Papež Frančišek na Lezbosu o migraciji: Prosim vas, ustavimo ta brodolom civilizacije!

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je v sprejemnem centru v Mitileni, kamor je iz Aten prispel okoli 9. ure, veliko časa namenil osebnemu srečanju z begunci, ki se nahajajo v sprejemnem centru. Osrednji dogodek pa je potekal v duhu petja, pričevanja in molitve Angelovo češčenje, s katero je papež želel skleniti svoj govor. Vprašanje migracije je povezal z različnimi tematikami, tako verske kot politične in ekonomske narave. Med drugim je pozval, naj ne obračamo hrbta resničnosti in naj nehamo prelagati odgovornost na druge, kot da za migracijsko vprašanje nikomur ni mar in je samo neko nekoristno breme, ki ga je nekdo prisiljen nositi. Ustavimo brodolom civilizacije!

Prihodnost bo cvetoča samo, če se bo spravila z najšibkejšimi

»Ponovno sem tukaj, da bi vas srečal. Tukaj sem, da bi vam povedal, da sem vam blizu. In vam to rekel iz srca. Tukaj sem, da bi videl vaše obraze, da bi vas gledal v oči. Oči, ki so polne strahu in pričakovanja; oči, ki so videle nasilje in revščino; oči, razbrazdane zaradi mnogih solz,« so se glasile prve besede papeža Frančiška, namenjene beguncem.

Kot je poudaril, je migracija »svetovni problem«, je »humanitarna kriza, ki se tiče vseh«. »Pandemija nas je prizadela globalno, začutili smo, da smo vsi v istem čolnu, izkusili smo, kaj pomeni imeti iste strahove. Razumeli smo, da je k pomembnim vprašanjem treba pristopiti skupaj, kajti razdrobljene rešitve so v današnjem svetu neustrezne. Medtem ko se na svetovni ravni kljub težavam izvaja cepljenje in se v boju proti podnebnim spremembam kljub številnim zamudam in negotovostim nekaj premika, pa se zdi, da je na področju migracij vse skupaj zelo pomanjkljivo. Vendar so v igri osebe, človeška življenja! V igri je prihodnost vseh, ki bo mirna le, če bo vključujoča. Prihodnost bo cvetoča samo, če se bo spravila z najšibkejšimi. Kajti ko so revni zavrnjeni, je zavrnjen tudi mir.« Po papeževih besedah nas zgodovina uči, da zapiranja in nacionalizmi vodijo v katastrofalne posledice. Kot je izpostavil drugi vatikanski koncil, so za mir potrebni spoštovanje drugih ljudi in drugih narodov, prizadevanje za ohranjanje njihovega dostojanstva in stalno udejanjanje bratstva. »Iluzorno je misliti, da je dovolj zavarovati sami sebe, braniti se pred najšibkejšimi, ki trkajo na vrata. Prihodnost nas bo še bolj povezala med seboj. Da bi to spremenili v dobro, ne potrebujemo enostranskih ukrepov, ampak politike obsežnega dosega,« je dejal papež in pripomnil, da nas to uči zgodovina, a kot da se še vedno nismo naučili. »Ne obrnimo hrbta resničnosti, prenehajmo z nenehnim prelaganjem odgovornosti, ne določajmo vedno drugih za migracijsko vprašanje, kot da nikomur ni mar in kot da je samo neko nekoristno breme, ki ga je nekdo prisiljen nositi!«

Zoperstavimo se prevladujoči misli, ki se vrti okoli svojega jaza

Oči migrantov nas po papeževih besedah prosijo, naj se ne obrnemo na drugo stran, naj ne zanikamo človeškosti, ki nam je skupna, naj njihove zgodbe vzamemo za svoje in naj ne pozabimo njihovih dram. Navedel je Elia Wiesla, ki je bil priča največje tragedije prejšnjega stoletja: »Zato, ker se spominjam našega skupnega izvora, se zbližujem z ljudmi, ki so moji bratje. Zato, ker nočem pozabiti, da je njihova prihodnost enako pomembna kot moja.« Papež je dodal, da Boga prosi, naj nas prebudi iz pozabe na tiste, ki trpijo, naj nas predrami iz individualizma, ki izključuje, naj prebudi srca, ki so gluha za potrebe bližnjega. »Prosim pa tudi človeka, vsakega človeka: premagajmo paralizo strahu, brezbrižnosti, ki ubija, cinično nezainteresiranost, ki z žametnimi rokavicami obsoja na smrt tiste, ki so na obrobju! Zoperstavimo se v korenini prevladujoči misli, ki se vrti okoli svojega jaza, okoli osebnih in nacionalnih egoizmov, ki postanejo merilo in kriterij vsega.«

S postavljanjem zidov in bodečih žic ne bomo rešili problemov

Pet let po papeževem prvem obisku Lezbosa se na področju migracije ni dosti spremenilo. Seveda so si mnogi prizadevali za sprejemanje in integracijo tako na prostovoljni kot institucionalni, socialni in karitativni ravni, za kar se je papež zahvalil in izpostavil tudi financiranje in gradnjo ustreznih struktur za sprejemanje migrantov, pri čemer je spomnil na pomoč in žrtve lokalnega prebivalstva. Treba pa je z grenkobo priznati, da je tudi Grčija v veliki stiski in da »v Evropi nekateri še vedno obravnavajo ta problem kot nekaj, kar se jih ne tiče«, kar je po papeževih besedah tragično. »Koliko je razmer, ki niso vredne človeka! Koliko je lokacij hotspot, kjer migranti in begunci živijo v razmerah, ki so na robu, ne da bi na obzorju videli rešitve. Pa vendar bi moralo spoštovanje oseb in človekovih pravic, zlasti na celini, ki te pravice spodbuja v svetu, biti vedno zaščiteno, dostojanstvo vsakega pa bi moralo biti postavljeno na prvo mesto! Žalostno je slišati, da se kot rešitve predlaga izkoriščanje skupnih fondov za gradnjo zidov, za postavitev bodečih žic,« je zatrdil papež Frančišek.

Pripomnil je, da so bojazni in negotovosti, težave in nevarnosti seveda razumljivi. Zaznati je utrujenost in razočaranje, ki sta se še povečala zaradi ekonomske in pandemske krize, vendar pa »z utrjevanjem ograj ni mogoče rešiti problemov in izboljšati sobivanja«. Nasprotno, to je mogoče, če združimo moči in skrbimo za druge v skladu z dejanskimi možnostmi vsakega posameznika in v spoštovanju zakona, pri čemer je vedno na prvem mestu »nepreklicna vrednost življenja vsakega moškega in ženske, vsake osebe«. Kot je dejal Wiesel, Nobelov nagrajenec za mir: »Ko so človeška življenja v nevarnosti, ko je človeško dostojanstvo v nevarnosti, nacionalne meje postanejo irelevantne.«

Zakaj ne govorimo o izkoriščanju, vojnah, orožju ... zakaj?

»V različnih družbah si ideološko nasprotujejo varnost in solidarnost, lokalno in univerzalno, tradicija in odprtost. Namesto podpiranja idej, bi bilo morda koristno izhajati iz resničnosti: ustaviti se, razširiti pogled in se potopiti v težave večine človeštva, številnih prebivalcev, ki so žrtve humanitarnih nesreč, ki jih niso povzročili, temveč so jih le utrpeli, pogosto po dolgih obdobjih izkoriščanja, ki še vedno traja. Enostavno je pritegniti javno mnenje z vzbujanjem strahu pred drugim; zakaj namesto tega ne govorimo enako o izkoriščanju revnih, o pozabljenih vojnah, ki so pogosto izdatno financirane, o ekonomskih sporazumih, sklenjenih na račun ljudi, o prikritih manevrih za trgovanje z orožjem in širjenju trgovine z njim? Zakaj ne govorimo o tem? Obravnavati je treba glavne vzroke, ne pa ubogih ljudi, ki plačujejo ceno in se jih celo uporablja za politično propagando! Če želimo odpraviti temeljne vzroke, ne moremo samo zamašiti izrednih razmer. Potrebna so usklajena dejanja. K epohalnim spremembam je treba pristopiti z veliko vizijo. Kajti ni enostavnih odgovorov na zapletene probleme; nasprotno, procese je treba spremljati od znotraj, da bi se premagalo getoizacijo in spodbujalo počasno in nepogrešljivo integracijo, da bi na bratski in odgovoren način spoznavali kulture in tradicije drugih.«

Ustavimo ta brodolom civilizacije!

»Če želimo začeti znova, poglejmo predvsem obraze otrok. Najdimo pogum, da nas  bo sram pred njimi, ki so nedolžni in so prihodnost. Sprašujejo našo vest in nas: "Kakšen svet nam želite dati?" Ne bežimo prehitro od surovih podob njihovih majhnih teles, ki nepremično ležijo na plažah. Sredozemlje, ki je tisočletja združevalo različne narode in oddaljene dežele, postaja hladno pokopališče brez nagrobnikov. Ta velik bazen vode, zibelka številnih civilizacij, je zdaj videti kot ogledalo smrti. Ne dopustimo, da se mare nostrum spremeni v opustošeno mare mortuum, da ta kraj srečanja postane prizorišče spopadov! Ne dopustimo, da se "morje spominov" spremeni v "morje pozabe". Bratje in sestre, prosim vas, ustavimo ta brodolom civilizacije!«

Gre za konkretne krščanske korenine

Kot je dejal papež, je na obalah tega morja Bog postal človek. Njegova beseda odmeva in prinaša oznanilo o Bogu, ki je »Oče in vodnik vseh ljudi« (sv. Gregor Nacianški). »Ljubi nas kot otroke in želi, da bi bili bratje. Namesto tega se Boga žali, ko se prezira človeka, ustvarjenega po njegovi podobi, in se ga prepušča na milost in nemilost valovom brezbrižnosti, ki se jo včasih upravičuje celo v imenu domnevnih krščanskih vrednot. Namesto tega vera poziva k sočutju in usmiljenju. Ne pozabimo, da je to Božji slog: bližina, sočutje in nežnost. Vera nas poziva h gostoljubnosti, k filokseniji, ki je prežemala klasično kulturo in se dokončno izrazila v Jezusu, zlasti v priliki o dobrem Samarijanu (prim. Lk 10,29-37) in v besedah 25. poglavja Matejevega evangelija (prim. v. 31-46). Ne gre za versko ideologijo, temveč za konkretne krščanske korenine. Jezus slovesno potrdi, da je tam, v tujcu, v beguncu, v tistem, ki je nag in lačen. Krščanski program pa je biti tam, kjer je Jezus. Da, kajti krščanski program, kot je zapisal papež Benedikt XVI., "je srce, ki vidi" (Deus caritas est, 31).«

Pred ideje in ideologije postaviti stvarnost človeka

Papež je sklenil z molitvijo k Devici Mariji: »Prosimo Devico Marijo, naj nam odpre oči za trpljenje naših bratov in sester. Hitro se je podala na pot k Elizabeti, ki je bila noseča. Koliko nosečih mater je naglo našlo smrt na svoji poti, medtem ko so v svojem telesu nosile življenje! Naj nam Božja Mati pomaga, da bomo imeli materinski pogled, ki v ljudeh vidi Božje otroke, sestre in brate, ki jih je treba sprejeti, zaščititi, spodbujati in vključiti. In nežno ljubiti. Naj nas Presveta Mati nauči, da stvarnost človeka postavimo pred ideje in ideologije ter korake urno usmerimo proti tistim, ki trpijo.«