Papež Frančišek: Prosimo Gospoda naj nas osvobodi tega, da bi vedno krivili druge
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Tudi mi se lahko vprašamo, zakaj Jezus in njegovi učenci opuščajo ta izročila? V bistvu to niso slabe stvari, ampak dobre obredne navade, preprosto umivanje preden se začne jesti. Zakaj Jezusu niso mar? Kajti zanj je pomembno premakniti vero v njeno središče. V evangeliju nenehno vidimo to premakniti vero v središče in se izogniti tveganju, ki velja tako za tiste pismouke, kakor za nas, saj spoštovanje zunanjih formalnosti postavi v drugi plan bistvo vere. Tudi mi si večkrat ličimo dušo… Zunanja formalnost in ne bistvo vere je tveganje. Saj gre za tveganje za neko pozunanjeno vernost, da se kažemo navzven dobri, zanemarja pa se očiščevanje srca. Vedno je skušnjava »popravljanja Boga« s kakšno zunanjo pobožnostjo, toda Jezus ni zadovoljen s takšnim čaščenjem. Jezus noče zunanjosti, hoče vero, ki pride v srce.
Dejansko je takoj zatem poklical množico, da bi ji povedal veliko resnico: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj« (v. 15). Ampak od »znotraj namreč, iz človekovega srca« se porodijo zle stvari. To so revolucionarne besede, saj so s tedanjo mentaliteto mislili, da jih nekatera jedila ali zunanji stik napravlja nečiste. Jezus obrne pogled. Ne naredi slabo to, kar pride od zunaj, ampak to, kar pride od znotraj.
Dragi bratje in sestre, to se tiče tudi nas. Pogosto mislimo, da zlo prihaja predvsem od zunaj, iz obnašanja drugih, od tistega, ki misli slabo o nas, iz družbe. Kolikokrat krivimo druge, družbo, svet za vse to, kar se zgodi! Vedno so krivi drugi, krivi ljudje, tisti, ki nam vladajo, smola in tako naprej. Zdi se, da problemi vedno prihajajo od zunaj. Veliko časa preživimo v nalaganju krivd. Toda preživljati čas tako, da krivimo druge, je zapravljanje časa. Tako se postane jezen, zajedljiv in se drži Boga daleč od srca. Kakor tiste osebe iz evangelija, ki se pritožujejo, pohujšajo, polemizirajo in ne sprejmejo Jezusa. S stalnim pritoževanjem ni mogoče biti veren. Pritoževanje zastruplja, prinaša jezo, zamero in žalost srca, ki zapira vrata Bogu.
Prosimo danes Gospoda, da naj nas osvobodi tega, da bi vedno krivili druge. Kot otroci: »Nisem bil jaz. Je bil drugi, je bil drugi… V molitvi prosimo za milost, da ne bi zapravljali čas in s pritoževanjem onesnaževali svet, kajti to ni krščansko. Jezus nas predvsem vabi, da gledamo na življenje in na svet začenši pri svojem srcu. Če se pogledamo znotraj, bomo našli skoraj vse tisto, kar sovražimo zunaj. In če bomo iskreno prosili Boga, naj nam očisti srce, tedaj bomo začeli napravljati svet bolj čist. Saj obstaja nezgrešljiv način za zmago nad zlom in sicer, da ga začnemo poraziti znotraj sebe. Ko so prve cerkvene očete, menihe spraševali: »Katera je pot svetosti? Kje moram začeti?« Prvi korak, so rekli, je obsoditi sebe: »Obsodi sebe.« Obsodba samih sebe. Kdo med nami je čez dan, v kakšnem trenutku dneva ali v kakšnem trenutku tedna sposoben v sebi obsoditi sebe? »Da, ta mi je storil to, oni drugi ono, ta neotesanosti…« Toda jaz… Jaz počnem isto ali jaz pa takole počnem, saj gre za modrost, da se naučimo obsoditi sebe. Poskušaj to narediti. Dobro ti bo delo. Meni dobro dene, ko uspem to narediti. Dobro dene, vsem bo dobro delo.
Devica Marija, ki je spremenila zgodovino s čistostjo srca, naj nam pomaga očistiti naše (srce) in prerasti grešno navado, da krivimo druge in se pritožujemo nad vsem.
