Potovanje papeža Frančiška po sledeh apostolov Barnaba in Pavla
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Sveti Barnaba
Sveti Barnaba, ki se je rodil na Cipru in se kasneje nastanil v Jeruzalemu, je bil eden izmed prvih, ki je po Jezusovem vstajenju sprejel krščanstvo. Izročilo – glede na zapise Evzebija iz Cezareje, ki je zajemal iz Klemena Aleksandrijskega – ga prišteva tudi med 72 apostolov, ki jih je Jezus poslal oznanjat Božje kraljestvo, torej tudi že v krog tistih, ki so sledili Kristusu. Njegovo pravo ime je Jožef, vendar je dobil vzdevek Barnaba, kar pomeni »sin spodbude« ali »sin tolažbe« (Apd 4,36). To ime je bilo tudi navdih za geslo potovanja papeža Frančiška na Ciper: »Potolaži nas v veri.« Barnaba spodbuja in tolaži ter velikodušno proda svojo njivo, denar, ki ga dobi zanjo, pa izroči apostolom za potrebe Cerkve.
Apostola oznanjata
Barnaba je eden izmed najbolj uglednih članov prve krščanske skupnosti. Kot je spomnil zaslužni papež Benedikt XVI. med splošno avdienco 31. januarja 2007, je bil Barnaba tisti, ki je jamčil za Pavlovo spreobrnjenje v krščanski skupnosti v Jeruzalemu, ki ni zaupala nekdanjemu preganjalcu (prim. Apd 9,27). Na poti v Sirsko Antiohijo, kamor je bil poslan, je šel iskat Pavla v Tarz, kamor se je umaknil, ter tam z njim preživel eno leto. Posvečal se je oznanjevanju evangelija v tem pomembnem mestu, v katerem je bil Barnaba poznan kot prerok in učitelj (prim. Apd 13,1). Tako je Barnaba ob prvih spreobrnjenjih poganov razumel, da je to ura Savla, ki se je umaknil v Tarz, svoje mesto. Tja ga je šel iskat in je v tistem pomembnem trenutku Pavla nekako ponovno vrnil Cerkvi; v tem smislu ji je ponovno podaril apostola poganov. Iz antiohijske Cerkve je bil Barnaba skupaj s Pavlom poslan v misijon; to, kar imenujemo prvo misijonsko potovanje apostola Pavla, je v resnici Barnabovo misijonsko potovanje, saj je bil zanj odgovoren on, Pavel pa se mu je pridružil kot sodelavec.« Na tem prvem potovanju sta apostola prispela do nekaterih predelov Cipra in južno-osrednje Anatolije, v današnji Turčiji, da bi oznanila Gospodovo vstajenje.
Svetnika, vendar človeka kot mi
Tudi poti svetosti so lahko zaznamovane s trenutki trenj. Kot je še spomnil papež Benedikt XVI., je med Pavlom in Barnabom »na začetku drugega misijonskega potovanja prišlo do spora, ker je Barnaba hotel na pot vzeti tudi Janeza, ki mu je bilo ime Marko, medtem ko Pavel tega ni želel, saj se je med prejšnjim potovanjem ločil od njiju (prim. Apd 13,13; 15,36-40). Tudi med svetniki torej obstajajo nasprotja, nesoglasja, spori. In to se mi zdi zelo tolažilno – je dodal papež Benedikt XVI. –, saj vidimo, da svetniki "niso padli iz nebes". So ljudje kakor mi, s težavami, ki so tudi zapletene. Svetost ni v tem, da nikoli ne naredimo napake ali grešimo. Svetost raste s tem, ko smo sposobni spreobrnjenja, kesanja.« V svojih zadnjih pismih, Filemonu in v Drugem pismu Timoteju, Pavel piše o Marku kot svojem »sodelavcu«. Po papeževih besedah torej svetniki »ne postanemo tako, da nikoli ne naredimo napak, ampak je sposobnost sprave in odpuščanja to, zaradi česar postanemo svetniki.«
Sveti Pavel
Savel je bil jud iz Tarza, v današnji Turčiji, in rimski državljan. V Apostolskih delih je opisan kot preganjalec kristjanov. Vendar pa ga je na poti v Damask obsijala luč. »Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: "Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?" Rekel je: "Kdo si, Gospod?" In on: "Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš."« Pavel se spreobrne in se da krstiti. V Jeruzalemu spozna Petra in druge apostole, ki so na začetku nezaupljivi. Zanj jamči Barnaba, ki razprši vse dvome. Skupnost kristjanov v Jeruzalemu tako sprejme Pavla in Barnaba ga prepriča, naj gre oznanjat evangelij.
Pavel in apostolska potovanja
Pavel in Barnaba skupaj prispeta v Antiohijo. Med prvim apostolskim potovanjem skupaj pristaneta tudi na Cipru, se odpravita v različna mesta v Anatoliji in nato ponovno v Antiohijo in Jeruzalem. Med drugim potovanjem Pavel odide na jug Galatije, zatem pa v Makedonijo in Grčijo. Za več kot eno leto se ustavi v Korintu. Med tretjim potovanjem Pavel tri leta ostane v Efezu, gre v Makedonijo, Korint in v druge kraje. Na svojih potovanjih je odprl nove poti za evangelij.
Govor v Areopagu
Posebej znan je njegov govor v Atenah, zibelki civilizacije in filozofske misli. Na griču Areopag, kjer so se Atenčani srečevali in se udeleževali razprav, je apostol govoril o evangeliju. Poganom govori o Bogu. Kakor je poudaril papež Janez Pavel II., je ta njegov govor »zgled akulturacije«. Na začetku se zdi, da srečanje med krščanskim sporočilom in grškim svetom ne obrodi sadov. »Ko so slišali o vstajenju od mrtvih, so se nekateri norčevali, drugi pa so govorili: "O tem bi te poslušali kdaj drugič." Tako je Pavel odšel iz njihove srede.« Vendar pa so se nekateri spreobrnili. Eden izmed prvih Atenčanov, ki je sprejel Pavlove besede, je bil Dionizij. Govor apostola poganov je postal vtkan v zgodovino. Zahvaljujoč tudi tistim prvim korakom evangelizacije poganov je krščanstvo doseglo Evropo.
