Sveti oče: Za hojo po poti vere potrebujemo željo po Bogu

Andreja Červek – Vatikan

Pot življenja in pot vere potrebujeta željo, je zatrdil papež Frančišek in povabil, naj se vprašamo, kje smo na poti naše vere: Smo blokirani? Smo parkirani? Ali naše srce gori v želji, da bi stopili bliže Bogu in ljudem? Ali moje srce oživlja želja po Bogu? Je hrepenenje po onkraj izhlapelo in smo se znašli v »bulimiji skupnosti«, ki ima vse, a ničesar ne čuti? Pojdimo k modrim v njihovo »šolo želja«, da se ne bi prepustili žalosti sploščenega življenja, je spodbudil papež Frančišek ter povabil k sanjanju, iskanju in čaščenju.

Homilija papeža Frančiška na praznik Gospodovega razglašenja

Modri potujejo proti Betlehemu. Njihovo romanje govori tudi nam, ki smo poklicani hoditi proti Jezusu, kajti On je zvezda severnica, ki razsvetljuje nebo življenja in usmerja korake k resničnemu veselju. Toda kje se je začelo romanje modrih k Jezusu? Kaj je spodbudilo te može z Vzhoda, da so se odpravili na pot?

Imeli so odlične alibije, da se ne odpravijo na pot. Bili so modreci in astrologi, imeli so slavo in bogastvo. Ker so dosegli takšno kulturno, socialno in ekonomsko varnost, bi se lahko zadovoljili s tistim, kar so znali in kar so imeli, ter bili mirni. Namesto tega pa so se pustili vznemiriti vprašanju in znamenju: »Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda« (Mt 2,2). Njihovo srce ne otrpne v brlogu apatije, ampak je žejno luči; ne vleče se utrujeno v lenobi, ampak žari v hrepenenju po novih obzorjih. Njihove oči niso usmerjene v tla, ampak so okna, odprta v nebo. Kot je dejal Benedikt XVI., bili so »možje nemirnega srca. [...] Možje v pričakovanju, ki se niso zadovoljili s svojim zajamčenim dohodkom in socialnim položajem [...]. Bili so iskalci Boga« (Homilija, 6. januar 2013).

Od kod se rodi ta zdravi nemir, ki jih popelje na romanje? Rodi se iz želje. To je njihova notranja skrivnost: znati si želeti. Premišljujmo o tem. Želeti pomeni ohranjati živi ogenj, ki gori v nas in nas spodbuja, da iščemo onkraj neposrednega, onkraj vidnega. Želeti pomeni sprejeti življenje kot skrivnost, ki nas presega, kot vedno odprto razpoko, ki nas vabi, da gledamo onkraj, kajti življenje ni »vse tukaj«, je tudi »drugje«. Je kot belo platno, ki ga je treba pobarvati. Ravno veliki slikar Van Gogh je zapisal, da ga je potreba po Bogu gnala, da je ponoči hodil ven in slikal zvezde. Ja, kajti Bog nas je ustvaril takšne: prežete z željo; usmerjene k zvezdam, kot so to bili modri. Brez pretiravanja lahko rečemo, da smo to, kar si želimo. Kajti želje so tiste, ki razširijo naš pogled in nas spodbudijo k življenju onkraj: onkraj ovir navade, onkraj življenja, ki je sploščeno na potrošnjo, onkraj ponavljajoče se in utrujene vere, onkraj strahu, da bi vstopili v igro, si prizadevali za druge in dobro. »Naše življenje,« pravi sveti Avguštin, »je vadba želje« (Govori o Prvem Janezovem pismu, IV, 6).

Bratje in sestre, kakor za modre, tako velja tudi za nas: potovanje življenja in pot vere potrebujeta željo, notranji zagon. Včasih živimo duha »parkiranosti«, živimo kot parkirani, brez tega zagona želje, ki nas vodi naprej. Prav je, da se vprašamo: na kateri točki smo na potovanju vere? Ali nismo predolgo blokirani, parkirani v konvencionalni, zunanji, formalni veri, ki ne greje več srca in ne spreminja življenja? Ali naše besede in naši obredi v srcu ljudi vžigajo željo, da bi se približali Bogu ali pa so »mrtev jezik«, ki govori le o sebi in samemu sebi? Žalostno je, kadar skupnost vernikov ne želi več in se vleče skozi upravljanje stvari, namesto da bi se pustila presenetiti Jezusu, rušilnemu in neudobnemu veselju evangelija. Žalostno je, ko nek duhovnik zapre vrata za željo; žalostno je, ko se pade v klerikalni funkcionalizem, zelo je žalostno.

Kriza vere v našem življenju in v naših družbah je povezana tudi z izginjanjem želje po Bogu. Povezana je s spanjem duha, z navado, da smo zadovoljni z življenjem iz dneva v dan, ne da bi se vprašali, kaj Bog želi od nas. Preveč smo se sklonili nad zemljevide in pozabili dvigniti pogled v nebo; siti smo mnogih stvari, vendar nam manjka nostalgija po tem, kar nam manjka. Nostalgija po Bogu. Osredotočili smo se na svoje potrebe, na to, kaj bomo jedli in kaj bomo oblekli (prim. Mt 6,25), ter pustili, da je hrepenenje po tem, kar je onkraj, izhlapelo. In znajdemo se v bulimiji skupnosti, ki imajo vse, a v srcu pogosto ne čutijo ničesar. Zaprte osebe, zaprte skupnosti, zaprti škofi, zaprti duhovniki, zaprti posvečeni. Ker pomanjkanje želje vodi v žalost in brezbrižnost. Žalostne skupnosti, žalostni duhovniki, žalostni škofi.

Vendar poglejmo predvsem sebe in se vprašajmo: kako poteka pot moje vere? To je vprašanje, ki si ga danes lahko zastavimo, vsak od nas. Kako poteka pot moje vere? Je parkirana ali pa hodi? Da bi se nanjo podali, mora vero spodbuditi želja, da vstopimo v pustolovščino živega odnosa z Bogom. Toda ali moje srce še vedno oživlja želja po Bogu? Ali pa pustim, da ga ugasnejo navade in razočaranja? Danes, bratje in sestre, je dan, da si zastavimo ta vprašanja. Danes je dan, da se vrnemo k negovanju želje. Kako to storiti? Pojdimo k modrim v »šolo želje«. Oni nas bodo naučili v svoji šoli želje. Poglejmo korake, ki so jih opravili, in se iz njih učimo.

Najprej, odpravijo se, ko vzide zvezda: učijo nas, da je treba začeti vsak dan znova, tako v življenju kot v veri, saj vera ni oklep, ki nas priklene, ampak fascinantno potovanje, nenehno in nemirno premikanje, vedno v iskanju Boga, vedno v razločevanju, na poti.

Modri zatem v Jeruzalemu vprašajo: vprašajo, kje je Dete. Učijo nas, da so potrebna vprašanja, pozorno poslušanje vprašanj srca in vesti; kajti tako pogosto govori Bog, ki se na nas obrača bolj z vprašanji kot pa z odgovori. Tega se moramo dobro naučiti: da se Bog na nas obrača bolj z vprašanji kot z odgovori. Dopustimo si, da nas vznemirijo tudi vprašanja otrok, dvomov, upanj in želja oseb našega časa. Pot je to, da dopustimo zastavljati si vprašanja.

Modri tudi izzovejo Heroda. Učijo nas, da potrebujemo pogumno vero, ki se ne boji izzvati nejasnih logik moči in postati seme pravičnosti in bratstva v družbi, v kateri še danes toliko Herodov seje smrt in ubija uboge in nedolžne, ob brezbrižnosti mnogih.

Nazadnje se modri vrnejo »po drugi poti« (Mt 2,12): spodbujajo nas, da se podamo na nove poti. To je ustvarjalnost Duha, ki vedno dela nove stvari. V tem trenutku je to tudi ena od nalog sinode: skupaj hoditi v poslušanju, da bi nam Duh nakazal nove poti, načine, kako prinesti evangelij v srce tistega, ki je brezbrižen, ki je daleč, ki je izgubil upanje, a išče to, kar so našli modri: »silno veselje« (10). Stopiti onkraj, iti dalje.

Na vrhuncu potovanja modrih pa se zgodi ključni trenutek: ko prispejo na cilj, padejo pred otroka in ga počastijo (Mt 2,11). Častijo. Zapomnimo si: pot vere najde zagon in izpolnitev le v Božji navzočnosti. Samo če obnovimo okus za čaščenje, se bo obnovila želja. Želja te vodi v čaščenje in čaščenje ti obnavlja željo. Kajti želja po Bogu raste le, če smo pred Bogom. Ker le Jezus ozdravlja želje. Od česa? Ozdravlja jih od diktature potreb. Srce namreč zboli, kadar se želje ujemajo le s potrebami. Po drugi strani pa Bog želje dviguje in jih očiščuje in ozdravlja sebičnosti ter nas odpira za ljubezen do sebe in do bratov in sester. Zato ne pozabimo na adoracijo, na molitev adoracije, ki ni zelo običajna med nami: častiti v tišini. Zato, ne pozabimo na adoracijo, lepo prosim.

V čaščenju bomo kakor modri vsak dan imeli gotovost, da tudi v najtemnejših nočeh sveti zvezda. To je zvezda Gospoda, ki prihaja, da bi poskrbel za našo krhko človeškost. Podajmo se na pot k njemu. Ne pustimo apatiji in vdaji, da nas vkleneta v past žalosti sploščenega življenja. Sprejmimo nemir Duha, nemirna srca. Svet od vernikov pričakuje obnovljen zagon proti nebu. Kot modri dvignimo glavo, prisluhnimo želji srca, sledimo zvezdi, ki ji Bog daje svetiti nad nami. In kot nemirni iskalci ostanimo odprti za Božja presenečenja. Bratje in sestre, sanjajmo, iščimo, častimo.