Papež Romom: Za otroke, za njihovo dostojanstvo in vzgojo je potrebno storiti pogumne odločitve

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Papežev govor

Dragi bratje in sestre, lep popoldan. Zahvaljujem se vam za sprejem in za vaše prisrčne besede. Ján je spomnil na to, kar vam je rekel sv. Pavel VI.: »Vi v Cerkvi niste na obrobju… Vi ste v osrčju Cerkve« (Homilija, 26. september 1965). Nihče v Cerkvi se ne sme čutiti, da ni na pravem mestu ali da je odrinjen na rob. To ni samo način, da se reče tako, ampak je način biti Cerkev. Kajti biti Cerkev je živeti kot sklicani skupaj od Boga, in se čutiti naslovniki življenja, biti del iste ekipe. Da, ker nas Bog želi tako, vsakega drugačnega, a vse zbrane okoli Njega. Gospod nas vidi skupaj.

In vidi nas kot otroke. Očetov pogled ima, pogled posebne ljubezni do vsakega otroka. Če sprejmem ta pogled na mene, se učim gledati dobro na druge. Odkrijem, da imam ob sebi druge Božje otroke in jih priznam kot brate. To je Cerkev, družina bratov in sester, ki imajo istega Očeta, ki nam je dal kot brata Jezusa, da bi razumeli, kako On ljubi bratstvo. Pri tem si želi, da vse človeštvo postane ena sama univerzalna družina. Vi ohranjate veliko ljubezen in spoštovanje za družino in na Cerkev gledate izhajajoč iz te izkušnje. Da, Cerkev je dom, je vaš dom. Zato vam želim iz srca reči, da ste dobrodošli in da se v Cerkvi vedno čutite doma in se nikoli ne bojte prebivati v njej. Nihče naj ne drži vas ali kogar drugega stran od Cerkve!

Ján me je pozdravil skupaj s svojo ženo Beáto. Skupaj sta izpostavila sanje o družini pred vaše velike različnosti od kod prihajate, pred vaše navade in običaje. Bolj kot mnogo besed pričuje vajina poroka, kako lahko konkretnost življenja skupaj razblini številne stereotipe, ki se drugače zdijo nepremostljivi. Ni lahko iti preko predsodkov tudi med kristjani. Ni preprosto spoštovati druge, saj se v njih pogosto vidijo ovire ali sovražnosti in se izrekajo sodbe, ne da bi poznali njih obraze in njihovo zgodovino.

Prisluhnimo torej, kar pravi Jezus v evangeliju: »Ne sodite« (Mt 7,1). Evangelija se ne sme posladkati ali razvodeniti. Ne sodite, pravi Kristus. Kolikokrat pa mi ne samo govorimo brez konkretnih dejstev ali to, kar smo slišali, ampak se imamo za pravične, ko smo strogi sodniki drugih in popustljivi z nami samimi. Kolikokrat so sodbe v resnici predsodki, kolikokrat jih napravljamo za predmete! Tako z besedami pačimo lepoto Božjih otrok, ki so naši bratje. Ne sme se skrčiti resničnost drugega v lastne že v naprej izdelane kalupe, ne sme se poenostavljati oseb. Predvsem pa za poznati jih, jih je potrebno priznati. Priznati, da vsak nosi v sebi neizbrisljivo lepoto Božjega otroka, v katerem je odsev Stvarnika.

Dragi bratje in sestre, prepogosto ste bili predmet predsodkov, neizprosnih sodb, diskriminatornih stereotipov, obrekovalnih besed in dejanj. S tem smo vsi postali bolj revni, revni človečnosti. To, kar nam pomaga ponovno pridobiti dostojanstvo, je prehod iz predsodkov k dialogu, iz zaprtosti k integraciji. In kako to storiti? Nikola in René sta nam pomagala. Vajina ljubezenska zgodba se je porodila tukaj in je zorela zaradi medsebojne bližine in spodbujanja, ki ste ju prejela. Čutila sta se odgovorna in sta hotela službo. Čutila sta se ljubljena in sta rasla z željo, da bi dala svojim otrokom kaj več.

Tako sta nam dala dragoceno sporočilo. Kjer je skrb za osebo, kjer je pastoralno delo, kjer je potrpežljivost in konkretnost, tam pridejo tudi sadovi. Ne takoj, s časoma, a pridejo. Medtem ko sodbe in predsodki povečujejo le razdaljo. Nasprotovanja in trde besede ne pripomorejo. Zapiranje oseb v geto ne reši ničesar. Ko se povečuje zapiranje, slej ko prej izbruhne jeza. Pot do mirnega sobivanja je integracija. Gre za organski proces, sicer počasen, a vitalen, ki se začne s medsebojnim poznavanjem ter se potrpežljivo nadaljuje in gleda v prihodnost. Komu pripada prihodnost? Otrokom. Oni so, ki nas usmerjajo. Njihove velike sanje ne smejo naleteti na naše pregrade. Oni hočejo rasti skupaj z drugimi in sicer brez ovir in zaprek. Zaslužijo si integrirano in svobodno življenje. Oni namreč navdihujejo daljnosežne izbire, ki ne iščejo takojšnjega soglasja, ampak gledajo na prihodnost vseh. Za otroke je potrebno storiti pogumne odločitve, tako za njihovo dostojanstvo in za njihovo vzgojo, da bodo dobro zakoreninjeni v svojih izvirih, a istočasno, da ne bodo ostali brez vsakršne možnosti.

Zahvaljujem se vsem, ki peljejo naprej to delo integracije, ki poleg tega, da prinaša ne tako majhen napor, včasih celo nerazumevanje in nehvaležnost morda tudi znotraj Cerkve. Dragi duhovniki, posvečene osebe in laiki, dragi prijatelji, ki posvečate svoj čas, da ponudite celosten razvoj vašim bratom in sestram, hvala! Hvala za vse delo za tiste, ki so na obrobju. Pri tem mislim tudi na begunce in na zapornike. Tem in še posebej svetu zaporov izrekam svojo bližino. Hvala, don Peter, da si nam spregovoril o pastoralnih centrih, kjer se ne greste socialne pomoči, ampak osebno spremljate. Hvala vam salezijanci, pojdite naprej po tej poti, ki ne zavaja, da se lahko da vse in takoj, ampak je preroška, ker vključuje zadnje, gradi bratstvo in seje mir. Ne bojte se iti naproti tistemu, ki je izrinjen na rob. Opazili boste, da ste s tem, ko ste šli ven, šli Jezusu naproti. On vas pričakuje tam, kjer je krhkost in ne udobnost, kjer je služenje in ne oblastništvo, kjer je postati eden z njimi in ne samovšečnost. Tam je On.

Vse vas vabim, da greste z zaupanjem korak za korakom onkraj strahov, okraj ran preteklosti s poštenim delom, z dostojanstvom, da služite vsakdanji kruh, z vlivanjem medsebojnega zaupanja. Vse to pa z molitvijo drug za drugega, saj je to tisto, kar nas usmerja in nam daje moč. Spodbujam vas, blagoslavljam vas in vam prinašam objem vse Cerkve. Hvala. Palikerav.

Vsi skupaj, vsak v svojem jeziku molimo: Oče naš, ki si v nebesih…