Papežev predgovor h knjigi »Bratstvo, znamenje časov«

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Papež Frančišek predgovor začne z besedami, da je srce evangelija »oznanilo Božjega kraljestva, ki je Jezus sam, Emanuel in Bog z nami. V Njem namreč Bog dokončno uresniči svoj načrt ljubezni za človeštvo s tem, da vzpostavi svoje gospostvo nad stvaritvami ter vnese v človeško zgodovino začetek božjega življenja, ki jo preoblikuje od znotraj. Božjega kraljestva gotovo ne smemo imeti za ali ga zamenjati z nekakšno zemeljsko in politično uresničitvijo; vendar pa si ga prav tako ne smemo predstavljati kot zgolj notranjo stvarnost, osebno in duhovno, ali kot obljubo, ki zadeva zgolj onostranstvo. V resnici krščanska vera živi iz tega fascinantnega in privlačnega »paradoksa« ‒ to je beseda, ki je bila zelo ljuba jezuitskemu teologu Henriju de Lubacu: je to, kar Jezus, ki se je za vedno združil z našim mesom, uresničuje že tukaj in zdaj, ko nas odpira za odnos z Bogom Očetom in izvršuje nenehno osvoboditev v življenju in zgodovini, ki ju živimo, saj se je v Njem Božje kraljestvo približalo (prim. Mr 1,12-15); hkrati pa medtem ko smo v tem mesu, Kraljestvo ostaja tudi obljuba, globoko hrepenenje, ki ga nosimo v sebi, krik, ki se dvigne iz stvarstva, ki ga še zaznamuje zlo, ki zdihuje in trpi vse do dneva svoje polne osvoboditve.« (prim. Rim 8,19-24)

Kraljestvo, ki ga je oznanil Jezus, je zato živa, dinamična stvarnost, ki nas vabi k spreobrnjenju in od naše vere zahteva, da bi izstopili iz statičnosti religioznosti, ki je individualna ali omejena na legalizem, ampak bi bila nemirno in nenehno iskanje Gospoda in Njegove Besede, ki nas vsak dan vabi k sodelovanju pri Božjem delu v različnih življenjskih in družbenih situacijah. Na različne načine, pogosto tiho in anonimno, pogosto celo znotraj zgodovine naših napak in ran, se Božje kraljestvo uresničuje v naših srcih in v zgodovini okoli nas; kakor majhno seme, skrito v zemlji (prim. Mt 13,31.32), kakor malo kvasa, ki prekvasi testo (Mt 13,24-30), Jezus v našo zgodovino vnaša znamenja novega življenja, ki se je pričelo z Njim, in nam naroča, naj sodelujemo pri tem delu zveličanja: vsakdo izmed nas lahko prispeva k udejanjanju dela Božjega kraljestva v svetu, ko odpremo možnosti rešitve in osvoboditve, sejemo upanje, izzovemo pogubne logike egoizma z evangeljskim bratstvom, si prizadevamo za nežnost in solidarnost do bližnjega, posebej do najbolj ubogih.

Te socialne razsežnosti krščanske vere ne smemo nikoli nevtralizirati. Kakor sem spomnil tudi v Evangelii gaudium, ima kerigma (oznanilo) krščanske vere sama v sebi družbeno vsebino. Vabi k izgradnji družbe, v kateri bi zmagala logika blagrov, ter solidarnega in bratskega sveta. Bog ljubezen, ki nas v Jezusu vabi, da bi živeli zapoved bratske ljubezni, z ljubeznijo ozdravlja naše medosebne in družbene odnose ter nas vabi, da bi delali za mir in bratstvo med nami: "Predlog je Božje kraljestvo (prim. Lk 4,43). Gre za to, da ljubimo Boga, ki vlada v svetu. Le v kolikor bo On vladal med nami, bo družbeno življenje za vse prostor bratstva, pravičnosti, miru in dostojanstva." (EG 180) V tem smislu skrb za našo Mater Zemljo in prizadevanje za izgradnjo solidarne družbe, v kateri smo "vsi bratje", ne samo da nista tuji naši veri, ampak sta tudi njeno konkretno uresničenje.

To je temelj družbenega nauka Cerkve. Ne gre samo za nekakšno družbeno ozadje krščanske vere, ampak za stvarnost, ki ima teološki temelj: ljubezen Boga do človeštva in Njegov načrt ljubezni in bratstva, ki ga uresničuje v zgodovini po Jezusu Kristusu, svojem Sinu, s katerim so verniki globoko povezani po Duhu.«

Sveti oče se v nadaljevanju predgovora avtorjema zahvali za njun prispevek o bratstvu in za knjigo, namen katere je uvesti v okrožnico Fratelli tutti ter pokazati in pojasniti globoko vez med sedanjim družbenim naukom in drugim vatikanskim koncilom.
»Včasih ta vez na prvi pogled ni vidna in poskušal bom razložiti, zakaj. V zgodovini Latinske Amerike, v katero sem bil potopljen, najprej kot mlad jezuitski študent, nato pa pri opravljanju poslanstva, smo dihali cerkveno ozračje, ki je z navdušenjem vpijalo in sprejelo za svoje teološke, cerkvene in duhovne intuicije koncila ter jih vključevalo in udejanjalo. Za nas mlajše je koncil postal obzorje našega verovanja, našega jezika in naše prakse; se pravi, da je kmalu postal naš cerkveni in pastoralni ekosistem, vendar pa nismo imeli navade, da bi pogosto citirali koncilske odloke ali se zaustavljali ob spekulativnih razmišljanjih. Koncil je preprosto vstopil v naš način, kako biti kristjani in kako biti Cerkev. V življenju so moje intuicije, dojemanje in moja duhovnost preprosto nastajali v luči predlogov nauka drugega vatikanskega koncila. Ni bilo potrebno navajati besedil koncila.

Danes je verjetno po več desetletjih, in glede na to, da se nahajamo v svetu – tudi cerkvenem –, ki se je globoko spremenil, potrebno bolj eksplicitno izraziti ključne pojme drugega vatikanskega koncila, temelje njegovega argumentiranja, njegovo teološko in pastoralno obzorje, vsebino in metodo, ki jo je uporabil.
Sveti oče spomni, da nam avtorja v prvem delu knjige pri tem zelo pomagata: »Bereta in razlagata družbeni nauk, ki ga skušam spodbujati, ter izpostavita nekatere stvari, ki se sicer nahajajo nekako med vrsticami: to je nauk koncila kot temelj, izhodišče, prostor, ki ustvarja vprašanja in ideje in ki zato usmerja tudi povabilo k bratstvu, s katerim se danes obračam na Cerkev in ves svet. Bratstvo, ki je eno izmed znamenj časov, ki jih prinaša drugi vatikanski koncil, je namreč to, kar naš svet in naš skupni dom, v katerem smo poklicani živeti kot bratje in sestre, zelo potrebujeta.«

Papež Frančišek nadalje zapiše, da je prednost nove knjige tudi v tem, »da v sedanjosti ponovno bere koncilsko intuicijo glede Cerkve, ki je odprta, v dialogu s svetom. Drugi vatikanski koncil je skušal na vprašanja in izzive sodobnega sveta odgovoriti z navdihom Gaudium et Spes; vendar pa se danes, ko nadaljujemo po poti, ki so jo začrtali koncilski očetje, zavedamo, da potrebujemo ne le Cerkev v sodobnem svetu in v dialogu z njim, ampak predvsem Cerkev, ki je v službi človeka; ki skrbi za stvarstvo in oznanja ter uresničuje novo univerzalno bratstvo, v katerem so človeški odnosi ozdravljeni sebičnosti in nasilja ter temeljijo na medsebojni ljubezni, sprejemanju, solidarnosti.

Če nas po tem vprašuje današnja zgodovina, zlasti v družbi, ki jo močno zaznamujejo neravnovesja, rane in krivice, se zavedamo, da je tudi to v duhu koncila, ki nas je povabil, da bi brali in poslušali znamenja, ki izhajajo iz človeške zgodovine. Knjiga kardinala Michaela in don Christiana je zaslužna tudi za to: ponuja nam razmislek glede metodologije, ki jo uporabljata pokoncilska teologija in družbeni nauk; kaže, kako je tesno povezana z metodologijo, ki jo je uporabil koncil, to je zgodovinsko-teološko-pastoralna metoda, v kateri je zgodovina kraj Božjega razodetja, teologija razvija smernice preko premišljevanja pastorala pa jih uteleša v cerkveni in družbeni praksi. V tem smislu mora učiteljstvo svetega očeta vedno poslušati zgodovino in potrebuje prispevek teologije.«

Sveti oče se ob koncu predgovora zahvali kardinalu Czernyju, da je v to delo vključil tudi mladega teologa Christiana Baroneja. Poudaril je, da gre za rodovitno zvezo: »kardinal, ki je poklican služiti Svetemu sedežu in biti pastoralni vodja, ter teolog s področja osnovnega bogoslovja. To je primer, kako se lahko združi študij, premišljevanje in cerkveno izkušnjo, in tudi to nam kaže metodo: uradni glas in mladi glas, skupaj. Tako je treba vedno hoditi: učiteljstvo, teologija, pastoralna praksa, vodstvo. Vedno skupaj. Bratstvo bo bolj verodostojno, če bomo tudi v Cerkvi začeli čutiti, da smo "vsi bratje" in živeti svoje službe kot služenje evangeliju in izgradnji Božjega kraljestva ter v skrbi za naš skupni dom.«