Papež Frančišek na praznik Marijinega Vnebovzetja: Ponižnost srca očara Boga

»Dragi bratje in sestre, dober dan, lep praznik! Na slovesni praznik Vnebovzetja Device Marije je v bogoslužju v središču Magnifikat (Marijina hvalnica). Ta hvalnica je kot fotografija Božje Matere.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnji slovesni praznik Marijinega Vnebovzetja.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Marija se raduje v Bogu, kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle« (prim. Lk 1,47-48). Ponižnost je Marijina skrivnost. Ponižnost je pritegnila pogled Boga nanjo. Človeško oko išče veličino in se tako pusti preslepiti temu, kar je vpadljivo. Bog pa ne gleda na videz, Bog gleda srce (prim. 1Sam 16,7) in ga očara ponižnost. Ponižnost srca očara Boga. Danes, ko gledamo Marijo v nebo vzeto, lahko rečemo, da je ponižnost pot, ki vodi v nebesa. Beseda ponižnost izhaja iz latinskega pojma humus, ki pomeni »zemlja«. Sicer je protislovno, da je za priti v višine, v nebo, potrebno ostati »nizki« kakor zemlja. To nas poučuje Jezus: »kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 14,11). Bog nas ne povišuje zaradi naših vrlin, bogastva in odličnosti, temveč zaradi ponižnosti. Bog je zaljubljen v ponižnost in povišuje tistega, ki služi. Saj si Marija ne pripiše drugega kot naslov »dekla«, služiti: »Gospodova dekla« (Lk 1,38). Nič drugega ne reče o sebi, ne išče drugega zase kot da je Gospodova dekla.

Danes se torej lahko vprašamo, vsakdo od nas v svojem srcu: kako je z mojo ponižnostjo? Iščem, da me drugi priznajo, se uveljavljam, da bom hvaljen ali pa mislim na služenje? Znam prisluhniti kakor Marija, ali pa hočem samo govoriti in pritegniti pozornost? Znam biti tiho kot Marija, ali pa vedno klepetam? Znam stopiti korak nazaj, umiriti prepire in razprave ali pa samo iščem, da sem prvi? Vsak od nas naj premisli ta vprašanja. Kako sem s ponižnostjo?

Marija je v svoji majhnosti prva osvojila nebo. Skrivnost njenega uspeha je ravno v tem, da se ima za majhno, pomoči potrebno. Pri Bogu samo tisti, ki se ima za nič je sposoben sprejeti vse. Samo tistega, ki se izprazni sebe, ga On napolni. Marija je »milosti polna« (v. 28) ravno zaradi svoje ponižnosti. Tudi za nas je ponižnost vedno izhodišče, je začetek naše vere. Temeljnega pomena je, da smo ubogi v duhu, potrebni Božje pomoči. Kdor je poln sebe, ne da prostora Bogu. Večkrat smo polni samih sebe. Kdor je poln sebe, ne da prostora Bogu. Kdor pa ostaja ponižen, omogoči Bogu, da dela velike stvari (prim. v. 49).

Pesnik Dante označi Devico Marijo kot »ponižno in vzvišeno bolj kot stvaritev« (Raj XXXIII, 2). Lepo je pomisliti, da je najbolj ponižna in najbolj vzvišena stvaritev v zgodovini, ki je prva osvojila nebesa, ona vsa v celoti z dušo in telesom, preživela življenje v vsakdanjosti med domačimi zidovi. Življenje je preživela v vsakdanjosti, v ponižnosti. Dnevi Milosti polne niso imeli nič izstopajočega. Pogosto so bili enaki, v tišini. Na zunaj ni bilo nič neobičajnega. Toda Božji pogled je vedno ostal na njej, očaran nad njeno ponižnostjo, razpoložljivostjo, lepoto njenega srca, ki ni nikoli ovenela zaradi greha.

To je veliko sporočilo upanja za nas, zate, ki živiš ponavljajoče, utrujajoče in pogosto težke dneve. Marija te danes spominja, da Bog tudi tebe kliče k tej slavi. To niso le lepe besede, je resnica. To ni srečen konec, ki ga je ustvarila umetnost, to ni pobožna utvara ali lažna tolažba. Ne, to je čista stvarnost, živa in resnična kakor Marija vzeta v nebo. Praznujmo jo danes z otroško ljubeznijo. Praznujmo jo danes veseli, a ponižni, gnani z upanjem, da bomo nekega dne z njo v nebesih.

Sedaj jo prosimo, da nas spremlja na poti, ki vodi iz zemlje v nebesa. Spominja naj nas, da je skrivnost poti skrita v besedi ponižnost. Ne pozabite te besede, ki naj nas Marija vedno spominja ter da sta majhnost in služenje skrivnosti za dosego cilja, za dosego nebes.