Papež Frančišek: Kaj naj konkretno storimo v pripravi na Božič
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
»Kaj naj torej storimo?« To je vprašanje, ki mu ga zastavijo. Zaustavimo se pri tem vprašanju. To ne izhaja iz čuta za dolžnost. Ampak zato, ker se je srca dotaknil Gospod. Navdušenje nad njegovim prihodom sili reči: kaj naj torej storimo? Janez pravi, da je Gospod blizu: kaj naj torej storimo? Napravimo en primer. Pomislimo, da prihaja na obisk k nam zelo draga oseba. Pričakujemo jo z veseljem in nestrpnostjo. Da bi jo sprejeli kot se gre, bomo očistili hišo, pripravili najboljše kosilo, morda tudi darilo… Skratka, lotili se bomo priprav. Tako je z Gospodom. Veselje nad njegovim prihodom v nas govori: kaj naj torej storimo? Bog pa to vprašanje povzdigne na višji nivo: kaj naj storim s svojim življenjem? K čemu sem poklican? Kaj me bo uresničilo?
S tem ko nam predlaga to vprašanje, nas evangelij spomni na pomembno stvar. Življenje ima za nas neko nalogo. Življenje ni brez smisla. Ni nam bilo zaupano kar tako. Ne! Gre za dar, ki nam ga Gospod izroča rekoč: odkrij, kdo si in loti se uresničevanja sanj, kar je tvoje življenje! Vsakdo med nami je poslanstvo, ki ga je treba uresničiti. Tako se ne bojimo vprašati Gospoda: kaj naj torej storim? Pogosto mu ponovimo to vprašanje. To se ponovi tudi v Svetem pismu. V Apostolskih delih je nekatere osebe, potem ko so poslušale Petra, ki je oznanjal Jezusovo vstajenje, do srca pretreslo. Rekli so Petru in drugim apostolom: »Kaj naj storimo?« (Apd 2,37). Vprašajmo se tudi mi: kaj je dobro, da storim zase in za brate? Kako lahko prispevam k dobremu Cerkve, družbe? Adventni čas je ravno za to, da se ustavimo in se vprašamo, kako naj se pripravimo za Božič. Prezaposleni smo s številnimi pripravami, z darili in stvarmi, ki minejo, a kljub temu se vprašajmo, kaj naj storimo za Jezusa ter za druge? Kaj moramo storiti?
Vprašanju: »Kaj naj torej storimo?«, sledijo v evangeliju odgovori Janeza Krstnika, ki so različni glede na skupino. Janez namreč priporoča tistemu, ki ima dve suknji, naj eno da tistemu, ki nima nobene. Cestninarjem, ki pobirajo davke, pravi: »Ne terjajte nič več, kakor vam je določeno« (Lk 3,13) in vojakom: »Ne izsiljujte nikogar in nikogar ne goljufajte« (v. 14). Vsakemu je namenjena točno določena beseda, ki se tiče realnega stanja njegovega življenja. To nam torej ponuja dragocen poduk: vera se udejanja v konkretnem življenju. Ni neka odmišljena teorija, neka posplošena teorija, ne! Vera se dotakne mesa in spremeni življenje vsakega. Pomislimo na konkretnost svoje vere. Moja vera je nekaj abstraktnega ali je konkretna? Z njo grem naprej v služenju drugim, njihovi pomoči?
In za zaključek se vprašajmo: kaj konkretnega lahko storim? V teh dneh, ko se približujemo Božiču, kako naj napravim svoj delež? Lotimo se konkretne, četudi majhne naloge, ki je prilagojena naši situaciji življenja in jo nadaljujmo, da se tako pripravimo na letošnji Božič. Na primer: lahko telefoniram tisti osebi, ki je sama, obiščem tistega ostarelega ali onega bolnika, naredim nekaj, da postrežem revnemu ali pomoči potrebnemu. In še: morda je kakšno odpuščanje, ki ga moram prositi ali pa podeliti, kakšno situacijo razčistiti, dolg poravnati. Morda sem zanemarjal molitev in po dolgem obdobju je čas, da se približam Gospodovemu odpuščanju.
Bratje in sestre, poiščimo si nekaj konkretnega in to storimo. Naj nam pomaga Marija. V njenem telesu je Bog postal meso.
