Papež v Budimpešti: Judje in kristjani skupaj po poti bratstva in miru

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek se je v Budimpešti srečal s predstavniki Ekumenskega sveta Cerkva in nekaterih judovskih skupnosti na Madžarskem. V svojem govoru je izpostavil, da Bog naših očetov vedno odpira nove poti: kot je puščavo spremenil v pot proti obljubljeni deželi, tako nas želi popeljati iz suhih puščav sovraštva in brezbrižnosti v tako želeno domovino občestva. Od nas se zahteva, da pustimo za seboj nesporazume iz preteklosti, domišljavost, da imamo prav in krivimo druge, ter se odpravimo proti njegovi obljubi miru.

Papež je pozval k skupnemu prizadevanju za vzgojo za bratstvo, da sovraštvo ne bi prevladalo, pri čemer je posebej opozoril na nevarnost  antisemitizma, ki se še vedno širi. Kot je dejal, Bog zaveze od nas zahteva, da ne podležemo logiki osamitve in delnih interesov. Ne želi zavezništev z nekaterimi na račun drugih, ampak želi osebe in skupnosti, ki so mostovi občestva z vsemi.

Predstavniki večinskih verstev imajo na Madžarskem nalogo, da ustvarijo pogoje za spoštovanje in spodbujanje verske svobode za vse. So zgled, zato da nihče ne bi mogel reči, da iz ust Božjih mož prihajajo razdiralne besede, ampak le sporočila odprtosti in miru. V svetu, ki ga razdvajajo številni konflikti, je to najboljše pričevanje tistih, ki so prejeli milost, da poznajo Boga zaveze in miru.

Papeža sta najprej nagovorila kalvinski škof József Steinbach in rabin Zoltán Radnóti, ki je prebral govor glavnega madžarskega rabina Róberta Fröhlicha.

Govor papeža Frančiška

Dragi bratje!

Vesel sem, da sem vas srečal. Vaše besede, za katere se vam zahvaljujem, in vaša navzočnost drug ob drugem izražajo veliko željo po edinosti. Pripovedujejo o poti, ki je včasih strma, včasih naporna, a se je lotevate s pogumom in dobro voljo ter se med seboj podpirate pod pogledom Najvišjega, ki blagoslavlja brate in sestre, ki živijo skupaj (prim. Ps 133,1).

Vidim vas, bratje v veri v Kristusa, in blagoslavljam pot občestva, po kateri hodite. V mislih sem usmerjen v opatijo Pannonhalma, živo duhovno središče te države, kjer ste se pred tremi meseci srečali, da bi skupaj razmišljali in molili. Skupaj moliti drug za drugega in v ljubezni delati drug z drugim za ta svet, ki ga Bog tako ljubi (prim. Jn 3,16): to je najbolj konkretna pot k popolni enosti.

Vidim vas, brate po veri našega očeta Abrahama. Zelo cenim vašo zavzetost, o kateri ste pričevali in s katero rušite zidove ločevanja iz preteklosti; Judje in kristjani v drugem ne želite več videti tujca, ampak prijatelja; ne več nasprotnika, ampak brata. To je od Boga blagoslovljena sprememba pogleda, spreobrnjenje, ki odpira nove začetke, očiščenje, ki obnavlja življenje. Slovesna praznika roš hašana in jom kipur, ki sta v tem času in za katera vam želim vse dobro, sta milostni priložnosti za obnovitev spoštovanja teh duhovnih pozivov. Bog naših očetov vedno odpira nove poti: kot je puščavo spremenil v pot proti obljubljeni deželi, tako nas želi popeljati iz suhih puščav sovraštva in brezbrižnosti v tako želeno domovino občestva.

Ni naključje, da morajo tisti, ki so v Svetem pismu poklicani, da na poseben način sledijo Gospodu, vedno iti ven, hoditi, doseči neraziskane dežele in še neznane prostore. Pomislimo na Abrahama, ki je zapustil dom, sorodstvo in domovino. Kdor sledi Bogu, je poklican, da odide. Od nas se zahteva, da pustimo za seboj nesporazume iz preteklosti, domišljavost, da imamo prav in krivimo druge, ter se odpravimo proti njegovi obljubi miru, kajti Bog ima vedno načrte miru, nikoli nesreče (prim. Jer 29,11).

Z vami bi se rad dotaknil sugestivne podobe Verižnega mostu, ki povezuje dva dela tega mesta: ne staplja ju, ampak ju drži povezana. Takšne morajo biti vezi med nami. Kadarkoli je obstajala skušnjava, da bi se drugega absorbiralo, se ni gradilo, temveč uničevalo; podobno je bilo, ko se ga je hotelo getoizirati, namesto integrirati. Kolikokrat v zgodovini se je to že zgodilo! Biti moramo budni in moliti, da se to ne bi ponovilo. In se skupaj zavzemati za vzgojo za bratstvo, da prekipevanje sovraštva, ki ga želi uničiti, ne bi prevladalo. Mislim na grožnjo antisemitizma, ki se še vedno širi v Evropi in drugod. To je zažigalna vrvica, ki jo je treba ugasniti. Najboljši način, da ga dezaktiviramo, pa je skupaj pozitivno delovati in spodbujati bratstvo. Most nas ponovno poučuje: podpirajo ga velike verige, sestavljene iz številnih členov. Mi smo ti členi in vsak člen je temeljnega pomena: zato ne moremo več živeti v sumničenju in nevednosti, oddaljeni in nesoglasni.

Most povezuje dve strani. V tem smislu spominja na pojem zaveze, ki je v Svetem pismu temeljnega pomena. Bog zaveze od nas zahteva, da ne podležemo logiki osamitve in delnih interesov. Ne želi zavezništev z nekaterimi na račun drugih, ampak želi osebe in skupnosti, ki so mostovi občestva z vsemi. V tej državi imate vi, ki predstavljate večinska verstva, nalogo, da ustvarite pogoje za spoštovanje in spodbujanje verske svobode za vse. Imate zgledno vlogo pred vsemi: zato da nihče ne bi mogel reči, da iz ust Božjih mož prihajajo razdiralne besede, ampak le sporočila odprtosti in miru. V svetu, ki ga razdvajajo številni konflikti, je to najboljše pričevanje tistih, ki so prejeli milost, da poznajo Boga zaveze in miru.

Verižni most ni le najbolj znan, ampak tudi najstarejši most v mestu. Številne generacije so ga prečkale. Vabi nas, da se spomnimo preteklosti. Našli bomo trpljenje in temo, nerazumevanja in preganjanja, a če bomo šli h koreninam, bomo odkrili še večjo skupno duhovno dediščino. Ta zaklad nam omogoča, da skupaj gradimo drugačno prihodnost. Z veliko ganjenostjo mislim tudi na mnoge Božje prijatelje, ki so izžarevali njegovo luč v nočeh sveta. Med mnogimi omenjam velikega pesnika te dežele, Miklósa Radnótija, čigar bleščečo kariero je prekinilo slepo sovraštvo tistih, ki so mu samo zato, ker je bil judovskega rodu, najprej preprečili poučevanje, nato pa ga odtrgali od družine.

Zaprt v koncentracijskem taborišču, v najtemnejšem in najbolj pokvarjenem breznu človeštva, je vse do smrti pisal poezijo. Njegova pesniška zbirka Borova beležnica je edina pesniška zbirka, ki je preživela holokavst: priča o moči verovanja v toplino ljubezni sredi mraza lagerja in o luči vere, ki osvetljuje temo sovraštva.

Avtor, ki so ga dušile verige, ki so mu stiskale dušo, je v višji svobodi našel pogum in zapisal: »Kot zapornik sem si vzel mero za vsako upanje« (Borova beležnica, Pismo ženi). In je zastavil vprašanje, ki odmeva danes tudi za nas: »In ti, kako živiš? Ali tvoj glas najde odmev v tem času?«  (Borova beležnica, Prva ekloga). Naši glasovi, dragi bratje, ne morejo ne biti odmev tiste Besede, ki nam jo je dalo nebo, odmev upanja in miru. Tudi če nismo slišani ali smo napačno razumljeni, z dejanji nikoli ne zanikajmo Razodetja, ki smo mu priče.

Nazadnje je Radnóti v zapučeni samoti koncentracijskega taborišča, ko se je začel zavedati, da življenje usiha, zapisal: »Tudi jaz sem zdaj korenina ... bil sem cvet, postal sem korenina« (Borova beležnica, Korenina). Tudi mi smo poklicani, da postanemo korenine. Pogosto iščemo sadove, rezultate, potrditve. Toda On, ki svoji Besedi daje sadove na zemlji z enko nežnostjo kot dež, da vzklije polje (prim. Iz 55,10), nas spominja, da so naše poti vere semena: semena, ki se spremenijo v podzemne korenine, korenine, ki hranijo spomnin in omogočajo, da vzklije prihodnost. To od nas zahteva Bog naših očetov, kajti – kot je zapisal neki drugi pesnik – »Bog čaka nekje druge, čaka ravno na dnu vsega. Spodaj. Kjer so korenine« (R. M. RILKE, Vladimir, slikar oblakov). Vrh lahko dosežemo samo, če smo globoko ukoreninjeni. Ukoreninjeni v poslušanju Najvišjega in drugih bomo pomagali našim sodobnikom, da se sprejmejo in ljubijo. Samo če bomo korenine miru in poganjki edinosti, bomo verodostojni v očeh sveta, ki nas gleda s hrepenenjem po razcvetu upanja. Hvala in srečno skupno pot!