Papež stalnim diakonom: Ne pol duhovniki ali luksuzni ministranti, ampak ponižni služabniki

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Pričnimo s premišljevanjem o službi diakona. Glavna pot, po kateri je potrebno iti, je tista, ki jo je pokazal drugi vatikanski koncil, ki je diakonat razumel kot »samostojno in trajno hierarhično stopnjo«. Lumen Gentium (Dogmatična konstitucija o Cerkvi) po tem, ko opiše vlogo duhovnikov kot soudeležbo pri Kristusovi duhovniški vlogi, predstavi službo diakonov. Kot beremo, se nanje polagajo roke »ne za duhovništvo, ampak za strežništvo« (št. 29). Ta razlika ni nepomembna. Diakonat, ki je bil v skladu s prejšnjim pojmovanjem zreduciran na prehodni red na poti duhovništva, tako ponovno dobi svoje mesto in svojo specifičnost. Že sámo dejstvo, da poudarimo to razliko, pomaga premagati nadlogo klerikalizma, ki postavlja kasto duhovnikov »nad« Božje ljudstvo. Diakoni, prav zato, ker so predani službi temu Ljudstvu, spominjajo, da se v cerkvenem telesu nihče ne more dvigniti nad druge.

V Cerkvi mora veljati nasprotna logika, logika ponižanja. Vsi smo poklicani, da bi se ponižali, saj se je Jezus ponižal, postal je služabnik vseh. Če je kdo, ki je velik v Cerkvi, je On, ki je postal najmanjši in služabnik vseh. Vse se začne tukaj, kakor nas spominja dejstvo, da diakonat predstavlja vrata za vstop v red. In diakon se ostane za vedno. Prosim, zapomnimo si, da za Jezusove učence ljubiti pomeni služiti in služiti pomeni vladati. Oblast je v služenju, v ničemer drugem.

Diakonat nas, če sledimo učenju koncila, tako pripelje v središče skrivnosti Cerkve. Kakor sem govoril o »Cerkvi, ki je konstitutivno misijonarska« ter o »Cerkvi, ki je konstitutivno sinodalna«, tako rečem, da bi morali govoriti tudi o »Cerkvi, ki je konstitutivno diakonska«. Če se ne živi te razsežnosti služenja, se namreč vsaka služba izprazni odznotraj, postane nerodovitna, ne obrodi sadu. In postopoma postane posvetna. Diakoni Cerkev spominjajo, da je res, kar je odkrila sv. Terezija Deteta Jezusa: Cerkev ima srce, ki gori iz ljubezni. Da, ponižno srce, ki bije za služenje. Diakoni nas spominjajo na to, kadar kakor diakon sv. Frančišek drugim prinašajo Božjo bližino ne da bi se vsiljevali, tako da služijo s ponižnostjo in veseljem. Velikodušnost diakona, ki se daruje ne da bi iskal prve vrste, ima vonj po evangeliju, pripoveduje o veličini ponižnosti Boga, ki stori prvi korak, da bi šel naproti tudi tistemu, ki mu je obrnil hrbet.

Danes je potrebno biti pozorni še na drug vidik. Zmanjšanje števila duhovnikov je privedlo do tega, da diakoni pretežno opravljajo naloge nadomeščanja, ki, kljub temu, da so pomembne, ne predstavljajo posebnosti diakonata. Koncil po tem, ko govori o služenju Božjemu ljudstvu v »strežništvu svetega bogoslužja, besede in dejavne ljubezni,« poudari, da se diakoni posvečajo predvsem »opravilom dejavne ljubezni in upravljanja« (Lumen gentium, 29). Izraz spominja na prva stoletja, ko so diakoni v imenu škofa in z njegovimi sredstvi, skrbeli za potrebe vernikov, posebej revnih in bolnih. Da bi mogli tudi mi zajemati iz korenin Cerkve v Rimu. Ne mislim le na sv. Lovrenca, ampak tudi na odločitev, da se ustvari diakonije. V veliki cesarski prestolnici je bilo organiziranih sedem krajev, poleg župnij, ki so bili razporejeni po področjih mesta, v katerih so diakoni opravljali razvejano delo v korist celotne krščanske skupnosti, posebej »poslednjih«, da, kakor pravijo Apostolska dela, nihče izmed njih ne bi trpel pomanjkanja (prim. 4,34).

Zato se je v Rimu skušalo ponovno uvesti to starodavno tradicijo z diakonijo v cerkvi sv. Stanislava. Vem, da ste prisotni tudi v Karitas in v drugih stvarnostih, ki so blizu ubogim. Če boste tako delali, ne boste nikoli izgubili kompasa: diakoni ne bodo »pol duhovniki«, »luksuzni ministranti« ali »drugorazredni duhovniki«, ampak skrbni služabniki, ki si prizadevajo za to, da nihče ne bi bil izključen ter bi se Gospodova ljubezen konkretno dotaknila življenja ljudi. Na koncu bi lahko diakonsko duhovnost, duhovnost služenja, povzeli z naslednjimi besedami: razpoložljivost navznoter in odprtost navzven. Razpoložljivi znotraj, v srcu, pripravljeni reči da, krotki, ne da bi se življenje vrtelo okoli lastnega dnevnega reda; in odprti navzven, s pogledom na vse, zlasti na tiste, ki so ostali zunaj, ki se čutijo izključene.

Glede tega, kaj pričakujem od rimskih diakonov, dodam še tri kratke ideje, ki ne gredo v smeri »stvari, ki jih je potrebno narediti,« ampak razsežnosti, ki jih je potrebno gojiti. Najprej pričakujem, da boste ponižni. Žalostno je videti škofa in duhovnika ki se šopirita, a še bolj žalostno je videti diakona, ki se želi postaviti v središče sveta ali v središče bogoslužja ali v središče Cerkve. Ponižni! Naj bo vse dobro, ki ga storite, skrivnost med vami in Bogom. In tako bo obrodilo sadove.

Drugič, pričakujem, da ste dobri možje in dobri očetje ter dobri stari starši. To bo dalo upanje in tolažbo parom, ki doživljajo trenutke utrujenosti in ki bodo v vaši pristni preprostosti našli iztegnjeno roko. Lahko bodo mislili: »Poglej našega diakona! Rad je z revnimi, pa tudi z župnikom in celo s svojimi otroki in ženo!« Tudi s taščo, to je zelo pomembno. Vse delajte z veseljem, ne da bi se pritoževali: to je pričevanje, ki je vredno več kot mnoge pridige.

Na koncu, tretjič, pričakujem, da boste stražarji: ne samo, da bi znali opaziti oddaljene in revne – to ni tako težko –, ampak tudi, da bi pomagali krščanski skupnosti, da vidi Jezusa v revnih in oddaljenih, ko trka na naša vrata preko njih. Za svojo lahko vzamete tisto čudovito podobo, ki je na koncu evangelijev, ko Jezus že od daleč vpraša svoje učence: »Imate kaj jesti?« In ljubljeni učenec ga prepozna in reče: »Gospod je!« (Jn 21,5,7). Torej tudi vi uglejte Gospoda, ko vas v tolikih svojih najmanjših bratih prosi, da bi bil nahranjen, sprejet in ljubljen. Želel bi, da bi bil to profil diakonov v Rimu in po vsem svetu.

Zahvaljujem se vam za to, kar delate in za to, kar ste, in vas prosim, da še naprej molite zame. Hvala.