Sveti oče o posvečenem življenju: Devteronomski spomin in zaupanje v prihodnost

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek se je kongregaciji zahvalil za vse, kar dela na področju »služenja posvečenemu življenju v vesoljni Cerkvi«, kar pomeni »v službi evangelija, kajti vse, kar počnemo, je v službi evangelija«. Kongregacija pa na poseben način služi »temu evangeliju, ki je posvečeno življenje«, da bi bilo »evangelij za današnji svet«. In to je naloga, ki ni lahka, zato je sveti oče članom kongregacije izrazil podporo in spodbudo, »vsem, ki verjamejo v prihodnost posvečenega življenja« pa svojo bližino.

Osredotočiti se na zastonjskost Božjega klica

Spomnil je na škofovsko sinodo o posvečenem življenju, ki jo je sklical sv. Janez Pavel II. Na eni strani ga je k temu spodbudilo zavedanje o težkem času in o inovativnih izkušnjah, ki niso vedno pozitivne. Na drugi strani pa je bila in danes je še bolj »stvarnost številčnega upadanja« poklicev na različnih koncih sveta, predvsem pa »je prevladovalo in prevladuje upanje, postavljeno na lepoto darovanja, kar je posvečeno življenje«. In to je po papeževih besedah odločilno: »Osredotočiti se na dar Boga, na zastonjskost njegovega klica, na moč njegove Besede in njegovega Duha, ki spreminja. S to držo spodbujam vas in vse, ki v različnih ustanovah in krajevnih Cerkvah pomagajo posvečenim osebam, da začnejo z "devteronomskim" spominom in z zaupanjem zrejo v prihodnost.«

Kot je pojasnil, z izrazom »devteronomski spomin« misli na besede iz 5. Mojzesove knjige: »Spomni se Izrael, spomni se.« To je spomin na zgodovino, na lastno zgodovino, na lastno ustanovo; je spomin na korenine. »Zaradi tega rastemo. Ko izgubimo ta spomin, spomin na čudovite stvari, ki jih je Bog storil v Cerkvi, v naši ustanovi, v mojem življenju, izgubimo moč in ne bomo mogli dajati življenja. Zato pravim "devteronomski" spomin.«

Bistveni kriterij razločevanja

Služba kongregacije se lahko povzame z dvema besedama: razločevanje in spremljanje. Situacije, s katerimi se vsak dan sooča, so številne in pogosto kompleksne ter jih je treba poglobljeno preučiti, upoštevati zgodovino in biti v dialogu s predstojniki ustanov in pastirji. »Gre za resno in potrpežljivo delo razločevanja, ki ga ni mogoče opravljati drugače kot v okviru vere in molitve. Razločevati in spremljati. Spremljati predvsem skupnosti, ki so pred kratkim ustanovljene in so tudi bolj izpostavljene nevarnosti avtoreferencialnosti,« je dejal papež.

Izpostavil je »bistveni kriterij razločevanja«: »zmožnost skupnosti, ustanove, da se vključi v življenje svetega Božjega ljudstva za dobro vseh«. vprašanje, ali se je ustanova zmožna integrirati, je ključno pri razločevanju. »Posvečeno življenje se rodi v Cerkvi, raste in lahko obrodi evangeljske sadove samo v Cerkvi, v živem občestvu zvestega Božjega ljudstva. Zato imajo verniki pravico, da jih pastirji opozorijo na pristnost karizem in zanesljivost tistih, ki se predstavljajo kot ustanovitelji.«

Biti pozorni na določene elemente

Pri razločevanju in spremljanju imamo nekatere pozornosti, ki jih je treba vedno ohranjati žive: pozornost do ustanoviteljev, ki so včasih nagnjeni k avtoreferencialnosti in se čutijo kot edini, ki razpolagajo ali interpretirajo karizmo, kakor da bi bili nad Cerkvijo; pozornost do pastoralne poklicanosti in formacije, ki se ponuja kandidatom; pozornost do tega, kako se izvaja služba oblasti, s posebnim poudarkom na ločevanju med foro interno in foro esterno, na trajanju mandatov in na kopičenju moči; ter pozornost do zlorab oblasti in moči.

Sodelovanje med kongregacijo in škofi

V zvezi z razločevanjem o odobritvi novih ustanov, novih oblik posvečenega življenja in novih skupnostih je papež člane kongregacije povabil naj sodelujejo s škofi. Pastirje pa je pozval, naj v celoti sprejmejo njihovo spremljanje. »To sodelovanje, ta sinergija med dikasterijem in škofi prav tako omogoča, da se izognemo – kot to zahteva koncil – neprimernemu ustanavljanju ustanov, ki nimajo zadostne motivacije ali ustrezne moči. Morda imajo dobro voljo, vendar jim nekaj manjka. Vaša služba je dragocena, saj pastirjem in Božjemu ljudstvu zagotavljate veljavna merila za razločevanje.«

Živeti bratstvo

Ob koncu je papež še izpostavil medsebojno poslušanje med uradi Svetega sedeža in pastirji ter generalnimi predstojniki, kar je bistven vidik sinodalne poti, ki smo jo začeli. »V širšem in bolj temeljnem smislu pa bi rekel, da so posvečene osebe poklicane, da v tem procesu dajo pomemben prispevek: prispevek, pri katerem črpajo ali bi morale črpati iz domačnosti s prakso bratstva in delitve tako v skupnostnem življenju kot pri apostolskem zavzemanju.«