Papež Frančišek mladim: Sanjajte na veliko! Iščite resnična srečanja, ne virtualnih!

Andreja Červek – Vatikan

Papeževo srečanje z mladimi je potekalo v šoli svetega Dionizija, ki jo vodijo sestre uršulinke v Maroussiju, ter se odvijalo v duhu petja, molitve in pričevanj – svoje zgodbe so z zbranimi podelili Katerina, Ioanna in Aboud. »Ne bojte se dvomov, saj ne gre za pomanjkljivosti vere. Nasprotno, dvomi so vitamini za vero, pomagajo ji, da se okrepi, da postane močnejša, torej bolj zavestna, svobodnejša, zrelejša,« je papež začel svoj govor in se tako navezal na pričevanje Katerine, ki je izpostavila vprašanje o dvomu. Po papeževih besedah vera zaradi dvoma dan za dnem hodi dalje v ponižnosti. »Vera je ravno to: vsakodnevna hoja z Jezusom, ki nas drži za roko, nas spremlja, nas opogumlja in, ko pademo, nas dvigne.«

Začeti s čudenjem

Posebej je izpostavil dvom, ki se lahko pojavi v trenutkih nerazumevanja, življenjskih težav, osamljenosti ali razočaranja: »Morda je z mano nekaj narobe ...« »Prijatelji, to je skušnjava, ki jo je treba zavrniti! Hudič nam vnaša dvom v srce, da bi nas spravil v žalost.« Ko takšni dvomi začnejo dušiti in ne dovolijo miru, ko se izgublja zaupanje in se ne ve, kje začeti, je treba najti izhodišče. In to je čudenje. »Tako se je začela filozofija, s čudenjem nad stvarmi, ki so, nad našim bivanjem, harmonijo stvarstva, skrivnostjo življenja.«

A čudenje ni le začetek filozofije, ampak je tudi začetek naše vere. »Da, ker naša vera ni najprej in predvsem sestavljena iz niza stvari, v katere je treba verovati, in predpisov, ki jih je treba izpolnjevati. Srce vere ni ideja ali morala, ampak resničnost, čudovita resničnost, ki ni odvisna od nas in nas pušča brez besed: smo Božji ljubljeni otroci! Ljubljeni otroci: imamo Očeta, ki bedi nad nami, ne da bi nas nehal ljubiti.«

Naj nas osupne ljubezen Boga

»Razmislimo o tem: ne glede na to, kaj misliš ali počneš, tudi najslabše, te Bog še naprej ljubi. Vedno in v vsakem primeru. Gleda tvoje življenje in ga vidi kot zelo dobrega (prim. 1 Mz 1,31). Nikoli nas ne obžaluje. Če se postavimo pred ogledalo, se morda ne bomo videli tako, kot bi si želeli, saj tvegamo, da se bomo osredotočili na tisto, kar nam ni všeč. Toda če se postavimo pred Boga, se perspektiva spremeni. Ne moremo se načuditi, da smo kljub vsem svojim slabostim in grehom zanj otroci, ki so ljubljeni za vse večne čase. (...) Prepusti se temu čudenju. Pusti se ljubiti tistemu, ki vedno verjame vate, tisti, ki te ljubi bolj, kot ti lahko ljubiš samega sebe.«

V trenutkih razočaranja nad tem, kar smo storili, pa je papež predlagal še eno čudenje, in sicer »čudenje nad odpuščanjem«: »Tam najdemo Očetovo obličje in mir v srcu. Tam nas obnovi, izlije svojo ljubezen v objem, ki nas dvigne, ki razgradi storjeno zlo in ponovno osvetli neustavljivo lepoto, ki je v nas, njegovih ljubljenih otrocih. Ne dovolimo, da bi nas lenoba, strah ali sram oropali zaklada odpuščanja. Naj nas osupne Božja ljubezen! Ponovno bomo odkrili sami sebe; ne tega, kar o nas govorijo ali kar v nas vzbujajo trenutni vzgibi; ne tega, kar v nas mečejo reklamni slogani, ampak našo najglobljo resnico, tisto, ki jo vidi Bog in v katero verjame: neponovljivo lepoto, kar smo.«

Spoznaj samega sebe

Papež je spomnil na znane besede zapisane nad vrati templja v Delfih »Spoznaj samega sebe«. Kot je dodal, »danes obstaja nevarnost, da bi pozabili, kdo smo«. Obsedeni  smo namreč s tisočerimi videzi, z vsiljenimi sporočili, po katerih je življenje odvisno od tega, kako se oblačimo, kakšen avto vozimo, kako nas drugi vidijo. »Toda starodavni poziv "Spoznaj samega sebe" velja še danes: spoznaj, da si vreden takšen, kot si, in ne toliko, kolikor imaš. Nisi vreden zaradi blagovne znamke obleke ali čevljev, ki jih nosiš, ampak zato, ker si edinstven, si edinstvena.«

Navezal se je na antični mit o Odiseju, ki je na poti proti domu naletel na sirene. Tudi danes imamo sirene, ki želijo očarati z zapeljivimi in vztrajnimi sporočili, ki ciljajo na lahek zaslužek, na lažne potrebe potrošništva, na kult telesnega blagostanja, na zabavo za vsako ceno. So kot številni ognjemeti, ki za trenutek zasijejo, nato pa v zraku pustijo le dim. Ni se jim lahko upreti, a ravno zato je pomembno, da gojimo čudenje, da gojimo lepoto vere. »Kristjani nismo zato, ker to moramo biti, ampak zato, ker je to lepo biti. In prav zato, da bi ohranili to lepoto, pravimo ne tistim, ki jo želijo zatemniti. Veselje evangelija, navdušenje nad Jezusom, postavi odpovedovanje in napore na drugo mesto. Dobro si zapomnite: biti kristjan v osnovi ne pomeni delati to ali ono ... delati stvari. Nekaj moraš početi, a v osnovi ne gre za to. V bistvu biti kristjan pomeni dovoliti Bogu, da te ljubi, in priznati, da si edinstven, da si edinstven pred Božjo ljubeznijo.«

Obrazi drugih

Ioanna je med svojem pričevanjem govorila o svoji mami in babici, ki »sta jo naučili moliti in se Bogu vsak dan zahvaljevati«. Kot je dejal papež je pomembno, da se za vsako stvar obrnemo na Jezusa: »Kako zadovoljen je, ko se mu odpremo! Tako se spoznava Boga. Da bi ga spoznali, namreč ni dovolj, da imamo o njem jasne predstave –

 to je le majhen del, ki pa ni dovolj; k njemu moramo iti s svojim življenjem. Morda je to razlog, zakaj ga mnogi ignorirajo: ker slišijo le pridige in govore. Namesto tega se Jezus posreduje prek obrazov in konkretnih ljudi. Poskusite vzeti v roke Apostolska dela in videli boste, koliko je ljudi, obrazov, srečanj: tako so naši očetje v veri spoznali Jezusa.

Bog nam ne polaga v roke katekizma, ampak je prisoten po zgodbah oseb. Gre skozi nas. Bog nam ne daje v roke knjige, da bi se stvari naučili na pamet. Ne. Bog se nam daje razumeti z bližino, ko nas spremlja na poti življenja. Poznati Jezusa je bistvo naše vere.«

Ne virtualna srečanja – išči resnična srečanja

Ioanna je govorila tudi o redovni sestri, ki ji je pokazala veselje ob služenju drugim. »Življenje je treba razumeti kot služenje,« je izpostavil sveti oče. »Res je, služenje drugim je pot do veselja! Posvetiti se drugim ni stvar poražencev, temveč zmagovalcev; to je pot, da naredimo nekaj resnično novega v zgodovini. Služenje je Jezusova novost; služenje, posvečanje drugim, je novost, zaradi katere je življenje vedno mlado. Želiš v življenju narediti nekaj novega? Ali se želiš pomladiti? Ne bodi zadovoljen z nekaj objavami ali tviti. Ne bodi zadovoljen z virtualnimi srečanji, ampak išči resnična srečanja, zlasti s tistimi, ki te potrebujejo: ne išči, kar je vidno, ampak tiste, ki so nevidni. To je izvirno, revolucionarno.«

»Izstopiti iz sebe, da bi srečal drugega. Toda če živiš kot ujetnik v sebi, ne boš nikoli srečal drugega, nikoli ne boš vedel, kaj pomeni služiti. Mnogi so danes zelo družbeni (na družbenih omrežjih), vendar bolj malo družabni: zaprti vase, ujetniki mobilnega telefona v roki. Toda druge osebe na zaslonu ni, ni njenih oči, ni njenega diha, ni njenih rok. Zaslon zlahka postane ogledalo, v katerem se ti zdi, da si obrnjen v svet, v resnici pa si sam, v virtualnem svetu, polnem videzov, popravljenih fotografij, na katerih so vsi videti lepi in v formi. A kako lepo je biti z drugimi, odkrivati novost drugega! Pogovarjati se z drugim, gojiti mističnost skupnega, veselje do deljenja, gorečnost do služenja!« je poudaril papež Frančišek in dodal, da je lepo, ko čutimo, da smo z vsemi bratje in sestre, če čutimo, da so drugi del nas in ne ljudje, od katerih se moramo oddaljiti. »Veseli me, da vas vidim vse skupaj, združene, čeprav prihajate iz tako različnih držav in zgodovin! Sanjajte bratstvo!«

Trenirati dušo

Nadaljeval je, da je druga oseba »pot, kako najti samega sebe«. Seveda je »težko stopiti iz območja udobja, lažje je sedeti na kavču pred televizorjem«. Kot je pripomnil papež, je to za stare ljudi, ne za mlade: »Kot mlad človek se moraš odzvati: ko se počutiš osamljenega, se odpri; ko pride skušnjava, da bi se zaprl vase, poišči druge, treniraj to "telovadbo duše".« Poleg tekmovalnega duha, ki je dober za telo, obstaja tudi tekmovalni duh, ki je dober za dušo: trening za odprtost, tek na dolge proge od sebe, da bi jih skrajšali za druge; metanje srca čez ovire; dvigovanje uteži drug drugemu ... »Treniranje te vrste vas bo osrečilo, ohranilo vas bo mlade in vam dalo občutiti pustolovščino življenja!«

Sanjajte na veliko!

Ob koncu se je papež navezal še na pričevanje Abouda, ki je skupaj s starši pobegnil iz Sirije. Po mnogih zavrnitvah in težavah so prišli v Grčijo na edini možen način, s čolnom, in brez vode in hrane pristali na skali ter čakali na svitanje in ladjo obalne straže. »Prava sodobna odisejada,« je pripomnil papež in obnovil zgodbo o Telemahu iz Homerjeve Odiseje. Očeta še nikoli ni srečal in je v stiski, obupan, ker ne ve, kje je in ali sploh obstaja. Počuti se brez korenin in je na razpotju: ali bo ostal tam in čakal, ali pa bo naredil nekaj norega in ga šel iskat. Oglasijo se različni glasovi, med njimi tudi božanstvo, ki ga poziva, naj zbere pogum in odide. In to tudi stori: vstane, skrivaj popravi ladjo in se ob sončnem vzhodu odpravi na pustolovščino. »Smisel življenja ni ostati na plaži in čakati, da veter prinese nekaj novega. Rešitev je na odprtem morju, v zagonu, v iskanju, v zasledovanju sanj, tistih pravih, tistih z odprtimi očmi, ki vključujejo trdo delo, boj, nasprotne vetrove, nenadne nevihte. Vendar se ne pustite ohromiti strahovom in sanjajte na veliko! In sanjajte skupaj! Tako kot pri Telemahu se bodo našli tisti, ki vas bodo poskušali ustaviti. Vedno se bo našel kdo, ki vam bo rekel: "Pozabi na to, ne tvegaj, nima smisla." To so uničevalci sanj, ubijalci upanja, neozdravljivi nostalgiki preteklosti.«

Pogum za naprej

Zadnja spodbuda, namenjena mladim Grkom, je bila spodbuda k pogumu: »Vi pa, lepo prosim, imejte pogum upanja.« Kar je mogoče preko izbir. Izbrati je izziv. Je soočiti se s strahom pred neznanim, izstopiti iz močvirja odobravanja, odločiti se, da vzamete življenje v svoje roke. »Če želite sprejemati dobre odločitve, si lahko zapomnite eno stvar: dobre odločitve so vedno povezane z drugimi, ne le s samim seboj. To so odločitve, za katere je vredno tvegati, sanje, ki jih je vredno uresničiti: tiste, ki zahtevajo pogum in vključujejo druge.« To je bila ob slovesu tudi papeževa želja mladim: »Pogum za naprej, pogum za tveganje, pogum, da ne ostanete v svojem fotelju, pogum, da hodite dalje, da tvegate, da greste k drugim, nikoli izolirani, vedno z drugimi. S tem pogumom bo vsak od vas našel sebe, drugega in smisel življenja. To vam želim: s pomočjo Boga, ki vas vse ljubi, bodite pogumni, pojdite naprej. Brostà, óli masí! [Naprej, vsi skupaj!]«