Srečanje papeža s slovaškimi jezuiti: Svoboda nam vzbuja strah

Andreja Červek – Vatikan

Med apostolskim potovanjem na Slovaško, ki je potekalo od 12. do 15. septembra, se je papež Frančišek v Bratislavi srečal s 53. slovaškimi jezuiti. Odgovarjajoč na njihova vprašanja je spregovoril o bližini kot pomembni lastnosti jezuitov, svobodi in skušnjavi vračanja nazaj v preteklost ter abstraktnih ideologijah, ki spregledajo konkretno življenje ljudi.

Bližina z Božjim ljudstvom je najpomembnejša

Kar je pomembno za jezuite pri njihovem pastoralnem delu, je bližina. Papež je izpostavil štiri vrste: bližina z Bogom, bližina med jezuiti, bližina s škofom in bližina z Božjim ljudstvom. Pri bližini z Bogom je pomembna predvsem molitev: »Resnična molitev, molitev srca, ne tista formalna, ki se srca ne dotakne. Molitev, ki se bori z Bogom in ki pozna puščavo, kjer se ničesar ne čuti. Bližina z Bogom: On vedno čaka.« Pri bližini med samimi jezuiti je izpostavil bratsko ljubezen ter posvaril pred obrekovanjem. Obrekovanja pa naj ne bo tudi v odnosu do škofa: »Naj ni jezuita, ki bi slabo govoril o škofu! Če kateri misli drugače od škofa in je dovolj pogumen, naj gre torej k škofu in mu pove, kaj misli. In ko pravim škof, pravim tudi papež.« Izpostavil je še bližino z Božjim ljudstvom, ki je najpomembnejša: »Kjer so križišča poti, idej, tam so jezuiti. (...) Kar nas bo rešilo pred padcem v neumne ideologije, je bližina z Božjim ljudstvom. Tako bomo lahko hodili dalje in z odprtim srcem (...) Nikoli ne pozabite, od kje smo bili iztrgani, od kje prihajamo: iz našega ljudstva. Če se bomo utrudili in se podali proti eterični univerzalnosti, bomo izgubili korenine. Naše korenine so v Cerkvi, ki je Božje ljudstvo.«

Strah pred svobodo

Papež je v nadaljevanju spregovoril o skušnjavi, da bi se vrnili nazaj, kar Cerkvi v današnjem času ustvarja veliko trpljenje: »Danes v Cerkvi trpimo zaradi tega: ideologije vrnitve nazaj. To je ideologija, ki kolonizira misli. Gre za obliko ideološke kolonizacije. Ne gre za nek univerzalen problem, temveč za posebnost Cerkva v nekaterih državah. Življenje nam vzbuja strah. (...) Svoboda nam vzbuja strah. V svetu, ki je tako pogojen z odvisnostmi in virtualnostjo, nas je strah biti svobodni.« Dodal je, da se ravno zato danes vračamo v preteklost, da bi tam poiskali varnost. »Strah nas je praznovati pred Božjim ljudstvom, ki nam gleda v obraz in nam govori resnico. Strah nas je nadaljevati s pastoralnimi izkušnjami.« Spomnil je na sinodo o družini, kjer se je pomagalo razumeti, da »pari, ki so v drugi zvezi, niso že obsojeni na pekel«. Strah nas je spremljati ljudi z drugačno spolno usmerjenostjo. Strah nas je razpotij.

To je po Frančiškovih besedah »zlo tega trenutka«. »Iskanje poti v rigidnosti in klerikalizmu, ki sta dve sprevrženosti. Danes verjamem, da Gospod zahteva od  Družbe Jezusove, da je svobodna, z molitvijo in razločevanjem. To je fascinantna doba, lepa očarljivost, četudi je očarljivost križa: lepa za prinašanje svobodo evangelija. Svoboda! To vračanje nazaj lahko da doživite v svoji skupnosti, provinci, družbi. Biti moramo pazljivi in budni. Ne gre za hvalnico nepremišljenosti, vendar vas želim opozoriti, da vrnitev nazaj ni prava pot. Prava pot je iti naprej v razločevanju in poslušnosti.«

Abstraktnost ideologij je vedno problem

Odgovoril je tudi na vprašanje o ideologiji spola in dejal, da ima ideologija vedno »hudičevo očarljivost«, saj ni utelešena. V tem trenutku živimo v »civilizaciji ideologij«, ki jih je treba »razkrinkati v koreninah«, je poudaril Frančišek v nadaljevanju srečanja. Ideologija spola je po njegovih besedah nevarna: »Kakor jo jaz razumem, je nevarna, ker je abstraktna v primerjavi s konkretnim življenjem oseb, kakor da bi se oseba lahko abstraktno odločila glede na to, kaj ji je všeč, ali je moški ali ženska. Abstraktnost je zame vedno problem. To nima nič opraviti z vprašanjem o homoseksualnosti. Če imamo homoseksualni par, lahko k njemu pristopimo pastoralno in gremo naprej v srečanje s Kristusom. Ko govorim o ideologiji, govorim o ideji, abstrakciji, po kateri je vse mogoče, ne o konkretnem življenju oseb in njihovi realni situaciji.«

Delam to, kar čutim, da moram storiti

Med skupino slovaških jezuitov se je pojavilo tudi vprašanje, kako se papež sooča z ljudmi, ki nanj gledajo s sumničavostjo. Odgovoril je: »Obstaja na primer velika katoliška televizija, ki brez težav nenehno slabo govori o papežu. Jaz osebno si morda zaslužim napade in žalitve, ker sem grešnik, toda Cerkev si tega ne zasluži: to je delo hudiča.«

»Obstajajo tudi duhovniki, ki dajejo grde komentarje na moj račun. Včasih izgubim potrpljenje, še posebej, ko izrekajo sodbe, ne da bi začeli pravi pogovor. Tu ne morem storiti ničesar. Vendar grem dalje, ne da bi vstopil v njihov svet idej in fantazij. Nočem se spuščati v to, zato raje pridigam, pridigam ...,« je pojasnil papež Frančišek. »Nekateri so mi očitali, da ne govorim o svetosti. Pravijo, da vedno govorim o socialnih vprašanjih in da sem komunist. Vendar sem o svetosti napisal celotno apostolsko spodbudo Gaudete et Exsultate. (...) Jaz grem dalje. Ne zato, ker bi hotel narediti revolucijo. Delam to, kar čutim, da moram storiti. Potrebno je veliko potrpežljivosti, molitve in ljubezni.«

Vprašanje migracije

Ob koncu srečanja je sveti oče spregovoril še o migraciji ter dejal, da je po njegovem mnenju migrante treba sprejeti. A ne samo to. Treba jih je sprejeti, zaščititi, spodbujati in integrirati. Da bi jih zares sprejeli, so potrebni vsi štirje koraki. »Vsaka država mora vedeti, kako daleč lahko gre. Pustiti migrante brez vključevanja, pomeni pustiti jih v bedi, kar je enako, kot če jih ne bi sprejeli,« je dejal. Vendar pa je pojav migracije treba dobro preučiti in razumeti njegove vzroke, zlasti geopolitične. Razumeti moramo, kaj se dogaja v Sredozemlju in kakšna je vloga sil, ki so bo morju pri nadzorovanju in prevladi. Razumeti je treba zakaj in kakšne so posledice.