Papež. Nasveti Svetega Duha: Živi sedanjost, išči celoto, postavi Boga pred svoj jaz

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

»Pride Paraklit, ki vam ga bom poslal od Očeta.« (Jn 15,26) S temi besedami Jezus apostolom obljubi Svetega Duha, dokončni dar, dar darov. Sprejmimo danes to besedo, ki je ni lahko prevesti, saj vsebuje več pomenov. Paraklit, v svojem bistvu, pomeni dve stvari: Tolažnik in Zagovornik.

Paraklit je Tolažnik

1. Paraklit je Tolažnik. Mi vsi, posebej v težkih trenutkih, kakor je ta s pandemijo, se zatekamo samo k zemeljskim tolažbam, ki kmalu izginejo. Jezus nam danes podarja nebeško tolažbo, Duha, »popolnega Tolažnika« (Slednica). Kakšna je razlika? Tolažbe sveta so kakor pomirjevala: dajejo trenutno tolažbo, vendar pa ne zdravijo globoke bolezni, ki jo nosimo v sebi. Zamotijo, raztresajo, vendar ne ozdravijo v korenini. Delujejo površinsko, na ravni čutov in ne srca. Samo tisti, ki nam da čutiti, da smo ljubljeni takšni, kot smo, srcu podari mir. Sveti Duh, Božja ljubezen, stori tako: spusti se v notranjost, saj Duh deluje v našem duhu. Obišče »notranjost srca« kakor »dušam sladki gost« (prav tam). Je sama nežnost Boga, ki nas ne pusti samih; kajti biti s tistim, ki je sam, že pomeni tolažiti.

Tja, kjer je največja stiska, prinaša največjo tolažbo

Sestra, brat, če zaznaš temo samote, če v notranjosti nosiš skalo, ki duši upanje, če imaš v srcu rano, ki skeli, če ne najdeš izhoda, se odpri Svetemu Duhu. On, je zapisal sv. Bonaventura, »tja, kjer je največja stiska, prinaša največjo tolažbo, ne kakor dela svet, ki v blagostanju tolaži in se dobrika, v nadlogi pa zasmehuje in obsoja« (Pridiga med osmino vnebohoda). Tako dela svet, tako dela predvsem duh sovražnika, hudič: najprej se nam dobrika in nam da, da se čutimo nepremagljivi, dobrikanje hudiča, ki pospešuje nečimrnost, nato pa nas vrže na tla in se čutimo zgrešene, z nami se igra. Stori vse, da bi nas vrgel na tla, medtem ko nas Duh Vstalega želi ponovno dvigniti. Poglejmo apostole: bili so sami tisto jutro in izgubljeni, bili so za zaprtimi vrati, živeli so v strahu in pred očmi so imeli vse svoje šibkosti in polomije, svoje grehe. Zanikali so Jezusa Kristusa. Leta, ki so jih preživeli z Jezusom, jih niso spremenila, ostali so enaki. Potem so prejeli Svetega Duha in vse se spremeni: težave in pomanjkljivosti ostanejo iste, in vendar se ne bojijo več in ne bojijo se niti tistih, ki jim želijo storiti hudo. Čutijo se potolaženi v notranjosti in želijo navzven razliti Božjo tolažbo. Prej so bili prestrašeni, zdaj pa se bojijo samo tega, da ne bi pričevali ljubezni, ki so jo prejeli. Jezus je to prerokoval: Duh »bo pričeval o meni; in tudi vi pričujete« (Jn 15,26-27).

Tudi mi smo poklicani, da postajamo tolažniki

Pojdimo korak naprej. Tudi mi smo poklicani, da pričujemo v Svetem Duhu, da postajamo parakliti, tolažniki. Da, Duh nam naroča, naj udejanjamo njegovo tolažbo. Kako? Ne tako, da imamo vzvišene govore, ampak tako, da postanemo bližnji; ne z besedami glede na okoliščine, ampak z molitvijo in bližino. Zapomnimo si, da so bližina, sočutje in nežnost vedno stil Boga. Paraklit Cerkvi pravi, da je danes čas tolažbe. Je čas veselega oznanila evangelija, bolj kot boja proti poganstvu. Je čas prinašanja veselja Vstalega, ne pritoževanja zaradi drame sekularizacije. Je čas razlivanja ljubezni na svet, brez da bi prevzeli posvetnost. Je čas, v katerem pričevati usmiljenje pomeni več kakor vcepljati pravila in predpise. Je čas Paraklita, je čas svobode srca v Paraklitu.

Paraklit je naš Zagovornik

2. Paraklit je nadalje Zagovornik. V Jezusovem času odvetnik ni imel takšnih nalog, kot jih ima danes: namesto da bi govoril v imenu obtoženca, je bil običajno ob njem in mu je na uho šepetal razloge, s katerimi naj se brani. Tako dela Paraklit, »Duh resnice« (v. 26), ki ne prevzame našega mesta, ampak nas brani pred lažjo zla tako, da v nas navdihuje misli in občutja. To stori obzirno, ne da bi nas silil: se ponudi, vendar se ne vsiljuje. Duh laži, hudobec, pa dela nasprotno: želi nas prisiliti, želi nas prepričati, da smo vedno primorani podleči slabim navdihom in grešnim nagnjenjem. Poskusimo torej sprejeti tri predloge, ki so značilni za našega Paraklita, za našega Zagovornika. Gre za tri osnovne protistrupe proti prav tolikim skušnjavam, ki so danes razširjene.

Nasveti Svetega Duha: »Živi sedanjost«

Prvi nasvet Svetega Duha je: »Živi sedanjost.« Sedanjost, ne preteklosti ali prihodnosti. Paraklit poudarja primat sedanjosti, nasproti skušnjavi, da bi se pustili ohromiti grenkobam in nostalgiji po preteklosti ali da bi se osredotočili na negotovosti jutrišnjega dne in pustili, da bi nas preganjali strahovi pred prihodnostjo. Duh nas spominja na milost sedanjosti. Ni boljšega časa za nas: zdaj, tam, kjer smo, je edinstven in neponovljiv trenutek za to, da delamo dobro, da iz življenja naredimo dar. Živimo sedanjost!

»Išči celoto«

Nato Paraklit svetuje: »Išči celoto.« Celoto, ne dela. Duh ne oblikuje zaprtih posameznikov, ampak nas utemeljuje kot Cerkev v mnogoteri raznolikosti karizem, v enost, ki ni nikoli uniformnost. Paraklit potrjuje primat celote. V celoti, v skupnosti, Duh daje prednost delovanju in prinašanju novosti. Poglejmo apostole. Bili so zelo različni: med njimi je bil na primer Matej, cestninar, ki je sodeloval z Rimljani, in Simon, imenovan Gorečnik, ki jim je nasprotoval. Bile so nasprotne politične ideje, različni pogledi na svet. Vendar pa ko prejmejo Duha, se naučijo, da ne dajejo primata svojim človeškim stališčem, ampak celostnosti Boga. Če danes poslušamo Duha, se ne bomo osredotočili na konservativce in progresiste, tradicionaliste in inovatorje, na desno in levo: če so to kriteriji, pomeni, da se v Cerkvi pozablja na Duha. Paraklit nas spodbuja k enosti, k skladnosti, k harmoniji različnosti. Daje nam videti dele istega Telesa, brate in sestre med seboj. Iščimo celoto! Sovražnik pa hoče, da se različnost spremeni v nasprotovanja. Zato stori, da nastanejo ideologije. Reči »ne« ideologijam,  reči »da« celoti.

»Postavi Boga pred svoj jaz«

Nazadnje, tretji pomemben nasvet: »Postavi Boga pred svoj jaz.« To je odločilni korak duhovnega življenja, ki ni nekakšna zbirka naših zaslug in del, ampak ponižno sprejetje Boga. Paraklit potrjuje primat milosti. Le če se izpraznimo samih sebe, pustimo prostor Gospodu; le če se izročimo Njemu, ponovno najdemo same sebe; le če smo ubogi v duhu, postanemo bogati v Svetem Duhu. To velja tudi za Cerkev. Nikogar, tudi samih sebe, ne rešimo z lastnimi močmi. Če so na prvem mestu naši projekti, naše strukture in naši načrti prenove, bomo zapadli v funkcionalizem, v pretirano učinkovitost, v horizontalizem in ne bomo obrodili sadu. »Izmi« so ideologije, ki delijo, ločujejo. Cerkev ni človeška organizacija, je tempelj Svetega Duha. Jezus je prinesel ogenj Duha na zemljo in Cerkev se prenavlja z maziljenjem, z zastonjskostjo maziljenja milosti, z močjo molitve, z veseljem poslanstva, z razorožujočo lepoto uboštva. Postavimo Boga na prvo mesto!

Stori nas za misijonarje tvoje tolažbe

Sveti Duh, Duh Paraklit, potolaži naša srca. Stori nas za misijonarje tvoje tolažbe, paraklite usmiljenja za svet. Naš zagovornik, sladki šepetalec duše, naredi nas za priče Božje sedanjosti, preroke enosti za Cerkev in za človeštvo, učence, utemeljene na tvoji milosti, ki vse ustvarja in vse prenavlja. Amen.