Papež z madžarskimi škofi razmišljal o tem, kaj pomeni biti oznanjevalci evangelija, priče bratstva in graditelji upanja
Dragi bratje v škofovstvu!
Zelo sem vesel, da sem med vami ob sklepu 52. Mednarodnega evharističnega kongresa. Hvaležen sem msgr. Andrásu Veresu za dobrodošlico, ki mi jo je izrekel, in pozdravljam vse vas, ko se vam zahvaljujem za sprejem in za promocijo tega dogodka, ki nas spominja na središčnost evharistije v življenju Cerkve.
Z vami želim podeliti nekaj misli, izhajajoč iz evharističnega dejanja: v kruhu in vinu vidimo Kristusa, ki daruje svoje telo in svojo kri za nas. Cerkev na Madžarskem s svojo dolgo zgodovino, ki je zaznamovana z neomajno vero, s preganjanji in krvjo mučencev, je na poseben način pridružena Kristusovi daritvi. Številni bratje in sestre, mnogi škofje in duhovniki so živeli to, kar obhajamo na oltarju: zmleli so jih kot pšenična zrna, da bi se lahko vsi nahranili z Božjo ljubeznijo; stisnjeni so bili kot grozdje, da bi Kristusova kri postala sok novega življenja; bili so zlomljeni, toda njihova žrtev ljubezni je bila evangeljsko seme novega rojstva, posajenega v zgodovino tega ljudstva.
S pogledom na to minulo zgodovino, napisano z mučeništvom in krvjo, se lahko napotimo proti prihodnosti z enako željo kot mučenci: živeti ljubezen in pričevati za evangelij. Vendar mooramo v življenju Cerkve vedno ohranjati skupaj ti dve resničnosti: varovati preteklost in gledati v prihodnost. Ohranjati moramo svoje verske korenine in zgodovino, iz katere izhajamo, ne da bi se pri tem ozirali nazaj: gledati moramo naprej in odkriti nove poti za oznanjevanje evangelija.
V srcu ohranjam živ spomin na madžarske sestre Družbe Jezusove (Englische Fräulein), ki so morale zaradi verskega preganjanja zapustiti domovino. S pogumom svoje osebnosti in zvestobo svoji poklicanosti so ustanovile Koleij »Maria Ward« v mestu Plátanos (Buenos Aires). Iz njihove trdnosti, njihovega poguma, njihove potrpežljivosti in njihove ljubezni do domovine sem se veliko naučil; zame so bile pričevanje. Ko se jih danes tukaj spominjam, se poklanjam tudi številnim moškim in ženskam, ki so morali iti v izgnanstvo, in tudi tistim, ki so dali življenje za domovino in za vero.
Kot pastirji ste predvsem poklicani, da svoje ljudstvo spominjate na to: krščansko izročilo – kot je trdil Benedikt XVI. – »ni zbirka stvari, besed, kot škatla mrtvih stvari; izročilo je reka novega življenja, ki prihaja od izvira, od Kristusa vse do nas, in nas vključuje v zgodovino Boga s človeštvom« (Splošna avdienca, 3. maja 2006). Za temo kongresa ste izbrali vrstico iz psalma 87: »Vsi moji studenci so v tebi.« Glejte, Cerkev prihaja iz studenca, ki je Kristus, in je poslana, da bi evangelij kot reka žive vode, neskončno širše in prijetnejše, kot je vaša velika Donava, dosegla suhost sveta in človekovega srca, da bi ga očistila in odžejala. Škofovska služba torej ne služi ponavljanju novice iz preteklosti, ampak je glas in megafon večne aktualnosti evangelija v življenju Božjega ljudstva in v današnji zgodovini.
Rad bi vam predlagal nekaj smernic za nadaljevanje tega poslanstva.
Prvič: biti oznanjevalci evangelija. Ne pozabimo, da je v središču življenja Cerkve srečanje s Kristusom. Včasih, zlasti kadar se nam zdi, da družba, ki nas obdaja, ni navdušena nad našo krščansko ponudbo, smo v skušnjavi, za bi se zaprli v obrambo ustanov in struktur. Vaša država danes doživlja velike spremembe, ki na splošno vplivajo tudi na celotno Evropo. Po dolgem času, v katerem je bilo prepovedano izpovedovati vero, se je s prihodom svobode treba soočiti z novimi izzivi, v kontekstu, v katerem narašča sekularizem in slabi žeja po Bogu. Toda spomnimo se: studenec žive vode, ki stalno teče in odžeja, je Kristus. Strukture, ustanove, navzočnost Cerkve v družbi služijo samo temu, da se v ljudeh prebudi žeja po Bogu in da jim prinašajo živo vodo evangelija. Zato se od vas, škofje, zahteva predvsem tole: ne birokratsko upravljanje struktur, ne iskanje privilegijev in prednosti, ampak goreča zavzetost za evangelij, takšen kakršen je. Biti priče in oznanjevalci veselega oznanila, razširjevalci veselja, z očetovskim srcem biti blizu duhovnikom in redovnikom, ko uresničujete umetnost poslušanja. Ne bojte se dati prostor Božji besedi in vključiti laike: to bodo kanali, po katerih bo reka vere ponovno namakala Madžarsko.
Druga smernica: biti priče bratstva. Vaša država je kraj, na katerem že dolgo skupaj živijo ljudje, ki izvirajo iz drugih ljudstev. Različne narodnosti, manjšine, verske skupnosti in migranti so tudi vašo državo spremenili v multikulturno okolje. Gre za nekaj novega in vsaj v začetku zbuja skrb. Raznolikost je vedno nekoliko strašljiva, ker orgoža pridobljeno varnost in izziva doseženo stabilnost. Vendar pa je velika priložnost, da odpremo srce evangeljskemu sporočilu: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Do kulturnih, narodnih, političnih in verskih različnosti lahko zavzamemo dve drži: da se zapremo v togo obrambo tako imenovane naše identitete, ali pa se odpremo srečanju z drugim in skupaj negujemo sanje o bratski družbi. Rad se spomnim, da ste se prav v tem evropskem glavnem mestu leta 2017 srečali s predstavniki drugih škofovskih konferenc Srednje in Vzhodne Evrope in potrdili pripadnost svoji identiteti, ki ne sme nikdar postati razlog za sovražnost ali preziranje drugih, ampak pomoč za dialog z različnimi kulturami.
Nad veliko reko, ki teče skozi to mesto, se kaže veličasten Verižni most: nadomestil je krhek leseni most in služi združevanju Budima in Pešte. Če hočemo, da bo reka evangelija dosegla življenja ljudi in tudi tukaj, na Madžarskem, vzkalila bolj bratska in solidarna družba, potrebujemo Cerkev, ki bo gradila nove mostove dialoga. Kot škofe vas prosim, da skupaj z duhovniki in pastoralnimi sodelavci vedno kažete pravi obraz Cerkve: sprejemajoči, bratski in za dialog odprt obraz. Bodite pastirji, ki jim je pri srcu bratstvo. Ne gospodarji črede, ampak očetje in bratje. Bratski slog, za katerega vas prosim, da ga negujete z duhovniki in z vsem Božjim ljudstvom, naj postane svetlo znamenje za Madžarsko. Tako se bo oblikovala Cerkev, v kateri bodo zlasti laiki na vseh področjih njihovega vsakdanjega, družinskega, družbenega in poklicnega življenja postali kvas evangeljskega bratstva. Madžarska Cerkev naj bo graditeljica in pospeševalka dialoga!
Končno, biti graditelji upanja. Če postavimo evangelij v središče in zanj pričujemo v bratski ljubezni, lahko z upanje zremo v prihodnost, čeprav danes doživljamo majhne in velike nevihte. Cerkev je poklicana k temu, da v življenju ljudi širi pomirjajočo gotovost, da je Bog usmiljenje, ki nas ljubi v vsakem trenutku življenja in je vedno pripravljen, da nam odpusti in nas dvigne. Skušnjava, da bi izgubili pogum in obupali nikoli ne prihaja od Boga; prihaja od sovražnika, vendar se hrani v mnogih okoliščinah: za fasado blaginje, za oblačilom verskih izročil se lahko skrivajo številne temne plati. Cerkev na Madžarskem je nedavno imela priložnost za razmišljanje o tem, kako je prehod iz obdobja diktature v obdobje ponovno odkrite svobode, prehod, ki ga zaznamujejo protislovja: propad moralnega življenja, vzpon kriminala, trgovina z drogami, pa vse do globoke rane trgovine z organi. Obstajajo družbeni problemi: težave v družinah, revščina, rane, ki zadevajo svet mladih, v kontekstu, v katerem se mora demokracija še utrditi. Cerkev je lahko samo protagonistka bližine, razdajalka pozornosti in tolažbe za ljudi, da se ne bodo nikoli pustili oropati luči upanja. Oznanilo evangelija okrepi upanje, ker nas spominja, da je v vsem, kar doživljamo, navzoč Bog, nas spremlja, nam daje pogum in ustvarjalnost, da lahko vedno začnemo novo zgodovino. Ganljivo se je spomniti, kar je dejal častitljivi kardinal József Mindszenty, sin in oče te Cerkve in te dežele, ki je na koncu življenje, polnega trpljenja zaradi preganjanja, zapustil te besede upanja: »Bog je mlad, Prihodnost je njegova. On je tisti, ki v posameznike in v narode prikliče to, kar je novo, mlado in prihodnje. Zato se ne moremo prepuščati obupu« (Sporočilo predsedniku Organizacijskega odbora in Madžarom v izgnanstvu, v. J. Közi Horváth, Mindszenty bíboros, 111).
Ob krizah, družbenih in cerkvenih, ste vedno lahko graditelji upanja. Kor škofje te dežele imejte vedno besede spodbude. Naj se na vaših ustnicah ne najdejo besede, ki pomenijo razdalje in nalagajo sodbe, ampak naj Božjemu ljudstvu pomagajo, da bo za zaupanjem gledalo v prihodnost, pomagajo ljudem, da bodo postali svobodni in odgovorni protagonisti življenja, ki je dar milosti, ki ga je treba sprejeti, ne pa uganka, ki jo je treba rešiti. Kocka vašega dobrega in slovitega arhitekta Rubika ostaja genialna igra, ne pa model življenja!
Dragi bratje, tudi Madžarska potrebuje prenovljeno oznanilo evangelija, novo družbeno in versko bratstvo, upanje, ki ga je treba graditi dan za dnem, da bi na prihodnost gledali z veseljem. Vi ste pastirji protagonisti tega zgodovinskega procesa, te prelepe avanture. Bog naj vas potrdi v veselju poslanstva! Zahvaljujem se vam za vse, kar delate, in vas iz srca blagoslavljam. Naj vas Marija čuva in sv. Jožef varuje. Hvala.
