Sveti oče. Gojiti zaupanje v Gospoda: v težavah nas ne zapusti, ampak spremlja

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Gojiti zaupanje v Gospoda, ki gotovo pride

V prvem berilu smo slišali naslednje povabilo: »Dobro je tiho čakati pomoči Gospodove.« (Žal 3,26) Ta drža ni izhodiščna točka, ampak ciljna. Avtor jo namreč doseže na koncu poti, poti, ki ni bila ravna in na kateri je dozorel. Doume lepoto zaupanja v Gospoda, ki vedno izpolni svoje obljube. Vendar pa se zaupanje v Boga ne rodi iz trenutnega navdušenja, ni čustvo in niti zgolj občutje. Nasprotno, pride z izkušnjo in zori v potrpežljivosti, kakor se je zgodilo Jobu, ki je prešel od poznavanja Boga »s sluhom ušesa« do poznavanja, ki je živo, izkustveno. In da bi se to zgodilo, je potrebna dolga notranja preobrazba, ki skozi izkušnjo trpljenja pripelje do tega, da znamo čakati v tišini, to je z zaupno potrpežljivostjo, v ponižnem duhu. Ta potrpežljivost ni sprijaznjenost, saj jo goji pričakovanje Gospoda, čigar prihod je gotov in ne razočara.

Naučiti se umetnosti pričakovanja Gospoda

Dragi bratje in sestre, kako pomembno se je naučiti umetnosti pričakovanja Gospoda! Čakati ga s krotkostjo, z zaupanjem, z izganjanjem prikazni, fanatizmov in hrupa; ohranjati, posebej v obdobjih preizkušenj, tišino, polno upanja. Tako se pripravlja na zadnjo in največjo življenjsko preizkušnjo, smrt. Vendar pa pred tem obstajajo preizkušnje določenega trenutka, je križ, ki ga imamo sedaj in zaradi katerega Gospoda prosimo za milost, da bi znali tam, prav tam, čakati njegovo rešitev, ki prihaja.

Poklicani smo na pot zorenja v zaupanju

Vsakdo izmed nas mora v tem zoreti. Spričo življenjskih težav in problemov je težko biti potrpežljiv in ostati vedri. Širi se jeza in pogosto pride obup. Tako se lahko zgodi, da nas zlahka skušata pesimizem in sprijaznjenost, da vidimo vse črno, da se navadimo na malodušne in tožeče tone, ki spominjajo na besede svetega avtorja [Žalostink], ki na začetku pravi: »Izginila je moja slava, vse, kar sem pričakoval od Gospoda.« (v. 18) V preizkušnji niti lepi spomini na preteklost ne morejo potolažiti, kajti žalost vodi misel k premišljevanju o težkih trenutkih. In to povečuje grenkobo, zdi se, da je življenje neprekinjena veriga nesreč, kakor prav tako priznava avtor: »Spomni se moje bede in stiske, pelina in strupene grenkobe!« (v. 19)

V tesnobi nesmisla se Bog približa, da bi nas rešil

Vendar pa na tej točki Gospod stori preobrat, ravno v trenutku, ko se zdi, da se kljub nadaljevanju pogovora z njim, človek dotakne dna. V breznu, v tesnobi nesmisla se Bog približa, da bi nas rešil: v tistem trenutku. In ko grenkoba doseže vrhunec, upanje nenadoma ponovno vzcveti. »To si hočem vtisniti v srce – pravi molivec v knjigi Žalostink – zato bom mogel upati.« (v. 21) Kdor je blizu Gospodu, sredi bolečine vidi, da On razkriva trpljenje, ga odpira, preoblikuje v vrata, skozi katera vstopa upanje. To je velikonočna izkušnja, boleč prehod, ki odpre življenju, neke vrste duhovno trpljenje, s pomočjo katerega iz teme ponovno pridemo k svetlobi.

Bog nas v težavah ne zapusti, ampak spremlja

Ta preobrat se ne zgodi zato, ker so težave izginile, temveč zato, ker je kriza postala skrivnostna priložnost za notranje očiščenje. Zaradi blaginje namreč pogosto postanemo slepi, površinski, ošabni. Prehod skozi preizkušnjo, v kolikor živet v toplini vere, kljub trdoti in solzam stori, da se ponovno rodimo in postanemo drugačni kot v preteklosti. Eden izmed cerkvenih očetov je zapisal, da »je trpljenje tisto, ki nas najbolj vodi k odkrivanju novih stvari.« (prim. Sv. Gregor Nazianški, Ep. 34). Preizkušnja prenavlja, ker zaradi nje odpade veliko nekoristnega in nas uči gledati onkraj, onstran teme, da bi z roko otipali, da Gospod resnično rešuje in ima moč, da preoblikuje vse, celo smrt. Dopušča, da hodimo skozi težave – ne zato, da bi nas zapustil, ampak da bi nas spremljal. Da, ker Bog spremlja: Bog spremlja predvsem v bolečini, kakor oče, ki sinu pomaga rasti tako, da mu v težavah ostane blizu, ne da bi se postavil na njegovo mesto. In preden se na našem obrazu pojavi jok, so oči Boga Očeta že pordele zaradi ganjenosti. Dovolim si reči, da On joče prej. Bolečina ostaja skrivnost, vendar pa v tej skrivnosti lahko na nov način odkrijemo očetovstvo Boga, ki nas obiskuje v preizkušnji, ter skupaj z avtorjem Žalostink rečemo: »Gospod je dober tistim, ki čakajo nanj, duši, ki ga išče.« (v. 25)

Prosimo, da bi stiske živeli v krotki in zaupni tišini

Danes, pred skrivnostjo odrešene smrti, prosimo za milost, da bi na stiske gledali z drugačnimi očmi. Prosimo za moč, da bi jih znali živeti v krotki in zaupni tišini, ki pričakuje Gospodovo rešitev; brez pritoževanja, brez godrnjanja, ne da bi se predali žalosti. Kar se zdi kazen, se bo razodelo kot milost, nov dokaz Božje ljubezni do nas. Znati čakati v tišini, brez žlobudranja: v tišini. Gospodova rešitev je umetnost, je na poti svetosti. Gojimo jo. V času, ki ga živimo, je dragocena: zdaj bolj kot kdajkoli prej ni potrebno kričati, delati hrupa, biti zagrenjeni; vsakdo mora mora z življenjem pričevati vero, ki je poslušno in upajoče pričakovanje. To je vera: poslušno in upajoče pričakovanje. Kristjan ne zmanjšuje teže trpljenja, ne, ampak dviguje pogled h Gospodu in pod udarci preizkušnje zaupa Vanj in moli: moli za tiste, ki trpijo. Oči ima uprte v nebesa, vendar pa ima roke vedno iztegnjene k zemlji, da bi konkretno služil bližnjemu. Tudi v trenutku žalosti, teme – služenje.

V tem duhu molimo za kardinale in škofe, ki so nas zapustili v preteklem letu. Nekateri izmed njih so umrli zaradi covida-19, v težkih situacijah, ki so trpljenje še povečale. Naj sedaj ti naši bratje okusijo veselje evangeljskega povabila; povabila, s katerim se Gospod obrača na svoje zveste služabnike: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v dediščino kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!« (Mt 25,34)