Kateheza: Molitev je dih življenja, a ne sme izgubiti stika z resničnostjo

Andreja Červek – Vatikan

Kateheza med današnjo splošno avdienco, ki je potekala na vatikanskem Dvorišču sv. Damaza, je bila namenjena vztrajanju v molitvi. Da bi lahko ohranjali stanje nenehne molitve, je papež povabil h kratkim molitvam, ki jih lahko ponavljamo skozi dan. Ena od teh je molitev ruskega romarja: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene, grešnika!«

Sicer pa je izpostavil, da se delo in molitev dopolnjujeta. Molitev, ki je »dih« vsega, ostaja vitalna podlaga dela, tudi v trenutkih, ko ni izrecno izražena. Nečloveško je biti tako vpeti v delo, da ne najdemo več časa za molitev. Obenem pa molitev, ki je tuja življenju, ni zdrava. Delo nam pomaga ohraniti stik z resničnostjo. Molitev, ki nas odtujuje od konkretnosti življenja, postane spiritualizem ali ''ritualizem''. Čas, namenjen Bogu, oživlja vero, ki nam pomaga v konkretnosti življenja, vera pa neprekinjeno hrani molitev. V tem kroženju med vero, življenjem in molitvijo se ohranja ogenj krščanske ljubezni, ki ga Bog pričakuje od nas.

Svetopisemski odlomek: 1 Tes 5,15-20

»Glejte, da bi kdo ne vračal komu hudega s hudim, ampak si zmeraj prizadevajte za to, kar je dobro za vas in za vse. Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. Duha ne ugašajte. Preroštev ne zaničujte.«

Kateheza: Vztrajati v molitvi

Pri tej predzadnji katehezi o molitvi bomo govorili o vztrajnosti v molitvi. Gre za vabilo, še več, za zapoved, ki k nam prihaja iz Svetega pisma. Duhovna pot ruskega romarja se začne, ko naleti na stavek sv. Pavla v Prvem pismu Tesaloničanom: »Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte« (1 Tes 5,17-18). Apostolove besede pretresejo tega moža in vpraša se, kako je mogoče neprenehoma moliti, glede na to, da je naše življenje razdrobljeno na mnogo različnih trenutkov, ki vedno ne omogočajo zbranosti. S tem vprašanjem začne svoje iskanje, ki ga bo pripeljalo do odkritja tega, kar imenujemo molitev srca. To pomeni, da z vero ponavljamo: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene, grešnika!« Je molitev, ki se postopoma prilagaja ritmu dihanja in se razširi na ves dan. Pravzaprav se dihanje nikoli ne ustavi, tudi ko spimo; in molitev je dih življenja.

Kako je torej mogoče ves čas varovati stanje molitve? Katekizem nam ponuja čudovite citate iz zgodovine duhovnosti, ki poudarjajo potrebo po nenehni molitvi, ki je opora krščanskega življenja. Nekaj od njih bom povzel.

Menih Evagrij Pontski pravi: »Ni nam zapovedal, naj stalno delamo, bedimo ali se postimo, medtem ko je nenehna molitev za nas postava« (KKC, 2742). Srce v molitvi. V krščanskem življenju je torej gorečnost, ki ne sme nikoli zamreti. Nekoliko spominja na sveti ogenj, ki so ga hranili v starodavnih templjih, ki je gorel brez prestanka in ki so ga duhovniki imeli nalogo ohranjati pri življenju. Tako je: tudi v nas mora biti sveti ogenj, ki nenehno gori in ga nič ne more

 ugasniti. To ni lahko, a tako mora biti.

Sveti Janez Zlatousti, še en pastir, ki je bil pozoren na konkretno življenje, je tako pridigal: »Celo na tržišču ali v samotnem sprehajališču je mogoče moliti pogosto in goreče. Mogoče je to sede v vaši prodajalnici, bodisi da ravno kupujete ali prodajate, ali celo medtem ko kuhate« (KKC, 2743). Male molitve: »Gospod, usmili se nas. Gospod, pomagaj mi.« Molitev je torej neke vrste notno črtovje, kamor zapisujemo melodijo svojega življenja. Ni v nasprotju z vsakodnevno delavnostjo, ni v nasprotju z mnogimi majhnimi obveznostmi in srečanji, kvečjemu je kraj, kjer vsako dejanje najde svoj smisel, svoj zakaj in svoj mir. V molitvi.

Seveda pa teh načel ni lahko uresničiti v praksi. Oče in mati, ki sta vpeta v tisoč opravkov, lahko začutita nostalgijo po času v svojem življenju, ko sta zlahka našla redni čas in prostor za molitev. Potem so tu še otroci, delo, družinsko življenje, ostareli starši ... Človek ima občutek, da nikoli ne uspe priti vsemu do dna. Zato je dobro misliti, da se Bog, naš Oče, ki mora skrbeti za celotno vesolje, vedno spomni vsakega od nas. Zato se ga moramo tudi mi vedno spominjati!

Lahko se tudi spomnimo, da je bilo v krščanskem meništvu delo vedno visoko spoštovano, ne le zaradi moralne dolžnosti poskrbeti zase in za druge, temveč tudi zaradi neke vrste notranjega ravnovesja: za človeka je nevarno, če goji tako abstraktno zanimanje, da izgubi stik z resničnostjo. Delo nam

 pomaga ohraniti stik z resničnostjo. Sklenjene roke meniha imajo žulje tistih, ki držijo lopato in motiko. Ko Jezus v Lukovem evangeliju (prim. Lk 10,38-42) pravi sveti Marti, da je samo ena stvar zares potrebna, poslušati Boga, s tem nikakor ne želi zaničevati številnih del, ki jih je opravljala z veliko zavzetostjo.

Pri človeku je vse »dvojno«: naše telo je simetrično, imamo dve roki, dve očesi, dve dlani ... Tako se tudi delo in molitev dopolnjujeta. Molitev, ki je »dih« vsega, ostaja vitalna podlaga dela, tudi v trenutkih, ko ni izrecno izražena. Nečloveško je biti tako vpeti v delo, da ne najdemo več časa za molitev.

Obenem pa molitev, ki je tuja življenju, ni zdrava. Molitev, ki nas odtujuje od konkretnosti življenja, postane spiritualizem ali ritualizem. Spomnimo, da Jezus, potem ko je učencem na gori Tabor pokazal svojo slavo, ni želel podaljševati trenutka ekstaze, ampak se je z njimi spustil z gore in nadaljeval vsakodnevno pot. Ta izkušnja je morala ostati v njihovih srcih kot luč in moč njihove vere. Tudi luč in moč v prihodnjih dneh trpljenja. Tako čas, namenjen ostajanju z Bogom, oživlja vero, ki nam pomaga v konkretnosti življenja, vera pa neprekinjeno hrani molitev. V tem kroženju med vero, življenjem in molitvijo se ohranja ogenj krščanske ljubezni, ki ga Bog pričakuje od nas.

Ponovimo preprosto molitev, ki jo je zelo lepo ponavljati skozi dan: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene, grešnika.« Neprenehoma izgovarjati to molitev ti bo pomagalo v združitvi z Jezusom.