Papež sprejel člane rimske rote: sinodalnost in postopki o ničnosti zakona

Andreja Červek – Vatikan

Sinodalna pot obsega tudi sodno področje in poslanstvo sodišč, ki so v službi družin, predvsem ranjenih in potrebnih usmiljenja, je dejal papež članom rimske rote. Čeprav sinodalno delo ni strogo procesne narave, ga je vendarle »treba vključiti v dialog s sodno dejavnostjo, da bi se spodbudilo splošen razmislek o pomembnosti kanonskega postopka za življenje vernikov, ki so doživeli razpad zakonske zveze, in hkrati za harmonijo odnosov znotraj cerkvene skupnosti«. Vprašanje, ki ga je zastavil papež, je bilo: v kakšnem smislu je za izvajanje pravosodja potreben sinodalni duh.

Sinodalnost zlasti pomeni »hoditi skupaj«. Ko se preseže popačen pogled na zakonske postopke, kot da bi šlo za potrjevanje subjektivnih interesov, je treba ponovno odkriti, da so vsi udeleženci procesa poklicani prispevati k istemu cilju, to je »osvetliti resnico o konkretni zvezi med moškim in žensko ter ugotoviti, ali je med njima obstajala prava zakonska zveza ali ne«. Kot je dodal, takšen pogled na skupno hojo proti skupnemu cilju ni nekaj novega v cerkvenem razumevanju teh postopkov, pri čemer se je skliceval na Pija XII., ki je opredelil nalogo vsakega udeleženca v procesu iskanja resnice, pri čemer vsak ohrani svojo vlogo. Po papeževih besedah ta resnica postane osvobajajoča.

Kot je izpostavil, je že v predsodni fazi, ko verniki iščejo pastoralno pomoč, pomembno »odkriti resnico o zakonski zvezi«. »V tem kontekstu razumemo, kako pomembno je prizadevanje za odpuščanje in spravo med zakoncema, pa tudi za potrditev neveljavne zakonske zveze, kadar je to mogoče in preudarno. Zato se tudi razume, da razglasitev ničnosti ne sme biti predstavljena kot edini cilj, ki ga je treba doseči v zakonski krizi, ali kot da je to pravica ne glede na dejstva. Pri predstavitvi možne ničnosti je treba vernike spodbuditi k razmisleku o razlogih, ki jih vodijo k zahtevi za razglasitev ničnosti zakonske zveze, ter jih tako pripraviti, da sprejmejo končno sodbo, četudi se ne ujema z njihovim prepričanjem. Samo na ta način so postopki o ničnosti izraz učinkovitega pastoralnega spremljanja vernikov v njihovih zakonskih krizah, kar pomeni poslušati Svetega Duha, ki govori v konkretni zgodovini oseb.«

Isti cilj iskanja skupne resnice mora zaznamovati vsak del sodnega procesa, je nadaljeval sveti oče. Res je, da v sodnem postopku včasih pride do dialektike med nasprotujočimi si tezami, vendar bi moral kontradiktorni proces med strankami vedno »potekati v iskrenem sprejemanju tega, kar se za vsakega zdi resnično, brez zapiranja v lasten pogled, ampak z odprtostjo za prispevek drugih udeležencev v procesu«. »Pripravljenost ponuditi svojo subjektivno različico dejstev postane rodovitna v okviru ustrezne komunikacije z drugimi, ki zna biti tudi samokritičnost,« je izpostavil papež in poudaril, da namerno spreminjanje ali prirejanje dejstev za dosego želenega rezultata ni dopustno.

V nadaljevanju govora je Frančišek dejal, da sinodalnost v postopkih pomeni »nenehno poslušanje«, ter pripomnil, da se je tudi na tem področju treba »naučiti prisluhniti«, kar ni le navadno poslušanje. Treba je razumeti poglede in razloge drugega ter se z njim skoraj poistovetiti. »Tako kot na drugih področjih pastorale je treba tudi pri sodni dejavnosti spodbujati kulturo poslušanja, ki je predpogoj za kulturo srečanja. Zato so standardni odgovori na konkretne probleme posameznih oseb škodljivi. Vsaka oseba s svojo izkušnjo, pogosto zaznamovano z bolečino, predstavlja za cerkvenega sodnika konkretno "eksistencialno obrobje", iz katerega mora izhajati vse pastoralno delovanje na sodiščih.«

Papež je prav tako izpostavil, da morajo sodniki biti izjemni slušatelji, ki znajo profesionalnost povezati z bližino in poslušanjem: »Sodniki morajo biti poslušalci par excellence vsega, kar se je pokazalo v postopku za razglasitev ničnosti in proti njej. K temu jih zavezuje dolžnost pravičnosti, ki jo spodbuja in podpira pastoralna ljubezen.« Pri opravljanju sodnih služb torej ne smeta nikoli manjkati »pastoralno srce« in »duh ljubezni in razumevanja oseb, ki trpijo zaradi razpada svojega zakonskega življenja«. Po papeževih besedah se je treba izogibati »slepi ulici juridičnosti«, to je samoreferencialnemu pogledu na pravo. »Zakon in sodba sta vedno v službi resnice, pravičnosti in evangeljske kreposti ljubezni.«

Drugi vidik sinodalnosti procesov je »razločevanje«. Gre za razločevanje, ki temelji na skupni hoji in poslušanju ter omogoča, da se konkretna zakonska situacija razume v luči Božje besede in cerkvenega učiteljstva. »Odločitev sodnikov se tako kaže kot način vstopa v resničnost življenjskega dogodka, da bi v njem odkrili obstoj ali neobstoj tistega nepreklicnega dogodka, ki je veljavna privolitev, na kateri temelji zakonska zveza.« Le tako je mogoče na rodoviten način uporabljati zakone, ki se nanašajo na posamezne oblike zakonske ničnosti, saj so izraz cerkvenega nauka in discipline o zakonski zvezi.

Rezultat te poti je sodba, ki je sad pozornega razločevanja, ki vodi verodostojne besede resnice o osebni izkušnji, pri čemer se pokažejo nove poti. Sodba mora biti razumljiva vsem udeleženim osebam, saj bo le tako postala trenutek posebnega pomena na njihovi človeški in krščanski poti.

Papež Frančišek je ob koncu govora člane rimske rote spodbudil, naj z zvestobo in obnovljeno delavnostjo nadaljujejo svojo cerkveno službo v služenju pravičnosti, ki je neločljivo povezana z resnico in navsezadnje s salus animarum. »To je delo, ki kaže usmiljeno obličje Cerkve: materinsko obličje, ki se sklanja nad vsakega vernika, da bi mu pomagalo spoznati resnico o sebi, ga dvignilo iz njegovih porazov in naporov ter ga povabilo, naj v polnosti živi lepoto evangelija.«