PAPEŽ

Sveti oče: Vsaka oseba je dragocena. Življenje je vedno lepo

Na avdienco s papežem Frančiškom je danes prišla skupnost ustanove »Serafico« iz Assisija, ki se posveča otrokom in mladim s posebnimi potrebami. Nekaj od njih se je danes srečalo tudi s papežem. Izpostavil je, da je vsaka oseba dragocena, saj je podoba Boga. Če invalidnost ali bolezen otežujeta življenje, to življenje ni nič manj vredno, da ga živimo in da ga živimo v polnosti.

Andreja Červek – Vatikan

Ustanovo »Serafico«, ki letos praznuje 150. obletnico ustanovitve, je papež obiskal leta 2013 med obiskom Assisija, na kar je spomnil na začetku govora. »Prišel sem, da bi hodil po stopinjah svetnika, čigar ime sem prevzel. Srečanje z vašimi mladimi, ki sem jih enega za drugim pozdravil, mi je na neki način dalo podoživeti objem zadnjih, ki je bil značilen za življenje svetega Frančiška. Po Jezusovem zgledu je postal ubog, da bi bil v celoti na strani zadnjih. V njegovem objemu gobavca se skriva smisel njegovega celotnega življenja. V Oporoki pravi, da se je s tem objemom začelo njegovo spreobrnjenje. V teh bolnih in odrinjenih osebah je videl Jezusa. Sklonil se je nad njihove rane. Postavil jih je v središče pozornosti družbe, ki jo je tudi takrat mikala "kultura odmetavanja", ki bogastvo kopiči v rokah peščice, medtem ko številni ostajajo na obrobju, dojeti kot breme, komaj vredni miloščine.«

Vsak je dragocen ne glede na sposobnosti

Inštitut »Serafico« je ustanovil sveti Ludvik iz Casorie za slepe in gluhoneme, ki v tistem času niso imeli nobene socialne podpore. Od takrat se je delovanje ustanove razširilo in začela je sprejemati mladoletne osebe z resnimi motnjami v razvoju. Kot je papež dejal zbranim, »najpomembnejši je duh«, s katerim se posvečajo svojemu poslanstvu. »Jasno vam je, kot bi moralo biti vsem, da je vsaka človeška oseba dragocena, da ima vrednost, ki ni odvisna od tega, kaj ima, ali od njenih sposobnosti, ampak od preprostega dejstva, da je oseba, podoba Boga. Če invalidnost ali bolezen otežujeta življenje, to življenje ni nič manj vredno, da ga živimo in da ga živimo v polnosti. Konec koncev, kdo med nami nima omejitev in se prej ali slej ne spopade z omejitvami, tudi resnimi?«

Invalidna oseba mora biti v središču

Po papeževih besedah je pomembno, da »na invalida gledamo kot na enega od nas, ki mora biti v središču naše skrbi in pozornosti ter tudi v središču pozornosti vseh in politike«. »To je cilj civilizacije. S sprejetjem tega načela se zavedamo, da invalidna oseba ne le prejema, ampak tudi daje. Skrb zanjo ni enosmerno dejanje, temveč je izmenjava darov. Mi kristjani v evangeliju ljubezni – mislim na priliko o dobrem Samarijanu – najdemo dodaten razlog za to. Vendar pa to načelo velja za vse, saj je zapisano v našo vest, ki nam daje občutek povezanosti med vsemi ljudmi. Dejansko smo povezni z vezjo bratstva,« je dejal in spomnil, da je to poudaril tudi v okrožnici Fratelli tutti, ki jo je želel podpisati v Assisiju.

Pomagati mora tudi država

Pomembno je torej, da se tega načela v celoti zavedamo in razvijamo njegove posledice tudi pri razdeljevanju skupnega bogastva, da se ne bi zgodilo, da ravno tisti, ki pomoč najbolj potrebujejo, ne bi ostali brez nje. Izpostavil je mnoge strukture, ki nudijo podobne storitve in včasih s težavo preživijo ali zagotavljajo dobre rezultate. »Seveda se ne more vsega pričakovati od javnih organov. Nujna je solidarnost mnogih oseb, kot so to vaši dobrotniki. Gospod naj jih blagoslovi zaradi njihovega dobrega srca. Vendar pa država in javna uprava morata opraviti svoj del. Ne sme se pustiti samih mnogih družin, ki so prisiljene boriti se za podporo otrok v težavah, z veliko zaskrbljenostjo za prihodnost, ki jih čaka, ko jim ne bodo mogli več pomagati.«

Njihov nasmeh povrne vsak trud

Mnogi starši v »Seraficu« najdejo »novo družino za svoje otroke«, je nadaljeval sveti oče. Sprejmejo jih kot del svoje skupnosti in tako izkusijo, da »storitve ustanove niso omejene samo na profesionalno pomoč, ampak vsakemu zagotavljajo osebno in skrbno pozornost. »Logika " Serafica" je ljubezen,« je izpostavil papež, »tista, ki se je učimo iz evangelija v šoli svetega Frančiška in svetega Ludvika; ljubezen, ki zna brati iz oči ali dejanj, predvideva želje, se ne vda v težavah, vsak dan najde moč za nov začetek in se veseli vsakega najmanjšega napredka osebe, za katero skrbi. Življenje je vedno lepo, tudi z malo sredstvi. Včasih zna presenetiti. Vem, da vaši otroci znajo početi veliko stvari, postali so mali umetniki v gledališču, na radiu ali v slikarstvu. Njihov nasmeh povrne vsak trud.«

Častiti Jezusa v evharistiji

Ob koncu je sveti oče še spomnil, da so v obdobju pandemije tudi v »Seraficu« imeli težke trenutke. A dejstvo, da so organizirali potovanje v Rim z manjšo skupino tamkajšnjih otrok, papežu kaže na »mero njihovega prizadevanja in navdušenja«. Z navdušenjem je sprejel novico, da je v zadnjih letih v njihovi kapeli bilo organizirano stalno evharistično češčenje, dokler ga zaradi pandemijo niso prekinili. »Častiti Jezusa v evharistiji in prisluhniti njegovim ranam v najšibkejših, kot sem vam to rekel leta 2013, je postal vaš program. Hvala!« V njihovi ustanovi pa je prav tako nastala družbeno-politična šola, da bi spodbujala k razmisleku o zadnjih. Šola je lepo umeščena v okvir pobude »Frančiškova ekonomija«, ki prispeva k prenovi ekonomije za pravičnost in solidarnost.

»Dragi bratje in sestre, hodite dalje po sledeh svetnikov. Naj ima vaše delo vedno okus in veselje poslanstva. Vsak nasmeh vaših otrok bo za vas vedno Božji nasmeh,« je sklenil papež Frančišek.