Papež v Atenah o zibelki demokracije: Soudeležba in aktivno vključevanje

Andreja Červek – Vatikan

Brez Grčije bi Evropa bila manj modra in manj srečna

Papež je na srečanju s predstavniki grščih oblasti govoril o Grčiji kot zibelki demokracije ter izpostavil potrebo po soudeležbi in aktivnemu vključevanju vseh v različna družbena področja. »Prihajam kot romar na te kraje, prežete z duhovnostjo, kulturo in civilizacijo,« je dejal ter navedel cerkvenega očeta, svetega Gregorija Nacianškega, ki je v Atenah iskal govorništvo, našel pa srečo. »To je bilo veselje do gojenja modrosti in delitve njene lepote. Sreča, ki ni individualna in izolirana, ampak se zaradi čudenja usmerja k neskončnemu in se odpira za skupnost; modra sreča, ki se je iz teh krajev razširila povsod: brez Aten in Grčije Evropa in svet ne bi bila to, kar sta. Bila bi manj modra in manj srečna.«

Od koder so se širila obzorja človeštva

»Od tu so se širila obzorja človeštva,« je dodal in spregovoril o najvišjem delu Aten, to je Akropoli: »Je poziv, da razširimo obzorja k Najvišjemu: od Olimpa do Akropole in gore Atos Grčija vabi vse ljudi vseh časov, da svojo življenjsko pot usmerijo v višave. K Bogu, ker potrebujemo transcendenco, da bi bili resnično človeški. In medtem ko se danes na Zahodu, ki je nastal tukaj, potrebo po nebesih hoče zabrisati, mi pa smo ujeti v naglico tisočerih zemeljskih hitenj in v nenasitni pohlep razosebljajočega potrošništva, nas ti kraji vabijo, da se čudimo neskončnosti, lepoti bivanja in veselju vere. Tu so potekale poti evangelija, ki so povezale Vzhod in Zahod, svete kraje in Evropo, Jeruzalem in Rim; evangeliji, ki so bili, da bi svetu prinesli dobro novico o Bogu, ki ljubi človeka, napisani v grščini, nesmrtnem jeziku, ki ga je uporabila Beseda – Logos – za izražanje, jeziku človeške modrosti, ki je postal glas božje Modrosti.«

Zibelka demokracije, ki je postala dom demokratičnih narodov

Atene pa ne usmerjajo pogleda samo v višave, ampak tudi k drugemu, na kar nas spominja morje te dežele, ki je postavljena v središče Sredozemlja, da bi bila »most, ki povezuje ljudi«. Spomnil je na velike grške filozofe, kot sta Sokrat in Aristotel, ter izpostavil, da se je tukaj rodila demokracija. »Zibelka je tisočletja pozneje postala dom, velik dom demokratičnih narodov,« pri čemer je mislil na Evropsko unijo ter na sanje o miru in bratstvu, ki jih predstavlja za mnoge narode.

Soudeležba vseh je temeljna

Papež pa je spregovoril tudi o »odmikanju od demokracije«, ki ga je zaznati danes ne le na evropski celini. Demokracija »zahteva soudeležbo in vključenost vseh in torej terja veliko truda in potrpežljivosti. Je kompleksna, medtem ko je avtoritarizem nagel in se lahka  zagotovila, ki jih ponujajo populizmi, zdijo mamljiva. V številnih družbah, ki jih skrbi za varnost in so omamljene s potrošništvom, utrujenost in nezadovoljstvo vodita v nekakšen "demokratični skepticizem". Soudeležba vseh pa je temeljna zahteva, ne le zaradi doseganja skupnih ciljev, temveč tudi zato, ker ustreza temu, kar smo: družbena bitja, neponovljiva in hkrati soodvisna.«

A skepticizem do demokracije obstaja tudi zaradi »oddaljenosti institucij, bojazni pred izgubo identitete, birokracije«. »Rešitev za to ni v obsesivnem iskanju priljubljenosti, v želji po prepoznavnosti, v razglašanju nemogočih obljub ali v privrženosti abstraktnim ideološkim kolonizacijam, temveč v dobri politiki. Kajti politika je dobra in taka mora biti tudi v praksi, v kolikor je najvišja odgovornost državljana, v kolikor je umetnost skupnega dobrega.«

Preiti k aktivnemu vključevanju vseh

Da bi v dobrem bili dejansko soudeleženi, je po papeževem prepričanju treba prednostno pozornost nameniti najšibkejšim. To je smer, ki ji je treba slediti in ki jo je De Gasperi, ustanovitelj Evrope, pokazal kot zdravilo proti polarizacijam, ki demokracijo sicer oživljajo, a jo lahko tudi poslabšajo. »Veliko se govori o tem, kdo gre levo ali desno, vendar je odločilno, da gremo naprej, in iti naprej pomeni iti k socialni pravičnosti« (A. De Gasperi, govor v Milanu, 23. aprila 1949). Kot je dodal papež, je v tem smislu potrebna sprememba, medtem ko se zaradi virtualnega komuniciranja vsak dan širijo strahovi in razvijajo teorije, ki nasprotujejo. »Namesto tega si pomagajmo, da bomo od zavzemanja strani prešli k soudeležbi; od zavzemanja za samo svojo stran k aktivnemu vključevanju za pospeševanje vseh,« je pudaril.

Ta prehod k soudeležbi mora biti motivacija za delovanje na različnih področjih. Papež je navedel podnebje, pandemijo, skupni trg in predvsem razširjeno revščino. »To so izzivi, ki zahtevajo konkretno in dejavno sodelovanje. Mednarodna skupnost to potrebuje, da bi odprla poti k miru z multilateralizmom, ki ga ne dušijo pretirane nacionalistične zahteve. Politika to potrebuje, da bi skupne potrebe postavila pred zasebne interese. Morda se sliši kot utopija, brezupno potovanje po razburkanem morju, dolga in neizvedljiva odiseja. A potovanje po razburkanem morju, kot nas uči velika homerska pripoved, je pogosto edina pot. Do cilja pa se pride, če se spodbuja željo po domu, željo po skupnem napredovanju.« Pri tem je z odobravanjem spomnil na Prespanski sporazum, podpisan med Grčijo in in Republiko Severno Makedonijo.

Skupen boj proti podnebnim spremembam

V nadaljevanju govora je papež Frančišek spregovoril o podnebnih spremembah, pri tem pa izhajal iz simbolike oljke: »Žalostno je videti, kako je v zadnjih letih pogorelo veliko stoletnih oljčnih dreves, ki so jih uničili požari, pogosto povzročeni zaradi nenaklonjenih vremenskih pogojev, ki so posledica podnebnih sprememb. Spričo ranjene pokrajine te čudovite dežele lahko oljka simbolizira voljo za boj proti podnebni krizi in njenemu opustošenju.« Spomnil je, da se je ob koncu vesoljnega potopa, o katerem pripoveduje Sveto pismo, k Noetu vrnila bela golobica z oljčno vejico v kljunu (prim. 1 Mz 8,11). »Bila je simbol ponovnega začetka, moči za spremembo življenjskega sloga, obnovitev odnosa s Stvarnikom, ustvarjenimi bitji in stvarstvom. V tem smislu upam, da bodo zavezanosti, prevzete v boju proti podnebnim spremembam, vedno bolj skupne in ne le navidezne, ampak da se bodo resno izvajale. Besedam naj sledijo dejanja, da otroci ne bodo plačali še ene hinavščine svojih očetov.«

Migracija. Naj bo zagotovilo prihodnosti

Oljka v Svetem pismu predstavlja tudi povabilo k solidarnosti, zlasti s tistimi, ki ne pripadajo lastnemu narodu. Grčija, zaznamovana z gostoljubnostjo, je na nekatere svoje otoke sprejela več migrantov, kot pa je tamkajšnih prebivalcev, kar je še povečalo težave. Kot je zatrdil papež, pa evropsko odlašanje še vedno traja: »Evropska skupnost, ki jo razdvajajo nacionalistični egoizmi, se včasih zdi blokirana in neusklajena, namesto da bi bila gonilna sila solidarnosti. Če so ideološke razlike nekoč preprečevale gradnjo mostov med vzhodom in zahodom celine, je danes migracijsko vprašanje odprlo tudi vrzeli med jugom in severom.«

Ponovno je pozval k skupnemu pogledu na vprašanje migracije ter spodbudil, naj se »pozornost nameni najbolj potrebnim, da bodo glede na zmogljivosti posamezne države sprejeti, zaščiteni, podprti in integrirani v polnem spoštovanju njihovih človekovih pravic in dostojanstva«. »Bolj kot ovira v sedanjosti je to zagotovilo za prihodnost, da bo v znamenju mirnega sobivanja s tistimi, ki so vse bolj prisiljeni bežati v iskanju doma in upanja. So protagonisti grozljive sodobne odisejade,« je poudaril in dodal, da nas trpljenje združuje in spoznanje, da pripadamo istemu krhkemu človeštvu, nam bo pomagalo »zgraditi bolj povezano in mirno prihodnost«. »Spremenimo to, kar se zdi kot nesrečna tegoba, v drzno priložnost!«

Vsak ima pravico do oskrbe in zdravljenja

Frančišek se je dotaknil še sedanje pandemije, ki predstavlja veliko preizkušnjo. Zaradi nje smo ponovno videli, kako smo krhki in potrebni pomoči drugih. Tudi v Grčiji je to izziv, ki zahteva ustrezno ukrepanje oblasti, pri tem je mislil na potrebo po kampanji cepljenja. »Vendar pa se je sredi velikega napora pojavil izjemen občutek solidarnosti, h kateremu lokalna katoliška Cerkev z veseljem še naprej prispeva v prepričanju, da je to dediščina, ki se ne sme izgubiti, ko se nevihta počasi umirja. (...) Pravica do oskrbe in zdravljenja za vse mora biti vedno privilegirana, tako da najšibkejši, zlasti ostareli, ne bodo nikoli odvrženi. Življenje je namreč pravica, ne pa smrt, ki jo je treba sprejeti in ne k njej pomagati.«

Grčija je spomin Evrope

Ob koncu govora je sveti oče Grčijo opredelil kot »spomin Evrope«. Še enkrat se je vrnil k simboliki oljk ter dejal, da nekatere stojijo še od časa pred Kristusom. »Stoletja stare in trpežne so kljubovale času in nas opominjajo, kako pomembno je varovati močne korenine, ki so prepojene s spominom.« Kot je dodal, prihaja na grška tla dvajset let po zgodovinskem obisku papeža Janeza Pavla II. in ob dvestoti obletnici neodvisnosti Grčije. Znan je stavek generala Colocotronisa: »Bog je podpisal svobodo Grčije.« »Bog z veseljem daje svoj podpis na človekovo svobodo. To je njegov največji dar, ki ga tudi najbolj ceni z naše strani. Ustvaril nas je namreč svobodne in najbolj mu je všeč, da svobodno ljubimo njega in svojega bližnjega. To omogočajo zakoni, pa tudi vzgoja za odgovornost in rast kulture spoštovanja. V zvezi s tem se želim ponovno zahvaliti za javno priznanje katoliške skupnosti in vam zagotavljam njeno pripravljenost, da spodbuja skupno dobro grške družbe in v tem smislu usmerja univerzalnost, ki je zanjo značilna, v upanju, da ji bodo v praksi vedno zagotovljeni pogoji, potrebni za dobro opravljanje njenega služenja.«

V smeri odprtosti, vključenosti in pravičnosti

»Biti bratje v znamenju križa v tej deželi, blagoslovljeni z vero in krščanskim izročilom, spodbuja vse vernike v Kristusu, da gojijo občestvo na vseh ravneh v imenu tistega Boga, ki vse objema s svojim usmiljenjem,« je dejal papež Frančišek in se grškim oblastem zahvalil za predanost, obenem pa pozval, naj Grčijo popeljejo naprej v smeri odprtosti, vključenosti in pravičnosti. »Iz tega mesta, iz te zibelke civilizacije, se je in se bo vedno dvigalo sporočilo, ki je usmerjeno k Najvišjemu in k drugemu; naj se na zapeljevanje avtoritarizmna odziva z demokracijo, naj se proti individualistični brezbrižnosti postavi skrb za drugega, za revne in za stvarstvo, kar so bistveni temelji prenovljenega humanizma, ki ga potrebujeta naš čas in naša Evropa. O Theós na evloghí tin Elládha! [Bog blagoslovi Grčijo!]«