Sveti oče: Kajti tam, ob njih, ob revnih, je Jezus; kajti tam, v njih, je Jezus, ki nas čaka

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Podobe, ki jih Jezus uporabi v prvem delu današnjega evangelija, prestrašijo: sonce, ki otemni, luna, ki ne daje več svetlobe, zvezde, ki padajo in nebeške sile, ki se majejo (prim. Mr 13,24-25). Vendar pa nam kmalu zatem Gospod odkrije upanje: prav v tistem trenutku popolne teme bo prišel Sin človekov (prim. v. 26); in v sedanjosti se lahko že opazi znamenja njegovega prihoda, kot tedaj ko vidimo smokev, ki poganja liste, ker je poletje blizu (prim. v. 28).

Ta evangelij nam pomaga brati zgodovino tako, da doumemo dva njena vidika: današnjo bolečino in jutrišnje upanje. Po eni strani prihajajo v spomin vsa boleča nasprotja, v katera ostaja potopljena človeška stvarnost v vsakem času; po drugi strani obstaja prihodnost zveličanja, ki jo čaka, to je srečanje z Gospodom, ki prihaja, da bi nas osvobodil vsakega zla. Poglejmo ta dva vidika z Jezusovim pogledom.

Prvi vidik: današnja bolečina. Smo znotraj zgodovine, ki je zaznamovana s stiskami, z nasiljem, s trpljenjem, krivicami, v pričakovanju osvoboditve, za katero se zdi, da ne bo nikoli prišla. Tisti, ki so ranjeni, zatirani in včasih utesnjeni, so revni, najšibkejši členi verige. Svetovni dan revnih, ki ga obhajamo, nas poziva, naj se ne obrnemo stran, naj se ne bojimo od blizu videti trpljenja najšibkejših, za katere je današnji evangelij zelo aktualen. Sonce njihovega življenja je pogosto zatemnjeno zaradi samote, luna njihovih pričakovanj je ugasnjena; zvezde njihovih sanj so padle v sprijaznjenost in sam njihov obstoj je sprevrnjen. Vse to zaradi revščine, v katero so pogosto primorani, ker so žrtve krivice in neenakosti v družbi odmetavanja, ki teče hitro, ne da bi jih videla, in jih brezvestno prepušča njihovi usodi.

Po drugi strani pa obstaja drugi vidik: jutrišnje upanje. Jezus nas želi odpreti za upanje, nas iztrgati iz tesnobe in strahu pred bolečino sveta. Zato poudari, da je prav tedaj, ko sonce otemni in se zdi, da bo vse propadlo, On blizu. V ječanju naše boleče zgodovine je prihodnost zveličanja, ki začenja kaliti sredi dram zgodovine. Jutrišnje upanje cveti v današnji bolečini. Da, Božje zveličanje ni zgolj obljuba onostranstva, ampak že sedaj raste v naši ranjeni zgodovini – vsi imamo bolno srce, ranjeno zgodovino – si utira pot skozi zatiranja in krivice sveta. Prav sredi joka revnih se porodi Božje kraljestvo kot mladi listi na drevesu in vodi zgodovino proti cilju, h končnemu srečanju z Gospodom, Kraljem vesoljstva, ki nas bo dokončno osvobodil.

Na tej točki se vprašajmo: kaj se pred to resničnostjo pričakuje od nas kristjanov? Gojiti jutrišnje upanje tako, da zdravimo današnjo bolečino. Oboje je povezano. Če ti ne greš naprej, da bi zdravil današnjo bolečino, boš težko imel jutrišnje upanje. Upanje, ki izhaja iz evangelija, namreč ni v pasivnem čakanju, da bodo šle stvari v prihodnosti bolje, to ni mogoče, ampak v konkretnem udejanjanju obljube Božjega zveličanja danes. Danes, vsak dan. Krščansko upanje namreč ni blaženi optimizem, še več, rekel bi, optimizem mladostnika, tistega, ki upa, da se bodo stvari spremenile, medtem ko samo živi naprej svoje življenje; pomeni vsak dan s konkretnimi dejanji graditi kraljestvo ljubezni, pravičnosti in bratstva, ki ga je vzpostavil Jezus. Krščansko upanje na primer ni posejal levit in duhovnik, ki sta šla mimo tistega, ki so ga roparji ranili, ne. Posejal ga je tujec, Samarijan, ki se je ustavil in je napravil gesto. Danes nam Cerkev pravi: ustavi se in v revščini sej upanje. Približaj se revnim in sej upanje, njegovo upanje, tvoje upanje, upanje Cerkve. Od nas se pričakuje naslednje: biti sredi vsakdanjih ruševin sveta neutrudni graditelji upanja; biti luč, ko sonce otemni; biti priče sočutja, ko okoli vlada raztresenost; biti pozorne navzočnosti v razširjeni brezbrižnosti. Priče sočutja. Nikoli ne bomo mogli početi dobro, če ne bo izviralo iz sočutja. Morda bomo delali dobre reči, ki pa se ne dotaknejo srca. To zaradi česa se nekaj dotika srca, je sočutje. Približajmo se, začutimo sočutje in napravimo geste nežnosti, saj to je slog Boga. Bližina, sočutje in nežnost. To se danes zahteva od nas.

Pred kratkim sem se spomnil na to, kar je ponavljal škof, ki je bil blizu revnim, saj je bil ubog v duhu in bo blažen, don Tonino Bello: »Ne moremo se omejiti na to, da bi upali, upanje moramo pripraviti.« Če se naše upanje ne prevede v konkretne izbire in dejanja pozornosti, pravičnosti, solidarnosti, skrbi za skupni dom, ne bo mogoče olajšati trpljenja revnih. Ekonomija odmetavanja, ki jih je primorala, da živijo na obrobju, se ne bo mogla spreobrniti; njihova pričakovanja ne bodo mogla ponovno vzcveteti. Mi, posebej kristjani, moramo pripraviti upanje, lep je ta izraz don Tonina Bella, pripraviti upanje, ga vsak dan prevajati v konkretno življenje, v človeške odnose, v socialno in politično prizadevanje. Ob tem pomislim na delo, ki ga opravljajo številni kristjani preko tako imenovanih del dejavne ljubezni, delo apostolske elemozinerije. Toda, kaj počnejo tam? Pripravljajo upanje. Ne da se kovanca, ampak se pripravlja upanje. To je dinamika, ki jo danes od nas zahteva Cerkev.

Jezus nam danes podarja podobo upanja. Je preprosta in hkrati pomenljiva: to je podoba smokvinih listov, ki poženejo tiho in sporočajo, da je poletje blizu. In Jezus poudari, da se ti listi pojavijo, ko veja postane muževna (prim. v. 28) [mehka, nežna]. Bratje in sestre, to je beseda, ki stori, da vzklije upanje v svetu in lajša bolečino ubogih: nežnost. Sočutje, ki te pripelje do nežnosti. Na nas je, da premagamo zaprtost, notranjo togost, ki je dandanes skušnjava verskih restavratorjev, ki hočejo Cerkev vso urejeno, vso togo. To ni od Svetega Duha. Mi moramo to prerasti in storiti, da v tej togosti požene upanje. Prav tako je na nas, da prerastemo skušnjavo, da bi se ukvarjali samo z lastnimi problemi; da nas ganejo drame sveta, da bi bili v bolečini sočutni. Tako kakor nežni listi drevesa smo poklicani, da vsrkamo onesnaženje, ki nas obdaja, in ga spremenimo v dobro: ni potrebno govoriti o težavah, razpravljati, se pohujševati – to znamo delati vsi; potrebno je posnemati liste, ki, ne da bi pritegnili pozornost, vsak dan umazan zrak spreminjajo v čistega. Jezus želi, da bi bili »pretvorniki dobrega«: osebe, ki potopljene v težak zrak, ki ga vsi dihajo, na zlo odgovarjajo z dobrim (prim. Rim 12,21). Osebe, ki ukrepajo: lomijo kruh z lačnimi, delajo za pravičnost, ponovno dvigujejo uboge in jim povrnejo njihovo dostojanstvo, kot je to storil tisti Samarijan.

Cerkev, ki izstopa iz same sebe in kakor Jezus oznanja blagovest ubogim (prim. Lk 4,18), je lepa, je evangeljska, je mlada. Ustavil se bom ob tem zadnjem pridevniku: Cerkev, ki je mlada. Mladostna za sejanje upanja. To je preroška Cerkev, ki s svojo prisotnostjo tistim, ki so obupanega srca in tistim, ki jih je svet zavrgel, pravi: »Pogum, Gospod je blizu, tudi zate je poletje, ki se pojavi v osrčju zime. Tudi iz tvoje bolečine lahko ponovno vzcveti upanje.« Bratje in sestre, ponesimo v svet ta pogled upanja. Z nežnostjo, bližino in sočutjem ga ponesimo revnim, ne da bi jih sodili. Mi bomo sojeni… Kajti tam, ob njih, ob revnih je Jezus; kajti tam, v njih, je Jezus, ki nas čaka.