Papež Frančišek: Dokument EU o božiču je anahronizem

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Grški novinar je izpostavil pomen ekumenskega dialoga med tokratnim potovanjem ter izreden način, kako je papež prosil za odpuščanje. Zanimalo ga je, kaj namerava Vatikan na področju ekumenizma storiti v bližnji prihodnosti. Spomnil je, da sta papež Frančišek in patriarh Bartolomej že povabila vse kristjane, naj leta 2025 obeležijo spomin na 1700 let od prvega ekumenskega koncila v Niceji. Drugo vprašanje pa se je nanašalo na osnutek dokumenta Evropske unije glede božiča.

Prošnja za odpuščanje

»Hvala. Prosil sem odpuščanja, prosil sem odpuščanja pred Hieronimom, svojim bratom, za vse razdeljenosti, ki so med kristjani, predvsem za tiste, ki smo jih povzročili mi, katoličani. Prav tako sem želel prositi odpuščanja ob pogledu na vojno za neodvisnost – na to me je opozoril Hieronim – ko se je del katoličanov postavil na stran evropskih vlad, da bi preprečili grško neodvisnost. Po drugi strani pa so katoličani na otokih podpirali neodvisnost, šli so celo v vojno, nekateri so dali življenje za domovino. … Prav tako sem želel prositi odpuščanja za pohujšanje razdeljenosti, vsaj za tisto, kar je naša krivda. Naša usta so tiho, ko čutimo, da se moramo opravičiti. Vedno mi dobro dene, ko pomislim, da se Bog nikoli ne naveliča odpuščati, nikoli, nikoli. Mi smo tisti, ki se naveličamo prositi za odpuščanje; in če Boga ne prosimo odpuščanja, bomo zanj težko prosili brate. Težje je prositi za odpuščanje brata kot Boga, saj vemo, da On reče: "Ja, pojdi pojdi, odpuščeno ti je." V odnosu do bratov pa čutimo sram in ponižanje. Vendar pa je v današnjem svetu potrebna drža ponižanja in prošnje za odpuščanje. V svetu se dogaja toliko stvari, toliko življenj je izgubljenih, toliko vojn … Kako to, da ne prosimo odpuščanja? In tudi zadnje opravičilo, ki mi je prišlo iz srca, je v zvezi z dramo migrantov, za pohujšanje tolikih, ki so izgubili življenje tako, da so se utopili.«

Sinodalnost: učiti se hoditi skupaj

Sveti oče je prav tako spomnil na vidik sinodalnosti, ki je pomemben za Cerkev. Delitev na kler in laike je po njegovih besedah funkcionalna, medtem ko gre za isto čredo. Potrebno je poslušanje, skupna hoja, kar pomeni tudi beseda sinoda: syn odos, hoditi po poti skupaj. »To je smisel sinodalnosti: pravoslavne Cerkve in katoliške Cerkve vzhodnega obreda so to ohranile, medtem ko je latinska Cerkev na sinodo pozabila. Papež Pavel VI. je bil tisti, ki je ponovno uvedel sinodalno pot pred 54, 56 leti. In hodimo po poti, da bi se navadili na sinodalnost, na to, da bi hodili skupaj.«

Dokument EU o božiču: moda razvodenelega laizicma

Glede predloga dokumenta Evropske unije o božiču pa je papež dejal, da gre za anahronizem: »V zgodovini je to poskušalo narediti veliko diktatur. Pomislite na Napoleona, na nacistično in komunistično diktaturo. To je moda razvodenelega laicizma. ... Vendar pa to v zgodovini ni delovalo. Ko govorimo o Evropski uniji, menim, da je potrebno naslednje: Evropska unija mora vzeti v roke ideale ustanovnih očetov, ki so bili ideali enotnosti in veličine, ter paziti, da ne bi dajala prostora ideološkim kolonizacijam. Te bi lahko vodile do razdeljenosti držav in do propada Evropske unije. Evropska unija mora spoštovati vsako državo, kakor je strukturirana znotraj. Ohranjati raznolikost držav in jih ne uniformirati. Menim, da tega ne bo storila, to ni bil njen namen, vendar mora biti pozorna. Vsaka država ima svojo posebnost, vendar je vsaka država odprta za druge.«

Demokracijo ogrožajo populizmi

Grška novinarka se je navezala na papeževe besede v predsedniški palači, ko je govoril o »umikanju demokracije«. Zanimalo jo je, na katere države je ob tem mislil ter kaj bi rekel voditeljev, ki se izrekajo za verne kristjane, vendar pa hkrati spodbujajo nedemokratične vrednote in politike. »Demokracija je zaklad, zaklad civilizacije in potrebno ga je varovati.« Sveti oče je dejal, da vidi dve nevarnosti, ki ogrožata demokracijo: najprej so to populizmi, ki se najprej pojavijo na enem koncu, nato na drugem, potem pa začnejo kazati kremplje. Kot primer je navedel nacizem: šlo je za populizem, ki je trdil, da brani nacionalne vrednote, nato pa je uspel izničiti demokratično življenje, pravzaprav življenje ljudi, in postal krvava diktatura. Papež je poudaril, da populizmi nimajo nobene zveze s »popularizmi«, ki pomenijo svobodno izražanje ljudstev, ki se kažejo s svojo identiteto, folkloro, svojimi vrednotami, z umetnostjo. Po drugi strani pa je po besedah svetega očeta demokracija ogrožena takrat, ko se žrtvuje nacionalne vrednote, ko se »razvodenijo« v neke vrste »imperij«, »nadnacionalno vlado«.

Kdor gradi zidove, je izgubil občutek za lastno zgodovino

Naslednje vprašanje je bilo povezano z migracijami, ki ne zadevajo le Sredozemlja, ampak celotno Evropo. Nemškega novinarja je zanimalo, kaj sveti oče pričakuje na tem področju od posameznih držav, predvsem Poljske, Rusije, pa tudi Nemčije s svojo novo vlado. »Glede oseb, ki preprečujejo migracije ali zapirajo meje, bom dejal tole: Zdaj je v modi postavljati zidove ali bodeče žice. Najprej bom rekel tole: pomisli na čas, ko si bil ti migrant in ti niso dovolili vstopiti. Ti si želel pobegniti iz svoje dežele in zdaj si ti tisti, ki želiš zgraditi zidove. To dobro dene. Kdor namreč gradi zidove, izgubi občutek za zgodovino, za lastno zgodovino. Za čas, ko je bil sam suženj v drugi državi.« Po papeževih besedah imajo mnogi, ki gradijo zidove, to izkušnjo. Ob tem je ponovno spomnil, da mora vsaka država videti, koliko migrantov lahko sprejme, saj jih je potem potrebno tudi spremljati, zaščititi in integrirati. Zato pa je potrebno sodelovanje med državami, ki si migrante razporedijo. »Če ne bomo razrešili problema migrantov, tvegamo, da bo naša današnja civilizacija v Evropi, potonila.« Sveti oče je dejal, da ga je presenetilo, ko je na srečanju z mladimi v Atenah videl, da so bili iz zelo različnih kultur. Ko je to omenil prevajalcu, je ta dejal, da je to prihodnost Grčije: integracija, v njej pa je prav tako potrebno rasti.

Razlagati dogodke s hermenevtiko tedanjega časa

V nadaljevanju je sveti oče odgovoril na vprašanje, zakaj je tako hitro sprejel odstop pariškega nadškofa ter glede poročila o spolnih zlorabah v Franciji. »Ko se dela takšne raziskave, moramo biti previdni pri interpretacijah.« Papež je ponovno spomnil, da je potrebno določeno zgodovinsko situacijo razlagati s hermenevtiko časa, o katerem govorimo, ne z našo. Kot primer je navedel suženjstvo: »Pravimo, da je to brutalnost. Zlorabe izpred 70 ali 100 let so brutalnost. Toda način, kako so to živeli tedaj, ni bil isti kot danes: na primer drža, ki se je uporabljala v primeru zlorab v Cerkvi, je bilo prikrivanje. Žal se takšna drža uporablja tudi v mnogih družinah, v soseskah. Mi pravimo, da se to ne sme prikrivati. Vendar pa je vedno potrebno razlagati s hermenevtiko tistega časa, ne z našo.«

Aupetitov odstop sprejet na žrtveniku hinavščine

Glede odstopa pariškega nadškofa pa se je papež vprašal, kaj tako hudega je storil, da je moral odstopiti. Ker nihče od prisotnih ni odgovoril na vprašanje, je sveti oče dejal: »Če ne poznamo obtožbe, ne moremo obsojati ... Preden odgovorim, bom rekel: raziščite, kajti obstaja nevarnost, da rečemo "bil je obsojen". Kdo ga je obsodil? Javno mnenje, opravljanje ... ne vemo ... če vi veste, zakaj, povejte, sicer ne morem odgovoriti. In ne boste vedeli, zakaj, ker je šlo za njegovo slabost, kajti pregrešil se je glede šeste zapovedi, ampak ne popolnoma; šlo je za majhne nežnosti in masaže tajnice, to je očitek. To je greh, vendar ne veliki greh, kajti grehi poželenja niso največji. Največji so tisti, ki so povezani z grehi angela luči: napuh, sovraštvo. Tako je Aupetit grešnik, kot sem jaz – ne vem, če se tudi vi tako čutite ... morda – kot je bil Peter, škof, na katerem je Jezus Kristus utemeljil Cerkev. Kako to, da je tedanja skupnost sprejela grešnega škofa, in to s tako velikimi grehi kot je bila zatajitev Kristusa! Ker je bila to normalna Cerkev, navajena je bila, da se je vedno čutila grešno; vsi, bila je ponižna Cerkev. Vidi se, da naša Cerkev ni vajena imeti grešnega škofa, pretvarjamo se in rečemo: moj škof je svetnik ... Ne, ta rdeči klobuk ... vsi smo grešniki. Ko pa opravljanje raste, raste, raste in jemlje ugled človeku, ne bo mogel vladati, ker je izgubil ugled; ne zaradi svojega greha, ki je greh – tako kot Petrov, tako kot moj in tvoj – ampak zaradi opravljanja ljudi. Zato sem sprejel odstop, ne na žrtveniku resnice, ampak na žrtveniku hinavščine.«

Srečanje s patriarhom Kirilom v bližnji prihodnosti

Zadnje vprašanje pa je bilo ponovno ekumenske narave. Rusko novinarko je zanimalo, kdaj se bo papež Frančišek srečal s patriarhom Kirilom, kakšni so njuni skupni načrti ter s kakšnimi težavami se mora soočati na tej poti. Sveti oče je odgovoril, da je srečanje s patriarhom Kirilom predvideno v bližnji prihodnosti: »Mislim, da bo prihodnji teden prišel k meni Hilarion, da se dogovorimo glede srečanja. Patriarh mora iti na potovanje, morda na Finsko, v vsakem primeru pa sem jaz vedno pripravljen iti v Moskvo, na dialog z bratom. Za dialog z bratom ni protokolov, s pravoslavnim bratom, pa naj se imenuje Kiril, Krizostom, Hieronim; in ko se srečamo, nismo prisiljeno prijazni, ampak si povemo stvari v obraz, vendar kot bratje. In lepo je videti brate, ki se prepirajo, ker pripadajo isti materi, materi Cerkvi; vendar pa so malo razdeljeni: nekateri zaradi dediščine, drugi pa zaradi zgodovine, ki jih je ločila. Vendar pa si moramo prizadevati, da bi delali in hodili v enosti in za enost. Hvaležen sem Hieronimu, Krizostomu in vsem patriarhom, ki želijo hoditi skupaj. Veliki pravoslavni teolog Ziziulas, ki študira eshatologijo, je nekoč v šali dejal: enost bomo našli v eshatonu! Tam bo enost. Vendar pa je to način, da rečemo: ne smemo sedeti pri miru in čakati, da se teologi dogovorijo. Pravijo, da je Atenagora rekel Pavlu VI.: pošljiva vse teologe na nek otok, naj razpravljajo, midva pa pojdiva skupaj nekam drugam. Vendar je to šala. Naj teologi še naprej študirajo, ker je to dobro za nas in nam pomaga razumevati, kako priti do enosti. Medtem pa hodimo naprej skupaj, skupaj molimo, skupaj opravljajmo dela dejavne ljubezni. Mislim, da ima Švedska, na primer, luteransko in katoliško Karitas skupaj. Mi lahko delamo in molimo skupaj, ostalo pa naj delajo teologi.«