Sveti oče: Jezus nas ozdravlja s svojo navzočnostjo, s svojim evharističnim kruhom
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Gospodove besede in dejanja se dotikajo srca, saj je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil, ga dal učencem in rekel: »Vzemite, to je moje telo« (v. 22). In tako nam Jezus z vso preprostostjo podari največji zakrament. Njegovo dejanje je gesta daru, podelitve. Na vrhuncu svojega življenja ne razdeli obilje kruha, da bi nasitil množice, temveč razlomi sebe samega med velikonočno večerjo s svojimi učenci. Na ta način nam Jezus pokaže, da je smoter življenja v podarjati se, in da je največja stvar služiti. Mi danes ponovno najdemo Božjo veličino v košku Kruha, v krhkosti, ki je polna ljubezni in polna podelitve. Krhkost je beseda, ki bi jo rad izpostavil. Jezus postane krhek kot kruh, ki se razlomi in razdrobi. Ampak ravno v tem, v njegovi krhkosti, je njegova moč. V evharistiji je krhkost moč: moč ljubezni, ki postane majhna, da bo sprejeta in ne strašljiva; moč ljubezni, ki se razlomi in se podeli, da bi hranila in dala življenje; moč ljubezni, ki se razdrobi, da bi nas vse zbrala v enost.
In je še druga moč, ki v krhkosti evharistije pride na dan: moč ljubiti tistega, ki pogreši. V noči, ko je bil izdan, nam je Jezus dal kruh življenja. Podari nam največji možni dar, medtem ko v srcu čuti najgloblji prepad, saj ga učenec, ki je z Njim, ki pomaka grižljaj v isti krožnik, namerava izdati. Za tistega, ki ljubi, je izdaja največja bolečina, ki obstaja. In kaj je storil Jezus? Na zlo se odzove z največjim dobrim. Na Judov »ne« odgovori z »da« usmiljenja. Ne kaznuje grešnika, ampak da življenje zanj, plača zanj. Ko prejmemo evharistijo, Jezus stori isto z nami, saj nas pozna, ve, da smo grešniki in zelo pogosto pogrešimo, a kljub temu ne preneha pridruževati svojega življenja našemu življenju. Ve, da ga potrebujemo, saj evharistija ni nagrada svetnikov, temveč Kruh grešnikov. Zato nas spodbuja: »Ne bojte se. Vzemite in jejte.«
Vsakič ko prejmemo Kruh življenja, pride Jezus in da nov smisel naši krhkosti. Spomni nas, da smo v njegovih očeh dragocenejši, kot mislimo. Pravi nam, da je zadovoljen, če z njim podelimo svojo krhkost. Ponavlja nam, da se njegovo usmiljenje ne boji naših bednosti. Jezusovo usmiljenje se ne boji naših bednosti. Predvsem pa nas z ljubeznijo ozdravlja tiste krhkosti, ki je sami ne moremo ozdraviti. Na katere krhkosti mislimo: na to, da čutimo zamero do tistega, ki mi je storil hudo – to sami ne moremo ozdraviti; tiste, da sprejmemo distanco do drugih in do sebe –te ne moremo sami ozdraviti; tiste glede objokovanja in pritoževanja, ne da bi pri tem našli mir – tudi te ne moremo sami ozdraviti. On je tisti, ki nas ozdravlja s svojo navzočnostjo, s svojim evharističnim kruhom. Evharistija je učinkovito zdravilo proti tem zaprtjem. Kruh življenja namreč ozdravlja trdoto in jo spremeni v voljnost. Evharistija ozdravlja zato, ker pridružuje Jezusu. Stori, da začnemo asimilirati njegov način življenja, njegovo sposobnost razlomiti se in darovati se bratom, odgovoriti na zlo z dobrim. Daje nam moč, da gremo ven iz sebe in se z ljubeznijo lahko sklonimo h krhkostim drugih. Tako Bog počne z nami. Logika evharistije je: ko prejmemo Jezusa, ki nas ljubi in ozdravlja naše krhkosti, da bi ljubili druge in jim pomagali v njihovih krhkostih. In to skozi vse življenje. Danes smo med molitveno uro molili himno v štirih verzih, ki so povzetek vsega Jezusovega življenja. Takole pravijo: Jezus, ko se je rodil, je postal naš spremljevalec na poti življenja. Med večerjo se je dal kot hrana. Potem na križu med svojo smrtjo je postal cena, je plačal ceno za nas. Sedaj ko kraljuje v nebesih, je naše upanje, je naša nagrada, da iščemo to, kar nas čaka.
Sveta Devica, v kateri je Bog postal meso, naj nam pomaga, da bomo z hvaležnim srcem sprejeli dar Evharistije ter iz svojega življenja naredili dar. Naj Evharistija napravi iz nas dar za vse druge.
