki bo jutri izšla pri Vatikanski založbi. Ženinova ljubezen je tista, ki Cerkev naredi lepo in srečno, pri čemer papež izpostavi tri »življenjske stanove«, ki so zanjo značilni in ki so jo vedno bogatili. Ne gre za tri ločene drže, ki so med seboj v boju, tri samotne otoke sredi oceana ali za tri gradove, utrjene na vzvišenih in nadutih gorah.

Ali so bratje ali polbratje

»Sveto Božje ljudstvo zelo dobro sluti, če so sredi njegove skupnosti trije bratje ali trije polbratje, trije sovražniki, ki se ne menijo drug za drugega ali se med seboj borijo ali pa so tri čudovita ustvarjena bitja, ki se vzajemno podpirajo in se drug za drugega podarjajo, da bi drugi rasel,« piše papež in dodaja, da so se skozi zgodovino Cerkve včasih pokazali nasilni in maščevalni pojavi. Na trenutke je prišlo do klerikalizma ali pa do posvetne duhovnosti, ki »nista izražala služenja in pričevanja o pristnem krščanskem življenju«, temveč »prevzetnost in maščevalnost moči«. Včasih se je mislilo, da je nek posamezen stan boljši od drugih, da je zajamčen, morda celo brez potrebne ponižnosti in življenjske doslednosti. Občasno je prišlo tudi do zahteve po avtonomiji glede na druga dva življenjska stanova, da bi se tako iz Cerkve, ki je dom in šola občestva in bratstva enega Božjega ljudstva, naredilo »drhal subjektov, ki so avtoreferenčni, ošabni in domišljavi v zvezi s svojimi zahtevami«, pri čemer se je pozabljalo, da »na cilj pridemo prvi, ko vsi trije subjekti pridejo skupaj«.

Vsi trije stanovi v Cerkvi enako potrebni

Frančišek izpostavi da p. Valentino Natalini, devetdesetletni frančiškanski teolog, predstavi nauk s »čistostjo neofita«, preprosto in globoko, ne da bi se pustil ukaniti teološkim šolam, ki so ali »preveč naprej, da bi počakale na potreben čas in načine za podelitev svojih idej z drugimi«, ali pa so »pozne pri sprejemanju lepote novosti in razvoja nauka Cerkve v koraku z darovi Duha, ki vedno preseneča«. Besedilo knjige je obogateno z meditacijami in premišljevanji p. Ferdinanda Campane, liturgista in navdušenca teologije in duhovnosti, ki ga papež imenuje »moj dolgoletni dragi prijatelj«.

Sveti oče še izpostavi vzajemnost »petrinskega načela« in »marijanskega načela« v Cerkvi ter poudari, da so trije življenjski stanovi, o katerih govori knjiga, »enako potrebni in sestavni del Cerkve«. V tej smeri je tudi sv. Janez Pavel II. napisal preroško apostolsko spodbudo o posvečenem življenju Vita consecrata, skupaj s spodbudama za duhovnike Pastores dabo vobis ter za laike Christifideles laici. Ob koncu Frančišek izrazi še željo, da bi branje knjige pomagalo poglobiti skrivnost Svete Matere Cerkve.