Papež Kongregaciji za nauk vere: dostojanstvo, razločevanje in vera

Andreja Červek – Vatikan

Dostojanstvo in bratstvo

»Če je bratstvo cilj, ki ga je Stvarnik načrtoval za potovanje človeštva, potem je glavna pot priznanje dostojanstva vsake človeške osebe,« je dejal papež na začetku govora in se pri tem skliceval na okrožnico Fratelli tutti, v kateri je zapisal, da si močno želi, »da bi se v času, v katerem nam je dano živeti, ob priznanju dostojanstva vsake človeške osebe v vseh porodilo svetovno hrepenenje po bratstvu« (Fratelli tutti, 8).

V današnji dobi, ki je »zaznamovana z mnogimi socialnimi, političnimi in celo zdravstvenimi napetostmi«, se povečuje »skušnjava, da bi drugega obravnavali kot tujca ali sovražnika ter mu odrekli resnično dostojanstvo«. Po papeževih besedah smo zato še posebej v tem času poklicani poudarjati, da je dostojanstvo neločljivi del vsakega človeškega bitja in ima svojo veljavnost od spočetja do naravne smrti. »Ravno potrditev takšnega dostojanstva je nepreklicna predpostavka za zaščito osebnega in družbenega obstoja ter tudi nujen pogoj, da bi se lahko uresničila bratstvo in socialno prijateljstvo med ljudstvi na zemlji.«

Cerkev je od začetka svojega poslanstva vedno oznanjala in podpirala nedotakljivo vrednost človeškega dostojanstva. »Človek je pravzaprav mojstrovina stvarstva: Bog ga želi in ljubi kot partnerja v svojih večnih načrtih, za njegovo odrešenje pa je Jezus dal svoje življenje, tako da je umrl na križu za vsakega človeka, za vsakega izmed nas.«

Razločevanje na mnogih področjih

Na drugem mestu je papež Frančišek spregovoril o razločevanju in dejal, da se od vernikov vedno bolj pričakuje »umetnost razločevanja«. V spremembi dobe, ki jo živimo, se po eni strani verniki nahajajo pred novimi in kompleksnimi vprašanji, po drugi strani pa narašča potreba po duhovnosti, ki ne najde vedno svoje referenčne točke v evangeliju. Tako se neredko zgodi, da pride do domnevnih nadnaravnih pojavov, za katere mora Božje ljudstvo dobiti zanesljive in trdne smernice.

Razločevanje je potrebno tudi v »boju proti vsem vrstam zlorab«, je nadaljeval sveti oče. »Cerkev si z Božjo pomočjo še naprej odločno prizadeva zadostiti pravici  žrtvam zlorab, ki so jih zagrešili njeni člani, pri čemer še posebej skrbno in strogo izvaja predpisano kanonsko zakonodajo.« Spomnil je na nedavno posodobitev norm o kaznivih dejanjih, ki so pridržane Kongregaciji za nauk vere, z namenom, da bi bilo sodno ukrepanje bolj odločno. Kot je dodal, to samo po sebi ne more zadostovati za zajezitev pojava, je pa nujen korak, da se ponovno vzpostavi pravičnost, popravi škandal in spremeni storilca.

Podobno razločevanje je pomembno tudi na področju ugotavljanja ničnosti zakonske zveze in favorem fidei. »Ko Cerkev na podlagi petrinske oblasti odobri ničnost nezakramentalne zakonske zveze, ne gre le za kanonično prekinitev zakonske zveze, ki je tako ali tako že dejansko propadla, ampak v resnici s tem izrazito pastoralnim dejanjem vedno namerava spodbujati katoliško vero –  in favorem fidei! – v novi zvezi in v družini, katere jedro bo nova zakonska zveza.«

Posebej je poudaril še potrebo po razločevanju v sinodalnem procesu. »Kdo bi lahko mislil, da je sinodalna pot v tem, da se vse posluša, se naredi raziskava in se poda rezultate,« je dejal papež in poudaril, da temu ni tako: »Sinodalna pot brez razločevanja ni sinodalna pot. Na sinodalni poti je treba nenehno razločevati mnenja, zorne kote, razmišljanja. Toda na sinodalno pot ne morete iti brez razločevanja. To razločevanje je tisto, kar bo sinodo naredilo za pravo sinodo, v kateri je – recimo temu – najpomembnejša osebnost Sveti Duh, ne pa parlament ali raziskava mnenj, ki jo lahko naredijo mediji. Zato poudarjam: na sinodalni poti je pomembno razločevanje.«

Vera mora biti središče življenja in delovanja

Ob koncu se je sveti oče dotaknil še tretje besede, to je vera. Kongregacija za nauk je ni poklicana le braniti, ampak jo tudi spodbujati. »Brez vere bi vila prisotnost vernikov v svetu omejena na humanitarno agencijo. Vera mora biti središče življenja in delovanja vsake krščene osebe. In to ne splošna ali nejasna vera, kot da bi šlo za razredčeno vino, ki izgubi svojo vrednost; ampak pristna, neposredna vera, kakršno želi Gospod, ko pravi učencem: "Če bi imeli vero kakor gorčično zrno ..." (Lk 17,6),« je dejal papež in izpostavil, da ne smemo nikoli pozabiti, da je »vera, ki nas ne spravlja v krizo, vera v krizi; vera, ki nas ne sili v rast, je vera, ki mora rasti; vera, ki nas ne sprašuje, je vera, o kateri se moramo spraševati; vera, ki nas ne oživlja, je vera, ki jo je treba oživljati; vera, ki nas ne vznemiri, je vera, ki jo je treba vznemiriti«.

»Ne zadovoljimo se z mlačno, običajno, učbeniško vero,« je povabil papež Frančišek. »Sodelujmo s Svetim Duhom in sodelujmo med seboj, da bo ogenj, ki ga je Jezus prinesel na svet, še naprej gorel in vnemal srca vseh.«