Papež Frančišek: Bolnika postaviti pred bolezen in spoznati njegovo življenje

Andreja Červek – Vatikan

Bistveno je bolnika postaviti pred bolezen

Danes je težko delati na področju zdravstva, predvsem ko delo ni usmerjeno samo v zdravniško oskrbo, ampak tudi v raziskovanje, da bi se tako bolnikom zagotovilo najustreznejše terapije, še posebej ko se temu posveča iz ljubezni do človeka, je dejal papež članom fundacije univerzitetne poliklinike Campus Bio-Medico, ki jih je v ponedeljek, 18. oktobra, v Vatikanu sprejel v avdienco. »Bolnika postaviti pred bolezen: to je bistveno na vsakem medicinskem področju; temeljno je za zdravljenje, ki je zares oskrba, zares celostna, zares človeška. Bolnik pred boleznijo,« je izpostavil papež Frančišek. Spomnil je na ustanovitelja blaženega Alvara del Portilla, ki je spodbujal, da bi se vsak dan služilo človeški osebi v njeni celovitosti.

Zdraviti pomeni spoznati bolnikovo zgodbo

Kot je nadaljeval, »središčna vloga osebe«, ki je temelj njihovega zdravstvenega prizadevanja, a tudi temelj poučevanja in raziskovanja, pomaga krepiti enotno, sinergijsko vizijo: »Vizijo, ki na prvo mesto ne postavlja idej, tehnik in projektov, temveč konkretnega človeka, pacienta, ki se ga zdravi tako, da se sreča z njegovo zgodbo, spozna njegovo življenje, vzpostavi prijateljske odnose, ki zdravijo srce. Ljubezen do človeka, predvsem v njegovem krhkem stanju, v katerem se zrcali podoba križanega Jezusa, je značilna za krščansko stvarnost in se ne sme nikoli izgubiti.«

Terapija človeškega dostojanstva

Tako fundacija in Campus Bio-Medico kot katoliško zdravstvo na splošno so po papeževih besedah poklicani »z dejanji pričevati, da ne obstajajo nevredna življenja ali življenja, ki se jih lahko odvrže, ker ne ustrezajo načelu koristi ali zahtevam dobička«. Živimo namreč pravo kulturo odmetavanja, na katero se je treba odzvati. »Vsaka zdravstvena struktura, še posebej krščanskega izvora, bi morala biti kraj, kjer se prakticira skrb za osebe in kjer je mogoče reči: Tukaj ne vidiš samo zdravnikov in bolnikov, ampak osebe, ki se sprejemajo in si pomagajo, tukaj se z roko dotakneš terapije človeškega dostojanstva.«

Zdravljenje in znanost skupaj

V središče postaviti skrb za osebo, ne da bi pozabili pomembnost znanosti in raziskovanja, je povzel sveti oče in nadaljeval, da je zdravljenje brez znanosti zaman, kakor je znanost brez zdravljenja nerodovitna. »To dvoje gre skupaj in samo skupaj naredi iz medicine umetnost, ki vključuje glavo in srce, ki združuje znanje in sočutje, strokovnost in usmiljenje, kompetenco in empatijo.«

Nadaljeval je, da se na žalost pogosto sledi dobičkonosnim potem ter se pri tem pozablja, da so potrebe bolnika pomembnejše od priložnosti za dobiček. Bolnikove potrebe se namreč nenehno spreminjajo, zato se je treba pripraviti na nove patologije in težave. Papež je pri tem spomnil na težave mnogih starejših oseb in bolnikov z redkimi boleznimi. Zbranim na avdienci se je zahvalil za vlaganje v humani razvoj raziskovanja. »Poleg spodbujanja raziskav pomagate tistim, ki nimajo finančnih sredstev za plačilo stroškov univerzitetne izobrazbe in imajo precejšnje stroške, ki jih običajni proračun ne more nositi,« pri čemer je mislil na Center covid, urgentni oddelek in nedavno ustanovitev hospica.

Katoliško zdravstvo ne more izolirano sledili svoji karizmi

K nujnim situacijam je treba pristopati z vedno večjo odprtostjo in skupaj. In ravno besedo »skupaj« je hotel poudariti papež Frančišek, ki je »preprosta beseda, a istočasno jo je težko živeti«. »Pandemija nam je pokazala, kako pomembno je povezovanje, sodelovanje in združno reševanje skupnih težav. Zdravstvo, zlasti katoliško, potrebuje in bo vedno bolj potrebovalo to, da je v mreži, kar je tudi izraz tega »skupaj«. Ni več časa, da bi izolirano sledili svoji karizmi. Dejavna ljubezen zahteva dar: znanje je treba deliti, strokovnost je treba deliti, znanost je treba deliti.«

Razvijati zdravstveno kulturo

Če ponudimo samo znanost in znanstvene izdelke, ostanejo obliži, ki lahko zamašijo rano, ne morejo pa je ozdraviti v globini. »To velja na primer za cepiva,« je zatrdil Frančišek. »Nujno je treba pomagati državam, ki jih imajo manj, vendar je to treba storiti z daljnovidnimi načrti in ne le zaradi naglice bogatih držav, da bi bile varnejše. Sredstva je treba razdeliti dostojanstveno, ne pa kot usmiljenja vredno miloščino. Da bi zares delali dobro, moramo spodbujati znanost in njeno celostno izvajanje: razumeti okoliščine, ukoreniniti zdravljenje, razvijati zdravstveno kulturo.« Kar po papeževih besedah ni lahko: »Je pravo in dejansko poslanstvo. In upam, da bo katoliško zdravstvo v tem smislu vedno bolj dejavno, kot izraz ekstrovertirane Cerkve, Cerkve v izhodu.«

Papež Frančišek je ob koncu zbrane spodbudil, naj nadaljujejo svojo pot v tej smeri in sprejmejo svoje delo kot »služenje navdihom in presenečenjem Duha«, ki jim na poti daje »srečati se z mnogimi situacijami, ki potrebujejo bližino in sočutje«.