Papež Frančišek: Jezus, odpri me svoji Besedi, Jezus odpri me poslušanju
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
V pripovedi napravi vtis način, s katerim Jezus stori to čudežno znamenje. Takole naredi: gluhonemega povede na samo, vtakne mu prste v ušesa in se s slino dotakne jezika, zatem pogleda v nebo, zavzdihne in pravi »Effatà«, to je »Odpri se!« (prim. Mr 7,33-34). Za druge ozdravitve z vidika bolezni prav tako težke, kot je hromost ali gobavost, Jezus ni storil toliko gest. Zakaj sedaj počne vse to, čeprav so ga prosili, da položi le roke na bolnika (prim. v. 32), zakaj stori vse te geste? Morda zato, ker ima stanje te osebe poseben simboličen pomen – biti gluhonem je bolezen, je pa tudi simbol - in ima nekaj za reči tudi vsem nam. Zakaj gre? O gluhosti. Ta človek ni mogel govoriti, ker ni mogel slišati. Zato Jezus, da bi ozdravil vzrok njegovega stanja, mu da prste v ušesa, potem na jezik, a najprej v ušesa.
Vsi imamo ušesa, a večkrat ne uspemo poslušati. Zakaj? Bratje in sestre, obstaja tudi notranja gluhota, za katero danes prosimo Jezusa, da se je dotakne in ozdravi. Gluhota srca je hujša od fizične, ker je gluhota srca. Prevzeti od naglice, tisočih stvari, ki jih je potrebno reči in storiti, ne najdemo časa, da bi se ustavili in prisluhnili kdo nam govori. Tvegamo, da postanemo neprepustni za vse in da ne damo več prostora tistemu, ki potrebuje poslušanje. Tu mislim na otroke, mlade, ostarele, na številne, ki ne potrebujejo toliko besede in pridige, ampak poslušanje. Vprašajmo se: Kako je z mojim poslušanjem? Pustim, da se me dotakne življenje ljudi, znam posvetiti čas tistemu, ki mi je blizu, da bi ga poslušal? To je za vse nas, na poseben način za duhovnike. Duhovnik mora prisluhniti ljudem in ne hiteti. Poslušati in nato videti, kako se lahko pomaga, a le potem, ko je prisluhnil. Za vse nas, najprej poslušati in zatem odgovoriti. Pomislimo na življenje v družini. Kolikokrat se govori, ne da bi se najprej poslušalo, ponavljajoč vedno iste fraze. Nesposobni poslušanja izgovarjamo ene in iste stvari ali pa ne pustimo, da drugi preneha z govorjenjem, izražanjem. Mi ga prekinemo. Ponoven začetek pogovora se ne zgodi zaradi besed temveč zaradi tišine, zaradi ne upiranja, zaradi potrpežljivega začenjanja poslušanja drugega, njegovega dela, tistega kar nosi v sebi. Ozdravitev srca se začne s poslušanjem. Poslušanje in to ozdravlja srce. »Toda oče, so dolgočasni ljudje, ki vedno govorijo iste stvari«. Poslušaj jih in potem ko bodo prenehali govoriti, reči tudi ti kaj, a prej poslušaj vse.
Enako velja z Gospodom. Dobro delamo, če ga zasipljemo s prošnjami, a še bolje storimo, če mu predvsem začnemo poslušati. Ko ga v evangeliju vprašajo, katera je prva zapoved, Jezus odgovori: »Poslušaj Izrael.« Potem doda: »Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem… in bližnjega kakor samega sebe« (Mr 12,28-31). Najprej pa pravi: »Poslušaj Izrael, ti poslušaj!« Se spomnimo na to in začnemo poslušati Gospoda? Kristjani smo, pa morda med tisočimi besedami, ki jih vsak dan slišimo, ne najdemo kakšno sekundo, da bi pustili v nas odmevati tistih nekaj besed evangelija. Jezus je Beseda. Če se ne ustavimo, da bi mu prisluhnili, gre naprej. Če se ne ustavimo, da bi poslušali Jezusa, gre naprej. Sv. Avguštin je rekel: »Bojim se Gospoda, ko gre mimo.« In strah je bil v tem, da bi mu pustil iti naprej, ne da bi mu prisluhnil. Če pa posvetimo čas evangeliju, bomo našli skrivnost za naše duhovno zdravje. Poglejte, to je zdravilo: Vsak dan vsaj malo poslušanja in tišine, kakšno nepotrebno besedo manj in kakšno Božjo Besedo več. Vedno z evangelijem v žepu, ki ti zelo pomaga. Slišimo danes namenjeno nam, kakor na dan krsta, Jezusovo besedo: »Effatà, odpri se!« Odpri ušesa. Jezus, odpri me svoji Besedi, Jezus odpri me poslušanju. Ozdravi moje srce zaprtosti, ozdravi moje srce naglice in ozdravi moje srce nepotrpežljivosti.
Devica Marija, ki je bila odprta za poslušanje Besede, ki je v njej postala meso, naj nam vsak dan pomaga poslušati njenega Sina po evangeliju in po bratih in sestrah s dojemljivim srcem, potrpežljivim srcem in pozornim srcem.
