Papež: Življenje in zdravje sta za vse enako temeljni vrednoti

Andreja Červek – Vatikan

Tema zasedanja Papeške akademije za življenje, ki obravnava javno zdravje z vidika globalizacije, je po papeževih besedah zelo aktualna. Pandemija je namreč še povečala odmev krika tako zemlje kot revežev. »Pred tem dvojnim krikom ne moremo biti gluhi, moramo mu prisluhniti!« je poduaril.

Preučitev številnih resnih vprašanj, ki so se pojavila v zadnjih dveh letih, po papežih besedah nikakor ni lahka naloga. Treba je »mirno razmisliti, da bi poglobljeno proučili, kaj se je zgodilo, in videli pot v boljšo prihodnost za vse«. Hujše od te krize je le drama, da bi jo zapravili, je posvaril in člane akademije spodbudil, naj pozorno prisluhnejo razmeram, da bi lahko »spodbudili resnično in pravo spreobrnjenje ter sprejeli konkretne odločitve za boljši izhod iz krize«. Razmislek o globalni etiki je dragocen. »Obzorje javnega zdravja namreč omogoča, da se osredotočimo na vidike, ki so pomembni za sobivanje človeške družine in krepitev tkiva družbenega prijateljstva.« In to so tudi osrednje teme okrožnice Fratelli tutti.

Medsebojna povezanost in soodvisnost

Kriza pandemije je pokazala, kako globoka je soodvisnost tako med nami kot med človeško družino in skupnim domom, je nadaljeval papež. »Naše družbe, zlasti na Zahodu, pozabljajo na to medsebojno povezanost. Grenke posledice so pred našimi očmi. Zato je v tem prehodnem obdobju nujno obrniti to škodljivo težnjo, to pa je mogoče storiti s sinergijo med različnimi disciplinami. Potrebno je znanje biologije in higiene, medicine in epidemologije, a tudi ekonomije in sociologije, antropologije in ekologije. Pri tem ne gre le za razumevanje pojavov, temveč tudi za opredelitev tehnoloških, političnih in etičnih kriterijev za ukrepanje na področju zdravstvenih sistemov, družine, dela in okolja.«

Ta pristop je še posebej pomemben na področju zdravja, saj zdravja in bolezni ne določajo le naravni procesi, temveč tudi družbeno življenje. Poleg tega ni dovolj, da je nek problem resen, da bi se nanj opozorilo in se ga s tem obravnavalo. Veliko zelo resnih problemov je namreč spregledanih zaradi pomanjkanja ustreznega prizadevanja. Papež je spomnil na uničujoči vpliv nekaterih bolezni, kot sta malarija in tuberkoloza, ter poudaril, da

slabe sanitarne razmere vsako leto povzročijo na milijone smrti po svetu, ki bi se jim lahko izognili. Če to primerjamo s pandemijo covida-19, vidimo, da je dojemanje resnosti problema ter ustrezna mobilizacija energije in virov zelo različna.

Prevzeti odgovornost tudi za druge

Frančišek je v nadaljevanju izpostavil, da bi zaradi sedanjih razmer morali biti bolj pozorni na ranljivost in vsakodnevno življenje v pomanjkanju. »Tako bomo lahko prevzeli odgovornost za resne razmere, v katerih živijo drugi in za katere se doslej nismo zanimali ali smo se zanimali le malo. Tako se bomo naučili, da svojih prednostnih nalog ne prenašamo na ljudi, ki živijo na drugih celinah, kjer so druge potrebe nujnejše; tam na primer ne manjka le cepiv, ampak tudi pitne vode in vsakdanjega kruha. Zato je treba pozdraviti prizadevanje za  pravično in splošno razdelitev cepiv, pri tem pa upoštevati širše področje, na katerem se zahtevajo enaka merila pravičnosti za potrebe zdravja in spodbujanja življenja.«

Upoštevanje zdravja v njegovih številnih razsežnostih in na globalni ravni »pomaga razumeti in prevzeti odgovornost za medsebojno povezanost pojavov«. Tako lahko bolje opazujemo, »kako življenjski pogoji, ki so posledica političnih, družbenih in okoljskih odločitev, vplivajo tudi na zdravje ljudi«. Če pogledamo pričakovano življenjsko dobo in zdravo življenje v različnih državah in družbenih skupinah, odkrijemo velike neenakosti. Odvisne so od spremenljivk, kot so višina plače, stopnja izobrazbe, soseska, v kateri se živi, tudi v istem mestu.

Oblikovati globalno upravljanje zdravja vseh prebivalcev planeta

Papež je poudaril, da »sta življenje in zdravje za vse enako temeljni vrednoti, ki temeljita na neodtujljivem dostojanstvu človeške osebe. Če pa tej trditvi ne sledi ustrezno prizadevanje za premagovanje neenakosti, dejansko sprejmemo bolečo resničnost, da vsa življenja niso enaka in da zdravje ni varovano za vse na enak način.« In ravno zato je izrazil podporo tistim mednarodnim pobudam, katerih cilj je »oblikovanje globalnega upravljanja za zdravje vseh prebivalcev planeta, tj. sklopa jasnih in usklajenih pravil na mednarodni ravni, ki spoštujejo človekovo dostojanstvo. Tveganje novih pandemij bo namreč tudi v prihodnosti predstavljalo grožnjo.«

Splav in evtanazija – postala sta »normalen« način reševanja problemov

Papež je pri tem izpostavil, da »smo žrtve kulture odmetavanj«. Mislil je na nezaželene otroke in zakon o splavu. »In danes je to postal "normalen" način, navada, ki je zelo grda, je pravi umor. Da bi to dobro razumeli, bi nam morda pomagalo postaviti dvojno vprašanje: Ali je prav odpraviti, vzeti človeško življenje, da bi rešili problem? Ali je prav, da za rešitev problema najamemo morilca? To je splav,« je poudaril.

Opozoril je tudi na problematiko starejših, ki so prav tako »odpadni material, ker niso uporabni«. »A so modrost, so korenine modrosti naše civilizacije, ta civilizacija pa jih zavrže.« Marsikje namreč obstaja »zakon o skriti evtanaziji«. Kot jo pojasnil papež, gre za primere, ko se varčuje z zdravili, ker so draga, kar pomeni skrajšanje življenja starejših ljudi. »S tem zanikamo upanje: upanje otrok, ki nam prinašajo življenje, ki nas ohranja, in upanje, ki je v koreninah, ki nam jih dajejo starejši. Oboje odmetavamo.«

In potem imamo še vsakodnevno odmetavanje, ko je življenje odvrženo. »Bodimo previdni pri tej kulturi odmetavanja: ne gre za problem takšnega ali drugačnega zakona, temveč za problem odpadkov. In na to točko akademiki, katoliške univerze in tudi katoliške bolnišnice ne morejo pristati. To je pot, po kateri ne smemo iti, na to pot odmetavanja.«