Papež Frančišek: Za pustiti se srečati z Bogom je potrebna ponižnost
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Njegovi rojaki raje kot besedo resnice hočejo čudeže in čudežna znamenja. Gospod jih ne stori in oni ga zavrnejo, kajti pravijo, da ga že poznajo kot otroka, saj je Jožefov sin (prim. v. 22) in tako naprej. Ob tem Jezus izgovori stavek, ki je postal pregovor za vedno: »Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju« (v. 24).
Te besede razodevajo, da Jezusov neuspeh ni bil povsem nepredvidljiv. Poznal je svoje, poznal je srce svojih, vedel je za tveganje, v katero se podaja, računal je z zavrnitvijo. Ob tem se lahko vprašamo: če je bilo torej tako, čeprav že predvideva neuspeh, zakaj vseeno gre v svoj domači kraj? Zakaj delati dobro ljudem, če le-ti niso pripravljeni tega sprejeti? To je vprašanje, ki si ga pogosto zastavljamo tudi mi. Gre za vprašanje, ki nam pomaga bolje razumeti Boga. On se pred našimi zaprtostmi ne umakne nazaj, ne začne zavirati svojo ljubezen. Kljub našim zaprtostim gre naprej. Odsev tega vidimo v starših, ki se zavedajo nehvaležnosti otrok, a jih zaradi tega ne prenehajo ljubiti in jim delati dobro. Bog je takšen, vendar še na veliko višjem nivoju. Tudi nas danes vabi, da verjamemo v dobro, da ne opustimo nobeno priložnost, da bi delali dobro.
V tem, kar se je zgodilo v Nazaretu, najdemo še nekaj drugega. Sovražnost »njegovih« do Jezusa nas izziva, kajti oni ga niso sprejeli, kaj pa mi? Da bi to preverili, poglejmo na zgleda sprejema, ki ju Jezus danes predlaga rojakom in tudi nam. Dva tujca sta: vdova iz Sarepte na Sidónskem in Sirec Naamán. Oba sta sprejela preroke: prva Elijo, drugi Elizeja. Vendar pa to sprejetje ni bilo lahko. Vdova je gostila Elijo ne glede na pomanjkanje in čeprav je bil prerok preganjan kot verski politik (prim. 1Kr 17,7-16). Naamán pa je, čeprav je bil oseba na visokem nivoju, sprejel zahtevo preroka Elizeja, zaradi katere se je ponižal in se sedemkrat potopil v reko (prim. 2Kr 5,1-14). Vdova in Naamán sta preko razpoložljivosti in ponižnosti to sprejela. Način kako sprejeti Boga je vedno, da smo razpoložljivi in ponižni. Vera gre skozi razpoložljivost in ponižnost. Vdova in Naamán nista zavrnila poti Boga in njegovih prerokov. Bila sta poslušna in ne toga ter zaprta.
Bratje in sestre, tudi Jezus hodi po poti prerokov. Predstavlja se takšen, kakršnega ga mi ne bi pričakovali. Ne najde ga tisti, ki išče čudeže, kajti če bomo iskali čudeže, ne bomo našli Jezusa, kdor išče nove senzacije, notranja doživetja, čudne stvari, ne! Kdor išče mogočno vero in zunanja znamenja, ga ne najde. Najde pa ga tisti, ki sprejme njegova pota in njegove izzive brez pritoževanja, brez sumničenja, brez kritike in razpotegnjenih obrazov. Jezus, če rečemo drugače, od tebe zahteva, da ga sprejmeš v vsakodnevni resničnosti, ki jo živiš; v današnji Cerkvi, takšnega, kakršen On je; v tistem, ki ti je vsak dan blizu. Sprejeti Jezusa v tistem, ki ti je vsak dan blizu v konkretnosti potreb, v problemih tvoje družine, v starših, v otrocih, v starih starših. Boga se sprejme v tem. V tem je On, ki nas vabi, da se očistimo v reki razpoložljivosti in v številnih zdravilnih kopelih ponižnosti. Za srečanje z Bogom, za pustiti se srečati z Njim, je potrebna ponižnost.
In mi, sprejemamo ali pa smo podobni njegovim rojakom, ki so mislili, da vedo vse o Njem? »Študiral sem teologijo, napravil sem ta in ta tečaj o katehezi…, vse o Jezusu poznam.« Ne bodi tepec, kajti ti ne poznaš Jezusa. Morda po vseh teh letih kot verniki mislimo, da s svojimi zamislimi in sodbami dobro poznamo Gospoda. Tveganje pri tem je, da se navadimo na Jezusa. In kako se navadimo? Tako, da se zapremo pred novostmi v trenutku, ko On trka na vrata in ti govori o novi stvari ter hoče vstopiti vate. Izstopiti moramo iz tega, da smo neomajni s svojimi stališči. Gospod pa od nas zahteva dojemljiv um in preprosto srce. Ko ima kdo dojemljiv razum in preprosto srce, ima sposobnost pustiti se presenetiti, čuditi se. Gospod nas vedno preseneča in to je lepota srečanja z Jezusom.
