Papež: Da smo vsi bratje, ni neuresničljiva utopija – to so možne sanje

Andreja Čevek – Vatikan

Papež je sprejel v avdienco člane fundacije Centesimus Annus pro Pontifice, ki so se udeležili mednarodnega simpozija na temo »Solidarnost, sodelovanje in odgovornost. Protiutež za zoperstavljanje nepravičnosti, neenakosti in izključevanju«. Dogodek je potekal 21. in 22. oktobra v Vatikanu ter se sklenil z današnjim srečanjem s svetim očetom.

Na krivice odgovoriti z dejavnim spodbujanjem dobrega

Teme, ki so se obravnavale na simpoziju, so po papeževih besedah pomembne v tem času, v katerem sta »negotovost in nestalnost, ki zaznamujeta življenje mnogih oseb in skupnosti, še večji zaradi ekonomskega sistema, ki v imenu boga denarja še naprej odmetava življenja, s tem ko vnaša grabežljive drže do zemeljskih virov in goji številne oblike neenakosti«. Pred vsem tem ne moremo ostati brezbrižni, je poudaril Frančišek in nadaljeval, da odgovor na krivice in izkoriščanje ni le obsodba, ampak je predvsem dejavno spodbujanje dobrega. »In za to se vam zahvaljujem,« je dejal zbranim. »Za dejavnosti, ki jih izvajate, zlasti na vzgojno-izobraževalnem področju, predvsem pa za financiranje študija in raziskovanja za mlade o novih modelih ekonomsko-socialnega razvoja, ki jih navdihuje družbeni nauk Cerkve.« To je namreč pomembno in to tudi potrebujemo. »V zemlji, ki je onesnažena s prevlado financ, potrebujemo veliko majhnih semen, ki bodo pomagala vzkliti pravični in dobrodejni ekonomiji, ki bo po meri človeka in vredna človeka. Potrebujemo možnosti, ki bodo postale stvarnost, stvarnost, ki daje upanje. To pomeni družbeni nauk Cerkve vnesti v prakso.«

Družbeni nauk Cerkve – zaklad cerkvenega izročila

Solidarnost, sodelovanje in odgovornost so prav tako pomembni elementi družbenega nauka Cerkve, ki »na človeško osebo, po naravi odprto za odnose, gleda kot na vrhunec stvarstva in središče socialnega, ekonomskega in političnega razvoja«. »S tem pogledom, pozornim na

 človeka in občutljivim za konkretnost zgodovinske dinamike, družbeni nauk prispeva k viziji sveta, ki je nasprotna individualistični viziji, saj temelji na medsebojni povezanosti oseb in ima za cilj skupno dobro. Hkrati nasprotuje kolektivistični viziji, ki se danes ponovno pojavlja v novi različici, skriti v projektih tehnokratske standardizacije.« Ne gre za »rodovitno politiko«. Družbeni nauk je »zasidran v Božji besedi«, da bi usmerjal procese vlaganja v človeško, pri tem pa začel z vero v Boga, ki je postal človek. »Zato mu je treba slediti, ga ljubiti in razvijati: ponovno se navdušimo za družbeni nauk in ga spoznajmo: je zaklad cerkvenega izročila!« je povabil Frančišek in pripomnil, da so tudi člani fundacije Centesimus Annus pro Pontifice ravno s seznanjanjem družbenega nauka začutili poklicanost k zavzemanju proti neenakostim, ki prizadenejo predvsem najranljivejše, in k prizadevanju za resnično in učinkovito bratstvo.

Do drugih, z drugimi in za druge

Besede solidarnost, sodelovanje in odgovornost pa spominjajo tudi na skrivnost Boga, ki je Trojica. Bog je občestvo oseb in usmerja nas, da se uresničimo preko velikodušne odprtosti do drugih (solidarnost), sodelovanja z drugimi (sodelovanje) in zavzetosti za druge (odgovornost). »In to v vseh izrazih družbenega življenja, v odnosih, pri delu, civilnem udejstvovanju, v odnosu do stvarstva, v politiki: v vsakem okolju smo danes bolj kot kdaj koli dolžni pričevati o pozornosti do drugih, iti ven iz sebe in se zastonj zavzemati za razvoj pravičnejše in enakopravnejše družbe, v kateri ne prevladujejo sebičnost in strankarski interesi. Hkrati smo poklicani, da bdimo nad spoštovanjem človeške osebe, njeno svobodo in zaščito njenega nedotakljivega dostojanstva. To je poslanstvo uresničevanja družbenega nauka Cerkve.«

V vsakem moškem prepoznati brata, v vsaki ženski pa sestro

Kot je nadaljeval papež, pri prizadevanju za te vrednote in za takšen življenjski slog pogosto hodimo proti toku. Vendar pa v tem nismo sami. »Bog se nam je približal. Ne z besedami, ampak s svojo navzočnostjo: Bog se je utelesil v Jezusu. In z Jezusom, ki je postal naš brat, v vsakem moškem prepoznamo brata, v vsaki ženski pa sestro. Kot verujoča skupnost, ki jo spodbuja to univerzalno občestvo, lahko brez strahu z vsemi sodelujemo za skupno dobro: brez zapiranja vase, brez izključujočih vizij in brez predsodkov. Kot kristjani smo poklicani k ljubezni brez meja in omejitev, kar je znamenje in pričevanje, da je mogoče preseči zidove sebičnosti ter osebnih in nacionalnih interesov; preseči moč denarja, ki pogosto odloča o zadevah narodov; preseči pregrade ideologij, ki ločujejo in večajo sovraštvo; preseči vsako zgodovinsko in kulturno oviro ter predvsem brezbrižnost. Vsi smo lahko bratje in torej lahko in moramo razmišljati in ravnati kot bratje vseh. Lahko se zdi neuresničljiva utopija. A namesto tega raje verjamemo, da so to možne sanje, saj so iste sanjam troedinega Boga. Z njegovo pomočjo se lahko te sanje začnejo uresničevati že na tem svetu.«

Velika naloga: graditi solidarnejši in pravičnejši svet

Graditi svet, ki je solidarnejši, pravičnejši in za vse enak, je po papeževih besedah velika naloga. »Za vernika to ni nekaj praktičnega, kar je ločeno od nauka, ampak pomeni veri dati ogrodje, v slavo Boga, ki ljubi človeka in življenje. Da, dragi bratje in sestre, dobro, ki ga delate vsakemu človeku na zemlji, razveseljuje Božje srce v nebesih. Pogumno nadaljujte svojo pot. Spremljam vas z molitvijo in blagoslavljam vas in vaša prizadevanja. In prosim, ne pozabite moliti zame,« je sklenil sveti oče.