Papež Frančišek: Gospoda, ki nam lahko da vse, prosimo vse, kakor Bartimaj

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja pripoveduje o Jezusu, ki je, ko je zapuščal Jeriho, povrnil vid Bartimaju, slepemu človeku, ki je beračil ob poti (prim. Mr 10,46-52).« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 30. nedeljo med letom.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Gre za pomembno srečanje. Zadnje pred Gospodovim vhodom v Jeruzalem za veliko noč. Bartimaj je izgubil vid, ne pa glasu. Saj je, ko je slišal, da gre mimo Jezus, začel kričati: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« (v. 47). In vpije, to vpije. Učencem in množici je bilo njegovo kričanje v nadlego in zato so ga grajali, naj bo tiho. On pa je še močneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« (v. 48). Jezus je slišal in se takoj ustavil. Bog vedno prisluhne vpitju reveža in ga prav nič ne vznemirja Bartimajev glas, ampak nasprotno je opazil, da je poln vere, vere, ki se ne boji vztrajati in trkati na Božje srce, ne glede na nerazumevanje in grajanje. In od tu izvira čudež, saj mu je Jezus rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« (v. 52).

Bartimajevo vero odseva njegova molitev. Ne gre za boječo molitev, običajno molitev. Gospoda namreč kliče: »Davidov sin«, torej prepozna v njem Mesija, Kralja, ki prihaja na svet. Potem ga z zaupanjem kliče po imenu: »Jezus«. Ne boji se ga in ne vzpostavi razdaljo. In tako iz vsega srca izkriči Bogu-prijatelju vso svojo dramo: »Usmili se me!« Samo to molitev: »Usmili se me!« Ne prosi ga drobiža, kot je to delal z mimoidočimi. Ne, ne, Njega, ki zmore vse, prosi vse. Ljudi prosi drobiž, Jezusa, ki lahko stori vse, prosi vse: »Usmili se, usmili se me vsega tega, kar sem«. Ne prosi milosti, ampak predstavi sebe samega. Prosi usmiljenja za sebe kot osebo in za svoje življenje. Nikakor ni majhna prošnja, a je lepa, saj prosi usmiljenje, torej sočutje, Božje usmiljenje, njegovo nežnost.

Bartimaj ne uporablja veliko besed. Izreče bistveno ter zaupa Božji ljubezni, ki lahko stori, da vzcveti njegovo življenje, ko napravi to, kar je ljudem nemogoče. Zaradi tega Gospoda ne prosi miloščine, temveč pokaže vse, svojo slepoto in svoje trpljenje, ki je šlo onkraj tega, da ni mogel videti. Slepota je bila le točka ledene gore, saj so bile v njegovem srcu rane, ponižanja, neuresničene sanje, napake, očitki. Molil je s srcem in mi, ko prosimo Boga za milost, vključimo v molitev svojo lastno zgodovino, rane, ponižanja, neuresničene sanje, napake, očitke.

»Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Danes opravimo tudi mi to molitev. Vprašajmo se: »Kako je z mojo molitvijo?« Vsakdo naj se vpraša: »Kako je z mojo molitvijo?« Je pogumna, je vztrajna kot tista Bartimajeva, zmore »zagrabiti« Gospoda, ki gre mimo, ali pa se vsake toliko časa zadovoljni s formalnim pozdravčkom, ko se spomnim? Te mlačne molitve nič ne koristijo. In še, ali je moja molitev »vsebinsko bogata« in odpre pred Gospodom na široko srce? Mu prinašam zgodovino in obraze svojega življenja? Ali pa je medla, površna, sestavljena iz obrednih običajev brez čustev in brez srca? Ko je vera živa, je molitev iz srca, ne prosi za drobiž in se ne skrči na trenutne potrebe. Jezusa, ki lahko stori vse, se prosi vse. Ne pozabite tega: Jezusa, ki lahko stori vse, se prosi vse. On komaj čaka, da bo izlil svojo milost in svoje veselje v naša srca. Žal pa smo mi, ki ohranjamo razdaljo zaradi boječnosti, lenobe ali nezaupljivosti.

Mnogi med nami, ko molimo, ne verjamemo, da Gospod lahko stori čudež. Na misel mi prihaja sledeči dogodek, ki sem ga videl, o očetu, kateremu so zdravniki rekli, da devetletna deklica ne bo preživela noči, bila je v bolnišnici. On pa je šel na avtobus in se odpeljal v sedemdeset kilometrov oddaljeno Marijino svetišče. Zaprto je bilo, zato se je oklenil rešetk in vso noč molil: »Gospod reši jo. Gospod, daj, da bo živela. Molil je k Mariji, vso noč je vpil k Bogu, vpijoč iz dna srca. Potem zjutraj, ko se je vrnil v bolnišnico, je našel ženo, ki je jokala. Pomislil je »umrla je«. Žena pa je rekla: »Ne morem razumet, ne morem razumet. Zdravniki pravijo, da je nekaj čudnega, zdi se, da je ozdravljena.« Kriku tega človeka, ki je prosil vse, je Gospod prisluhnil in mu je dal vse. To ni pripoved. To sem videl jaz v drugi škofiji. V molitvi imamo takšen pogum? Njega, ki nam lahko da vse, prosimo vse, kakor Bartimaj, ki je veliki mojster, v tem je veliki mojster molitve. On, Bartimaj naj nam bo s svojo konkretno, vztrajno in pogumno vero za zgled.

Marija, moleča Devica, naj nas uči obračati se za Boga z vsem srcem in v zaupanju, da On pozorno prisluhne naši molitvi.