Papež mladim: V šoli družbenega nauka Cerkve ste že znamenje upanja
Andreja Červek – Vatikan
S svetim očetom so se danes, 5. junija 2021, srečali mladi Projekta Policoro, ki od leta 1995 deluje pod okriljem Italijanske škofovske konference. Projekt je namenjen reševanju problema brezposelnosti med mladimi, in sicer s pomočjo formacije za novo kulturo dela. Pospešuje in podpira se podjetniško dejavnost med mladimi, upoštevajoč pri tem subsidiarnost, solidarnost in legalnost ter načela, ki so v skladu z družbenim naukom Cerkve.
Kot je dejal papež, Projekt Policoro, ki obhaja 25. obletnico delovanja, »je bil in je znamenje upanja«, predvsem na jugu Italije, kjer je pomankanje dela veliko. »Danes ste k temu poklicani na nov način, saj ta pomembna obletnica sovpada z obdobjem velike socialno-ekonomske krize, povzročene zaradi pandemije,« je dejal papež v govoru in v ospredje postavil nekaj poudarkov, ki lahko mladim pomagajo na njihovi poti.
Skupnosti je treba oživiti od znotraj
Nikoli prej kot v tem času nismo čutili potrebe po mladih, ki bi znali v luči evangelija dati dušo ekonomiji, saj se zavedamo, da se »na socialne probleme odgovarja z mrežami skupnosti« (Laudato si', 219). Skupnosti je treba oživiti od znotraj s slogom predanosti: »biti graditelji odnosov, tkalci solidarnega človeštva«.
»Skrbeti za delo pomeni spodbujati dostojanstvo osebe. Delo ne nastane iz ničesar, temveč iz človekove iznajdljivosti in ustvarjalnosti. Vi niste med tistimi, ki se omejujejo na pritoževanje nad pomanjkanjem dela, ampak želite biti namenski, protagonisti, da bi spodbujali rast podjetnih osebnosti, ki so v službi skupnega dobrega,« je izpostavil Frančišek in dodal, da je cilj, ki ga je treba doseči, »dostop do dela ali ohranitev dela za vse« (Benedikt XVI., Caritas in Veritate, 32).
Mladim ne manjka ustvarjalnosti, zato jih je spodbudil, naj si prizadevajo za »model ekonomije, ki je alternativa potrošniškemu, ki proizvaja odpadke«. »Delitev, bratstvo, zastonjskost in trajnost so stebri, na katerih temelji drugačna ekonomija. To so sanje, ki zahtevajo drznost, saj so ravno drzni tisti, ki spreminjajo svet in ga izboljšujejo. To ni prostovoljstvo, ampak vera, saj resnična novost vedno prihaja iz Božjih rok.«
Bivati na obrobjih, sklanjati se k mladim
Papež se je v nadaljevanju na mlade obrnil s prošnjo, naj pokažejo, da »je mogoče bivati na svetu, ne da bi ga teptali«. »Prebivati na zemlji ne pomeni posedovati jo, ampak znati v polnosti živeti odnose: z Bogom, z brati, s stvarstvom in s seboj. Pozivam vas, da ljubite območja, kamor vas je postavil Bog, in se izogibate skušnjavi, da bi pobegnili drugam. Ravno obrobja lahko postanejo laboratoriji bratstva. Z obrobij pogosto prihajajo poskusi vključevanja: "Od vseh se namreč lahko kaj naučimo, nihče ni neuporaben, nihče ni odveč" (Fratelli tutti, 215). Bog nas nikoli ne zapusti in mi lahko postanemo znamenje njegovega usmiljenja, če se znamo skloniti k revščini našega časa: k mladim, ki ne najdejo dela, k tako imenovanim neet, k tistim, ki trpijo za depresijo, k tistim, ki so nemotivirani in utrujeni od življenja, k tistim, ki so nehali sanjati novi svet.«
Frančišek je mlade opogumil, naj se ne bojijo živeti konfliktov: »Najdemo jih v svetu, tudi na cerkveni in družbeni ravni. Potrebna je potrpežljivost, da se spremenijo v sposobnost poslušanja, prepoznavanja drugih in skupne rasti. Napetosti in konflikti so del življenja, vendar vemo, da je njihovo "reševanje na višji ravni" (Evangelii gaudium, 228) znamenje, da smo si zastavili višje cilje od svojih posamičnih interesov, da bi se rešili iz živega peska družbene sovražnosti.«
Nasprotje navdušenosti je povprečnost ali površinskost
Navdušenost oziroma gorečnost je bil naslednji poudarek, o katerem je govoril papež Frančišek. Gre za razliko v slogu: navdušenost nad Jezusom Kristusom in njegovim evangelijem. Poudaril je, da oseba postane navdušena, če skrbi za svojo notranjosti, če ne zanemarja duhovnosti, če se opazuje, če poglobljeno pozna družbeni nauk Cerkve in si ga prizadeva prenesti v konkretne situacije. »Ne bojte se pomagati, tudi brezplačno, izboljšati življenja tistih, ki so zavrženi. Nasprotje navdušenosti je povprečnost ali površinskost, zaradi katere že od začetka mislimo, da vemo vse, in ne iščemo rešitev za probleme tako, da bi se jih lotili v prvi osebi,« je zatrdil.
Ste znamenje upanja
Ob koncu je sveti oče dejal, da je Projekt Policoro »mreža človeških in cerkvenih odnosov«: »Veliko ljudi vas spremlja, vaše škofije vas gledajo z upanjem in vsak od vas je sposoben biti tovariš vsem mladim, ki jih sreča na poti. Vaša navzočnost na ozemljih tako postane znamenje Cerkve, ki zna prijeti za roko.« To je Kristusov slog do učencev na poti v Emavs (prim. Lk 24,13-35), ki sta zaradi dogodkov v Jeruzalemu bila obupana in razočarana. Jezus jima pusti, da izrazita svoje razočaranje, a jim tudi pomaga, da ponovno pogledata na vse od velike noči naprej. (...) Vera nam pravi, da je kriza lahko prehod v rast: Duh vstalega Kristusa oživlja upanje, ki postane pomoč osebam, da lahko vstanejo, se vrnejo na pot, se vrnejo k sanjanju in se zavzemajo v življenju, družini, Cerkvi in družbi.«
»Dragi mladi, v šoli družbenega nauka Cerkve ste že znamenje upanja. Naj vaša navzočnost v škofijah vsem pomaga razumeti, da evangelizacija poteka tudi preko skrbi za delo. Naj bo 25. obletnica Projekta Policoro nov začetek: spodbujam vas, da "sanjamo skupaj" (Fratelli tutti, 8) za dobro Cerkve v Italiji,« je sklenil svoj govor papež Frančišek.