Papežev nasvet za praznik Gospodovega razglašenja: Glej zvezdo in hodi!
Papež Frančišek
Spoprijeli so se z dolgim in utrujajočim potovanjem, da bi šli in počastili »Judovskega kralja« (v. 2). Vodi jih čudežno znamenje zvezde in ko so končno prišli na cilj, so namesto nekaj veličastnega, zagledali otroka z mamo. Lahko bi protestirali: »Tolikšna pot in tolikšne žrtve, da sedaj stojimo pred ubogim otrokom!« Niso protestirali. A tudi se niso pohujšali in niso bili razočarani. Niso se pritoževali. Kaj so storili? Padli so predenj. »Stopili so v hišo«, pravi evangelij, »in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili« (v. 11).
Pomislimo, da so ti modri, ki so prišli od daleč, bogati, izobraženi in od vseh znani, padli predenj, torej so se priklonili do tal in počastili otroka! To se zdi kot nasprotje. Preseneti to tako ponižno dejanje, ki so ga storili tako znani ljudje. Pasti pred oblastjo, ki se je predstavljala z znamenji moči in slave, je bilo v tistem času nekaj običajnega. Še danes ne bi bilo nekaj nenavadnega. Toda pred Betlehemskim detetom ni tako preprosto, saj ni lahko častiti takega Boga, katerega božanska narava ostane skrita in prav nič zmagoslavna. Pomeni namreč sprejeti veličino Boga, ki se razodeva v majhnosti. To je to sporočilo. Modri so se ponižali pred nezaslišano Božjo logiko in sprejeli Gospoda, ne takšnega, tako velikega, kot so si ga predstavljali, ampak takšnega kot je. Gospod je majhen in reven. Njihova poklonitev je znamenje tistega, ki pusti ob strani lastne ideje, da napravi prostor Bogu. Potrebna je ponižnost, da naredimo to…
Evangelij vztraja pri tem, ne pravi samo, da so ga modri počastili, ampak poudari, da so padli predenj in ga počastili. Poskušajmo doumeti to pojasnilo, da gre češčenje skupaj s prostracijo. S tem, ko so naredili to dejanje, so modri pokazali, da s ponižnostjo sprejemajo Njega, ki se razodeva v ponižnosti. S tem se odprejo za češčenje Boga. Skrinjice, ki so jih odprli, so podoba njihovega odprtega srca. Njihovo resnično bogastvo ni v slovesu in ni v uspehu, temveč v ponižnosti, v tem, da se imajo za potrebne zveličanja. Takšen je zgled, ki nam ga danes dajejo modri.
Dragi bratje in sestre, če v središču vsega vedno ostanemo mi s svojimi idejami in si domišljamo, da bi se s čim pohvalili pred Bogom, ga nikoli ne bomo popolnoma srečali, ne bomo prišli do tega, da bi ga častili. Če ne padejo naše zahteve, če ne pade nečimrnost, samoljubje, tekanje za tem, da bi bili prvi, se nam bo morda zgodilo, da bomo v življenju častili koga ali kaj, ampak to ne bo Gospod! Če pa opustimo svojo zahtevo po samozadostnosti, če znotraj postanemo majhni, bomo ponovno odkrili čudenje češčenja Jezusa. Kajti češčenje gre skozi ponižnost srca. Kdor hlepi po prehitevanju, ne bo opazil Gospodove navzočnosti. Jezus gre mimo, a je prezrt, kakor se je to v tistem času zgodilo mnogim, vendar ne modrim.
Bratje in sestre, ko jih gledamo, se danes vprašajmo: kako je z mojo ponižnostjo? Sem prepričan, da ošabnost preprečuje moje duhovno napredovanje? Ta ošabnost, razkrita ali prikrita, ta ošabnost vedno zasenči zanos proti Bogu. Delam na svoji poslušnosti, da sem razpoložljiv Bogu in drugim, ali pa sem vedno osredotočen nase in na svoje zahteve, to skrito sebičnost, ki je napuh? Znam potisniti ob stran svoj pogled, da bi sprejel Božjega in drugih? In končno: prosim in častim samo takrat, ko kaj potrebujem, ali pa to počnem s stanovitnostjo, saj verjamem, da vedno potrebujem Jezusa?
Modri so začeli pot tako, da so gledali zvezdo in so našli Jezusa. Dolgo pot so prehodili. Danes lahko vzamemo ta nasvet: glej zvezdo in hodi. Nikoli ne prenehate hoditi, nikoli ne opustite gledanje zvezde. Za danes je ta močan nasvet: Glej zvezdo in hodi, glej zvezdo in hodi!
Devica Marija, Gospodova dekla, naj nas uči ponovno odkriti življenjsko potrebo po ponižnosti in živ okus češčenja. Naj nas uči gledati zvezdo ter hoditi.
