Sveti oče: Vrnimo se v Betlehem, k izvoru, k prvi ljubezni, k češčenju in dejavni ljubezni

Papež Frančišek

Presenetljivo pa je to, kaj doda angel. Pastirjem pokaže, kako naj najdejo Boga, ki je prišel na zemljo: »To vam bo znamenje: našli boste dete, povito v plenice in položeno v jasli« (v. 12). Poglejte znamenje: dete. To je vse: dete v surovi revščini jasli. Ni več luči, ni več sijaja, ni več angelskih zborov. Le dete. Nič drugega ni, kot le-to kar je napovedal Izaija: »Dete nam je rojeno« (Iz 9,5).

Evangelij vztraja pri tem nasprotju. Pripoveduje o Jezusovem rojstvu, začenši s cesarjem Avgustom, ki da popisati ves svet. Prikazuje prvega cesarja v  vsej njegovi veličini. Toda takoj zatem nas popelje v Betlehem, kjer ni nič posebnega, le ubogo dete zavito v plenice, in pastirji okoli njega. Tam v majhnosti je Bog. Poglejte sporočilo: Bog ne jezdi na veličini, ampak se spusti v majhnost. Majhnost je pot, ki si jo je izbral, da bi nas dosegel, se dotaknil naših src, nas rešil in nas vrnil k temu, kar je pomembno.

Bratje in sestre, ko stojimo pred jaslicami, poglejmo v središče. Pojdimo onkraj luči in okraskov, ki so lepi ter zrimo Dete. V njegovi majhnosti je ves Bog. Priznajmo ga: »Dete, ti si Bog, Bog-dete.« Dovolimo, da gre to škandalozno začudenje skozi nas. Tistega, ki objema vesolje, je treba zadržati. Njega, ki je ustvaril sonce, je potrebno ogreti. Njega, ki je nežnost sama, je treba ljubkovati. Neskončna ljubezen ima drobceno srce, ki oddaja blag utrip. Večna Beseda je otročiček, to je nezmožen govoriti. Kruh življenja je treba nahraniti. Stvarnik sveta je brezdomec. Danes je vse obrnjeno: Bog prihaja na svet majhen. Njegova veličina je ponujena v majhnosti.

In mi – vprašajmo se – ali znamo sprejeti to Božjo pot? To je izziv Božiča: Bog se razodeva, a ga ljudje ne razumejo. Za oči sveta postane majhen, mi pa še naprej iščemo veličino kot svet, morda celo v njegovem imenu. Bog se zniža, mi pa se hočemo povzpeti na piedestal. Najvišji kaže na ponižnost, mi pa se stegujemo, da bi naredili vtis. Bog išče pastirje, nevidne, mi pa iščemo vidnost. Jezus se je rodil, da bi služil, mi pa se vsa leta ženemo za uspehom. Bog ne išče moči in oblasti, ampak nežnost in notranjo majhnost.

To je tisto, kar prosimo Jezusa za Božič: milost majhnosti. »Gospod, nauči nas ljubiti majhnost. Pomagaj nam razumeti, da je to pot do resnične veličine«. Toda kaj konkretno pomeni sprejeti majhnost? Najprej je treba verjeti, da Bog želi priti v majhne stvari v našem življenju, da se želi naseliti v vsakdanje stvarnosti, v preproste geste, ki jih delamo doma, v družini, v šoli, v službi. V našem običajnem življenju želi doseči izjemne stvari. To je sporočilo velikega upanja: Jezus nas vabi, naj cenimo in ponovno odkrijemo majhne stvari v življenju. Če je tam z nami, kaj nam manjka? Pustimo za seboj obžalovanje zaradi veličine, ki je nimamo. Opustimo pritoževanje in dolge obraze, pohlep, ki nas pušča nezadovoljne! Majhnost, čudenje tega majhnega deteta, je tisto pravo sporočilo.

Vendar je še več. Jezus ne želi priti le v male stvari našega življenja, ampak tudi v našo majhnost: v naš občutek šibkosti, krhkosti, neustreznosti, morda celo napačnosti. Sestra, brat, če te tako kot Betlehem obdaja tema noči, če čutiš okoli sebe hladno brezbrižnost, če rane, ki jih nosiš v sebi, kričijo: »Majhen si, nič nisi vreden, nikoli ne boš ljubljen, kot si želiš«, ti nocoj odgovarja Bog in ti pravi: »Ljubim te takšnega, kot si. Tvoja majhnost me ne straši, tvoja krhkost me ne skrbi. Za vas sem se naredil majhnega. Da bi bil tvoj Bog, sem postal tvoj brat. Preljubi brat, ljubljena sestra, ne bojta se me, ampak v meni najdita svojo veličino. Blizu sem vama in prosim vaju le za to: zaupajta mi in mi odprita svoje srce«.

Sprejeti majhnost pomeni še nekaj: objeti Jezusa v današnjih malih. Ljubiti ga v zadnjih, služiti mu v ubogih. Ti so najbolj podobni Jezusu, ki se je rodil reven. V njih želi biti počaščen. V tej noči ljubezni nas prevzema en sam strah: da bi ranili Božjo ljubezen, ranili jo s tem, da bi s svojo brezbrižnostjo zaničevali reveže. To so Jezusovi izbranci, ki nas bodo nekega dne sprejeli v nebesih. Neki pesnik je zapisal: »Kdor ni našel nebes tu spodaj, jih bo pogrešal tam zgoraj« (E. Dickinson, Pesmi, XVII). Ne izgubimo pogleda na nebesa, zdaj poskrbimo za Jezusa, pobožajmo ga v pomoči potrebnih, saj se je z njimi poistovetil.

Poglejmo še enkrat jaslice in bomo videli, da je Jezus ob rojstvu obkrožen z malimi, z revnimi. Pastirji so. Bili so najpreprostejši, a bili so najbližje Gospodu. Našli so ga, ker so »prebivali na prostem in ponoči stražili pri svoji čredi« (Lk 2,8). Tam so delali, ker so bili revni in njihovo življenje ni imelo urnika, ampak je bilo odvisno od črede. Niso mogli živeti, kakor in kjer so želeli, ampak so se prilagajali potrebam ovc, za katere so skrbeli. In Jezus se rodi tam, blizu njih, blizu pozabljenih na obrobju. Prihaja tja, kjer je človeško dostojanstvo na preizkušnji. Prihaja, da bi oplemenitil izključene, se najprej razkrije njim: ne učenim in pomembnim ljudem, temveč ljudem, ki delajo. Bog prihaja nocoj, da bi trdoto dela napolnil z dostojanstvom. Opozarja nas, kako pomembno je, da z delom dajemo človeku dostojanstvo, pa tudi, da dajemo dostojanstvo njegovemu delu, saj je človek gospodar in ne suženj dela. Na dan življenja ponavljamo: dovolj je bilo smrti na delovnem mestu! In zavežimo se k temu.

Še zadnjič poglejmo jaslice in razširimo pogled do njihovih robov, kjer zagledamo modre, ki so se odpravili na romanje, da bi počastili Gospoda. Poglejmo in razumimo, da se vse okoli Jezusa sestavi v enotnost. Niso tam samo zadnji, pastirji, ampak tudi učenjaki in bogataši, modri. V Betlehemu so skupaj revni in bogati, tisti, ki ga častijo kot modri, in tisti, ki delajo kot pastirji. Vse se na novo uredi, ko je Jezus v središču, ne naše predstave o Jezusu, ampak On, Živi.

Torej dragi bratje in sestre, vrnimo se v Betlehem, k izvoru: k bistvu vere, k prvi ljubezni, k češčenju in dejavni ljubezni. Poglejmo na potujoče modre in se kot sinodalna Cerkev na svoji poti odpravimo v Betlehem, kjer je Bog v človeku in človek v Bogu; kjer je Gospod na prvem mestu in je češčen; kjer zadnji zasedajo mesto, ki mu je najbližje; kjer so pastirji in modri skupaj v bratstvu, ki je močnejše od vsake delitve na razrede. Naj nam Bog da, da bomo uboga in bratska Cerkev v češčenju. To je bistveno. Vrnimo se v Betlehem.

Dobro nam bo delo iti tja, poslušni božičnemu evangeliju, ki nam predstavlja Sveto družino, pastirje, modre, vse ljudi na poti. Bratje in sestre, odpravimo se na pot, saj življenje je romanje. Vstanimo, prebudimo se, ker je nocoj zasvetila luč. To je nežna svetloba, ki nas spominja, da smo v svoji majhnosti ljubljeni otroci, otroci luči (prim. 1 Tes 5,5). Bratje in sestre, veselimo se skupaj, saj nihče ne bo ugasnil te luči, Jezusove luči, ki od nocoj dalje sveti na svetu.