Papež Frančišek: S tem ko smo z Jezusom, postajamo pristni

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja zadnje nedelje liturgičnega leta doseže višek v Jezusovi trditvi, ko pravi: »Kralj sem« (Jn 18,37). Te besede je izgovoril pred Pilatom, medtem ko je množica vpila, naj ga obsodi na smrt.« S temi besedami je papež Frančišek začel opoldanski nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 34. nedeljo med letom oziroma za slovesni praznik Kristusa Kralja vesoljstva. Danes pa je tudi svetovni dan mladih.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

On pravi, da je kralj, množica pa vpije, naj ga obsodi na smrt. Jasno nasprotje. Ključna ura je prišla. Prej Jezus ni hotel, da so mu ljudje vzklikali kot kralju. Spomnimo se tistikrat po pomnožitvi kruha in rib, ko se je umaknil, da bi sam molil (prim. Jz 6,14-15).

Dejstvo je, da je Jezusovo kraljevo dostojanstvo precej drugačno od posvetnega. »Moje kraljestvo«, pravi Pilatu, »ni od tega sveta« (Jn 18,36). On ni prišel, da bi gospodoval, temveč da bi služil. Ne prihaja z znamenji moči, temveč z močjo znamenj. Ne nosi dragocenih oblačil, temveč je na križu brez vsega. Ravno z napisom danim na križ, je bil Jezus opredeljen kot »kralj« (prim. Jn 19,19). Njegovo kraljevo dostojanstvo je resnično onkraj človeških meril. Lahko rečemo, da ni kralj kot drugi, ampak je kralj za druge. Ponovno premislimo Kristusa pred Pilatom, ko pravi, da je kralj, ravno v trenutku, ko je množica proti Njemu, medtem ko se je takrat, ko je hodila za njim in mu vzklikala, distanciral od tega vzklikanja. Jezus tu pokaže, da je popolnoma svoboden do zemeljskega slovesa in slave. In mi, se vprašajmo, ga znamo v tem posnemati? Zmoremo obvladovati svojo težnjo, da bi nas nenehno iskali in potrjevali ali pa storimo vse, da nas drugi cenijo? V tem, kar počnemo, še zlasti v našem krščanskem prizadevanju štejejo aplavzi ali služenje?

Jezus ne samo, da se izogiba iskanju zemeljske veličine, ampak tudi napravlja svobodno in neodvisno srce tistega, ki hodi za njim. On nas, dragi bratje in sestre osvobaja podložnosti zlu. Njegovo kraljestvo je osvobajajoče, v njem ni nič neznosnega. Jezus obravnava vsakega učenca kot prijatelja, ne kot podložnika. Kristus, čeprav je nad vsemi vladarji, ne vzpostavlja linije ločitve med samo in drugimi, saj jih želi imeti za brate in sestre, s katerimi želi podeljevati svoje veselje (prim. Jn 15,11). Kdor hodi za njim, se ne izgubi, nič ne izgubi, pridobi pa dostojanstvo. Kajti Kristus noče okoli sebe servilnosti, ampak svobodne ljudi. Sedaj pa se vprašajmo, od kod izhaja Jezusova svoboda? Odkrijemo jo, če se vrnemo k njegovi trditvi pred Pilatom: »Kralj sem. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. (Jn 18,37).

Jezusova svoboda prihaja iz resnice. In njegova resnica nas osvobaja (prim. Jn 8,32). Toda Jezusova resnica ni ideja, nekaj odmišljenega. Jezusova resnica je resničnost, je On sam, ki napravlja v nas resnico, saj nas osvobaja pretvarjanj in lažnosti, ki jih imamo v sebi. S tem ko smo z Jezusom, postajamo pristni. Kristjanovo življenje ni neka predstava, med katero se lahko nadene najbolj pripravno masko. Kajti ko Kristus kraljuje v srcu, ga osvobaja hinavščine, zvijačnosti, dvoličnosti. Najboljši dokaz, da je Kristus naš kralj je distanca do stvari, ki onesnažujejo življenje in ga napravljajo dvoumnega, medlega in žalostnega. Ko je življenje dvoumno, je žalostno, zelo žalostno. Prav gotovo moramo vedno računati na omejitve in nezadostnosti, saj smo vsi grešniki. Toda, kadar se živi pod Jezusovim gospodovanjem, se ne postane pokvarjeni, lažni, nagnjeni k prikrivanju resnice. Se ne živi dvojnega življenja. Dobro si zapomnite: grešniki »da«, pokvarjenci »nikoli«.

Naj nam Marija pomaga vsak dan iskati resnico Jezusa, Kralja vesoljstva, ki nas osvobaja zemeljskih sužnosti in nas uči obvladovati naše pregrehe.