Papež: Kako premagati trk med idealom in stvarnostjo? Kot Marija shraniti in premišljevati

Papež Frančišek

Pastirji so našli »Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli« (Lk 2,16). Jasli so za pastirje veselo znamenje: so potrditev tega, kar so izvedeli od angelov (prim. v. 12); so kraj, na katerem so našli Zveličarja. In so tudi dokaz, da je Bog poleg njih: rojen v jaslih, v predmetu, ki jim je dobro znan, s čimer je pokazal, da jim je blizu in domač. Jasli pa so veselo znamenje tudi za nas. Jezus se dotakne naših src, ko se rodi majhen in ubog, nam vliva ljubezen, ne pa strahu. Jasli nam vnaprej povedo, da bo postal hrana za nas. Njegovo uboštvo je vesela novica za vse, zlasti za tiste, ki so na obrobjih, za zavržene, za tiste ki so za svet nepomembni. Bog prihaja tja: nobene prednostne poti, niti zibelke ne! Lepota je v tem, da ga vidimo položenega v jasli.

Za Marijo, sveto Božjo Mater, pa ni bilo tako. Morala je prestati »pohujšanje jasli«. Tudi ona je precej pred pastirji prejela oznanilo angela, ki ji je povedal slovesne besede, ko ji je govoril o Davidovem prestolu: »Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida« (Lk 1,31-32). Sedaj pa po teh besedah, ga mora položiti v jasli za živali. Kako naj združuje kraljevi prestol in revne jasli? Kako uskladiti slavo Najvišjega in revščino nekega hleva? Pomislimo na nelagodje Božje Matere. Kaj je hujšega za mater, kot videti svojega otroka, da trpi v revščini? Obstaja občutek razočaranja. Mariji ne bi mogli nič očitati, če bi se pritoževala zaradi tega nepričakovanega obupa. Vendar ni izgubila duha. Ni si dala duška, ampak je  molčala. Odločila se za nekaj drugega, ne za pritoževanje: »Marija je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19) pravi evangelij.

Gre za drugačen način ravnanja kot pri pastirjih in pri ljudeh. Ti so vsem pripovedovali, kaj so videli: o angelu, ki se je prikazal sredi noči in o njegovih besedah o Detetu. In ko so ljudje to slišali, so se začudili (prim. v. 18): besede in čudenje. Marija pa se zdi zamišljena. Shrani in premišljuje v srcu. To sta dve različni drži, ki ju lahko najdemo tudi v sebi. Pripovedovanje in začudenje pastirjev spominja na začetke v veri. Tam je vse lahko in ravno, razveselimo se Božje novosti, ki vstopi v življenje in pod vsakim vidikom prinaša ozračje čudenja. Marijina premišljevalna drža pa je izraz zrele, odrasle vere, ne iz načel. Vere, ki ni pravkar rojena, ampak je sama začela rojevati. Duhovna rodovitnost gre namreč skozi preizkušnjo. Od nazareške tišine in zmagoslavnih obljub, ki jih je dobila od angela na začetku, je Marija sedaj v temnem betlehemskem hlevu. Tam je torej dala svetu Boga. In medtem ko bi druge zaradi pohujšanja jasli prevzel obup, nje ne: shranjuje in premišljuje.

Od Matere Božje se učimo takšne drže: shraniti in premišljevati. Tudi nam se zgodi, da moramo prenesti določena »pohujšanja jasli«. Upamo, da bo šlo vse v redu, potem pa kot strela z jasnega pride do nepričakovanega problema. Pride do bolečega trka med pričakovanji in resničnostjo. To se zgodi tudi v veri, ko veselje evangelija postavi na preizkušnjo težka situacija, v kateri se znajdemo. Mati Božja nas danes uči, kako potegniti korist iz tega trka. Pokaže nam, da je nujno, da po ozki poti pridemo do cilja, do križa, brez katerega ni mogoče vstati. To je kot boleč porod, ki da življenje zrelejši veri.

Sprašujem se, dragi bratje in sestre, kako narediti ta prehod, kako premagati trk med idealom in stvarnostjo? Točno tako kot Marija: shraniti in premišljevati. Marija najprej shrani, se pravi da ne raztrese. Ne zavrača tega, kar se zgodi. Vse shrani v srcu, vse kar je videla in slišala. Lepe stvari, kot je tisto, kar ji je povedal angel in kar so ji pripovedovali pastirji. Pa tudi stvari, ki jih je bilo težko sprejeti: nevarnost zaradi nosečnosti pred poroko, sedaj obupna stiska hleva, v katerem je rodila. In kaj stori Marija: ne izbira, ampak shrani. Sprejema resničnost, ki prihaja, ne skuša prikrivati, ukaniti življenja, ampak shranjuje v srcu.

Potem pa je še druga drža, kako Marija shranjuje? Shranjuje tako, da premišljuje. Glagol, ki ga uporabi evangelij, govori o prepletenosti stvari: Marija primerja različne izkušnje in odkrije skrite niti, ki jih povezujejo. V svojem srcu, v svoji molitvi izvrši ta izredni postopek: povezuje lepe in grde stvari; ne ločuje jih, ampak jih združuje. Zaradi tega je Marija mati katoliškosti. Zato lahko, če malo prisilimo jezik, rečemo, da je zaradi tega Marija katoličanka, saj združuje in ne ločuje In tako dojame poln pomen, Božji pogled. V svojem materinskem srcu razume, da gre slava Najvišjega skozi ponižnost; sprejme načrt zveličanja, po katerem je Boga treba položiti v jasli. Vidi krhko ter trepetajoče božje Dete in sprejme čudovit božanski preplet med veličino in majhnostjo. Marija shranjuje tako, da premišljuje.

Ta vključujoči pogled, ki napetosti presega s shranjevanjem in premišljevanjem v srcu, je pogled mater, ki v napetostih ne ločujejo, ampak ohranjajo napetosti in s tem življenje raste. To je pogled, s katerim mnoge matere zajamejo situacijo svojih otrok. To je konkreten pogled, ki ga ne prevzame malodušje, ki ne ohromi pred problemi, ampak jih umesti v širše obzorje. In Marija tako, vse do Kalvarije premišljujoč in shranjujoč ohranja in premišljuje. Na misel nam pridejo obrazi mater, ki pomagajo otroku, ko je bolan ali v težavah. Koliko ljubezni je v njihovih očeh, ki znajo med jokom vlivati razloge za upanje! Njihov pogled je zavesten, brez utvar, a onkraj bolečine in problemov ter ponuja širši pogled, pogled skrbi, ljubezni, ki obnavlja upanje. To počnejo matere: znajo premagati ovire in konflikte, znajo vlivati mir. Tako jim uspe, da nadloge spremenijo v priložnosti za ponovno rojstvo in rast. To počnejo, ker znajo držati skupaj življenjske niti. Potrebujemo ljudi, ki zmorejo tkati niti občestva, ki nasprotujejo premnogim bodečim nitim delitev. Matere to znajo početi.

Novo leto se začenja v znamenju svete Božje Matere, v znamenju Matere. Materinski pogled je pot za ponovno rojstvo in rast. Matere, žene gledajo na svet ne zato, da bi ga izkoriščale, ampak da bi imel življenje. Ker gledajo s srcem, jim uspeva držati skupaj sanje in konkretnost ter se ogibati tokovom brezkužnega pragmatizma in abstraktnosti. In Cerkev je mati, je takšna mati, saj je Cerkev žena, in žena je takšna. Zaradi tega ne moremo najti mesta za ženo v Cerkvi, ne da bi ta odsevala v tem srcu matere-žene. To je mesto žene v Cerkvi, veliko mesto, iz katerega izhajajo drugi bolj konkretni, a drugotni. Cerkev je mati, Cerkev je žena. Medtem ko matere dajejo življenje in žene varujejo svet, storimo vse, da bomo podpirali matere in zaščitili žene. Koliko nasilja je nad ženskami! Dovolj je! Poškodovati žensko pomeni hudo užaliti Boga, ki je iz žene dobil človeškost, ne od angela, ne neposredno, ampak od žene. Kakor od žene, od Cerkve žene dobijo otroci človeškost.

Ob začetku novega leta se postavimo pod varstvo te žene, svete Božje Matere in naše Matere. Naj nam pomaga, da bomo znali shraniti in premišljevati o vseh stvareh, ne da bi se bali preizkušenj, v veseli gotovosti, da je Gospod zvest in zna križe spreminjati v vstajenje. Tudi danes jo kličimo, kot je to počelo Božje ljudstvo v Efezu, vstanimo, glejmo Marijo in kot ljudje v Efezu trikrat ponovimo njen naziv Božje Matere: »Sveta Božja Mati, Sveta Božja Mati, Sveta Božja Mati!« Amen.