Tisti 13. maj
Alessandro Gisotti – Vatikan
Obstajajo datumi, ki zaradi dogodkov, s katerimi so povezani, niso le del zgodovinskih knjig, ampak se neizbrisno vpišejo tudi v strani zgodovine našega življenja. Ti dogodki pustijo tako močan vtis, da se tudi po mnogih letih natančno spominjamo, kje smo bili in kaj smo delali v trenutku, ko je do nas prišla novica o tem, kar se je zgodilo. 13. maj 1981 je nedvomno eden izmed teh datumov. Tisti dan se je zgodil dogodek, ki se je je zdel nemogoč, nepredstavljiv: atentat na papeža na Trgu sv. Petra. Po štiridesetih letih človeka še vedno spreleti srh, ko ponovno gleda ta dramatičen niz dogodkov, posluša glasove, hrup tistega pomladnega popoldneva. Ob 17.19 je papež Janez Pavel II. med običajnim pozdravljanjem vernikov, ki so prišli na sredino splošno avdienco, v naročje vzel deklico in jo vrnil njenim staršem. Le nekaj trenutkov zatem se je zaslišal zamolkel zvok strela. In takoj za njim še en. Sveti oče, ki je bil ranjen v trebuh, se je zgrudil na odprtem papamobilu, s katerim je krožil po Trgu. Gre za trenutke razburjenja. Ljudje so prestrašeni. Sprva ne razumejo, ne morejo verjeti, da se je to resnično zgodilo.
Mnogi romarji planejo v jok, mnogi pokleknejo, se zberejo v molitvi z rožnimi venci v rokah, ki so jih prinesli, da bi jih papež blagoslovil. Kdo izmed njih se je spomnil, da se je prav tisti dan, 13. maja, 64 let pred tem, Marija prikazala fatimskim pastirčkom. Papeža, ki si je za svoje geslo izbral besede Totus tuus, Maria! (Ves tvoj, Marija), je Božje ljudstvo tako izročilo Devici. Kot je povedal kasneje, je Janez Pavel II. dejstvo, da je preživel, pripisal prav Materinemu posegu. Če ga je ena roka želela umoriti, je druga, močnejša, preusmerila kroglo in mu rešila življenje. Zelo hitro se je tisto popoldne iz Vatikana molitev razširila po vsem svetu. Na milijone ljudi je namreč takoj, ko so izvedeli, da se papež bori za življenje, začelo moliti. Med njimi je bil tudi p. Jorge Mario Bergoglio, ki je bil tedaj rektor Kolegija sv. Jožefa v Buenos Airesu. In papež Frančišek danes z nami podeli spomin na tisti 13. maj: nahajal se je na apostolski nunciaturi v Argentini, pred kosilom, z nuncijem Ubaldom Calabresijem in venezuelskim patrom Ugaldejem. Strašno novico mu je sporočil takratni tajnik na nunciaturi, msgr. Claudio Maria Celli.
Neprestana molitev vernikov se ni prenehala vse dokler Janez Pavel II. ni bil izven življenjske nevarnosti. Na nek način bi lahko rekli, da ga je spremljala in varovala vse do konca zemeljskega življenja, posebej v trenutkih trpljenja, bolezni, s katerimi je bilo zaznamovano njegovo življenje vse do zadnjih dni, ki jih je živel pomladi leta 2005. Pomenljivo je to, kar je kljub vznemirjenosti tistega trenutka, mogel jasno reči novinar Radia Vatikan, Benedetto Nardacci, ki je tisti dan komentiral redno sredino srečanje in se je moral soočiti s situacijo, o kateri nikoli ne bi želel poročati. To so bile njegove besede med neposrednim prenosom: »Prvič se govori o terorizmu tudi v Vatikanu. O terorizmu se govori v mestu, iz katerega so se vedno širila sporočila ljubezni, sporočila složnosti, sporočila sprave.«
Resnično, izbruh sovraštva, ki je bil v tem kriminalnem dejanju, impresionira, z nekaterih vidikov je celo apokaliptičen. Vendar pa bo še močnejša moč ljubezni, usmiljenja, ki bo na svetel in hkrati »skrivnosten« način usmerjala celotno nadaljnje zemeljsko življenje in pontifikat Janeza Pavla II. To je bilo moč presenetljivo doumeti štiri dni po atentatu, ko je sveti oče med molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška iz sobe poliklinike Gemelli, kjer je okreval, zagotovil svoje odpuščanje atentatorju, »bratu, ki me je zadel«. Prav tako ga je imenoval: brat. In to obče bratstvo – ki je neizbrisno kljub vsemu, kar se lahko zgodi na zemlji, ker je zapisano v nebesih – bo prevladalo tudi 27. decembra leta 1983, še en dan ki ga je težko pozabiti. Tisti dan je Janez Pavel II. v zaporu Rebibbia obiskal Alija Agco. To je storil javno. Nekdo je komentiral, da je želel papež na ta način rešiti življenje tistemu, ki mu ga je hotel vzeti. Po srečanju je dejal: »Srečala sva se kot človeka in kot brata, saj smo vsi bratje in vsi dogodki našega življenja morajo potrjevati to bratstvo, ki izhaja iz dejstva, da je Bog naš Oče.« Gre za isto bratstvo, katerega nam danes papež Frančišek kaže kot edino možno pot za prihodnost človeštva.
