Sveti oče med homilijo: Postavimo Božjo Besedo v središče pastorale in življenja Cerkve

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

V prvem berilu in evangeliju vidimo dve podobni dejanji: duhovnik Ezra dvigne knjigo Božje postave, jo odpre in jo oznani pred vsem ljudstvom; Jezus v nazareški shodnici odpre zvitek Svetega pisma in pred vsemi prebere odlomek iz preroka Izaija. To sta dva prizora, ki nam sporočata temeljno stvarnost: v središču življenja svetega Božjega ljudstva in poti vere nismo mi, s svojimi besedami. V središču je Bog s svojo Besedo.

Vse se je začelo z Besedo, ki nam jo je Bog namenil. V Kristusu, svoji večni Besedi, nas je Oče »izvolil pred stvarjenjem sveta.« (Ef 1,4) S svojo Besedo je ustvaril svet: »Dejal je in je nastalo.« (Ps 33,9) Nekdaj nam je govoril po prerokih (prim. Heb 1,1); nazadnje, ko je nastopila polnost časov (prim. Gal 4,4), nam je poslal svojo lastno Besedo, edinorojenega Sina. Zato Jezus po tem, ko prebere Izaija, v evangeliju oznani nekaj nezaslišanega: »Danes se je to Pismo izpolnilo.« (Lc 4,21) Se je izpolnilo: Božja beseda ni več obljuba, ampak se je uresničila. V Jezusu je postala meso. Po Svetem Duhu je prišla prebivat med nas in želi bivati v nas, da bi izpolnila naša pričakovanja in ozdravila naše rane.

Sestre in bratje, usmerimo pogled v Jezusa, kakor ljudje v nazareški shodnici (prim. v. 20): gledali so ga, saj je bil eden izmed njih. Kakšna novost torej, kaj bo storil ta, o katerem se toliko govori? In sprejmimo njegovo Besedo. Danes premislimo o dveh vidikih, ki sta medsebojno povezana: Beseda razodeva Boga in  Beseda nas vodi k človeku. V središču je, saj razodeva Boga in nas vodi k človeku.

Predvsem Beseda razodeva Boga. Jezus na začetku svojega poslanstva s tem, ko razlaga tisti določen odlomek iz preroka Izaija, oznanja natančno izbiro: prišel je, da bi osvobodil uboge in zatirane (prim. v. 18). Tako nam, prav preko Pisem, razodeva obličje Boga kot Tistega, ki skrbi za našo revščino in mu je pri srcu naša prihodnost. Ni gospodar, ki je na varnem v nebesih, gre za tako grdo podobo Boga, ki ni takšen, ampak je Oče, ki spremlja naše korake. Ni hladen, ravnodušen, odmaknjen matematičen opazovalec. Bog z nami je, ki z gorečnostjo spremlja naše življenje in se vanj vključi do te mere, da joče naše solze. Ni nevtralen in brezbrižen bog, ampak Duh, ki ljubi človeka, ki nas brani, nam svetuje, se zavzame za nas, tvega in nase vzame našo bolečino. Vedno je v tem navzoč. To je »blagovest« (v. 18), ki jo Jezus oznani pred osuplimi pogledi vseh: Bog je blizu in želi skrbeti zame, zate, za vse. Značilnost Boga je bližina. On sam se definira tako in to v 5. Mojzesovi knjigi reče ljudstvu: »Kdo ima svoje bogove tako blizu sebi, kot sem jaz blizu tebi?« Bog je blizu. S to bližino, ki je tako sočutna in nežna te želi osvoboditi bremen, ki te stiskajo, želi ogreti mraz tvojih zim, želi razsvetliti tvoje temne dneve, podpirati tvoje negotove korake. In to stori s svojo Besedo, s katero ti govori, da bi ponovno prižgal upanje znotraj pepela tvojih strahov, da bi ponovno našel veselje v labirintih tvojih žalosti, da bi z upanjem napolnil grenkobo osamljenosti. Napoti te naprej, a ne po labirintu, ampak po poti, da ga bi vsak dan bolj našel.

Bratje in sestre, vprašajmo se: ali nosimo v srcu to osvobajajočo podobo Boga, Boga, ki je blizu, sočutnega Boga, nežnega Boga? Ali pa si ga predstavljamo kot strogega sodnika, togega carinika našega življenja? Ali naša vera poraja upanje in veselje ali pa jo še vedno bremeni strah, je prestrašena vera? Kakšno obličje Boga oznanjamo v Cerkvi? Zveličarja, ki osvobaja in ozdravlja ali Boga, ki se ga je potrebno bati, ker tlači zaradi občutkov krivde? Jezus nam kaže, kje začeti, da bi se spreobrnili k pravemu Bogu: pri Besedi. Le-ta nas s tem, ko nam pripoveduje ljubezensko zgodbo Boga do nas, osvobaja strahu in predsodkov o Njem, ki ugašajo veselje vere. Beseda ruši lažne malike, razkriva naše projekcije, uničuje preveč človeške predstave o Bogu in nas vrača k njegovemu resničnemu obličju, k njegovemu usmiljenju. Božja beseda hrani in obnavlja vero: postavimo jo ponovno v središče molitve in duhovnega življenja! V središču je Beseda, ki nam razodeva, kakšen je Bog. Beseda, ki nas približa Bogu.

In sedaj drugi vidik: Beseda nas vodi k človeku. Prav kadar odkrijemo, da je Bog sočutna ljubezen, premagamo skušnjavo, da bi se zaprli v nekakšno sakralno religioznost, ki je omejena na zunanje bogoslužje, ki se ne dotakne in ne preoblikuje življenja. To je malikovalstvo, skrito, prefinjeno malikovalstvo. Beseda nas spodbudi, da izstopimo iz sebe, da bi se podali na pot bratom naproti le s krotko močjo osvobajajoče Božje ljubezni. Jezus nam v Nazareški shodnici razodeva prav to: On je poslan, da bi šel naproti ubogim – ki smo mi vsi – in bi jih osvobodil. Ni prišel, da bi izročil seznam predpisov ali vodil kakšen verski obred, ampak se je spustil na ceste sveta, da bi srečal ranjeno človeštvo, da bi pobožal obraze, ki jih je izklesalo trpljenje, da bi ozdravil potrta srca, nas osvobodil verig, ki vklepajo dušo. Tako nam razodeva, katero bogoslužje je Bogu najbolj všeč: skrb za bližnjega. K temu se moramo vračati zlasti v trenutku in kjer so v Cerkvi skušnjave po strogosti, ki je pokvarjenost in ko se verjame, da je za najti Boga potrebno biti bolj strogi, z več predpisi, z pravimi stvarmi, z jasnimi stvarmi… Ni tako. Ko bomo videli predloge strogosti, takoj moramo pomisliti, da to ni Bog, ampak malik. Naš Bog ni takšen.

Sestre in bratje, Božja Beseda nas spreminja, strogost nas ne spreminja. Božja Beseda nas spreminja tako, da prodre v dušo kakor meč (prim. Heb 4,12). Po eni strani tolaži, ko nam razodeva Božje obličje, po drugi strani pa izziva in pretresa, ko nas vrača k našim protislovjem. Pripelje nas v krizo. Ne pušča nas mirnih, če ceno za to mirnost plačuje svet, ki ga razdvaja krivica in morajo vedno ceno za to plačati najšibkejši. Beseda spravi v krizo tista naša opravičila, ko je za vse, kar ne gre, vedno krivo drugo in drugi. Kolikšno bolečino čutimo, ko vidimo naše brate in sestre umirati na morju, ker jim ne pustijo izkrcati se. To nekateri počnejo v imenu Boga. Božja Beseda nas vabi, da bi prišli ven, da se ne bi skrivali za kompleksnostjo problemov, za tem da »se nič ne da storiti«, »to je njihov problem«, »je njegov problem« ali »kaj lahko jaz storim glede tega?« »Pustimo jih tam.« Spodbuja nas k delovanju, da bi združili češčenje Boga in skrb za človeka. Sveto pismo nam namreč ni bilo dano zato, da bi se zabavali, da bi uživali v angelski duhovnosti, ampak da bi šli naproti drugim in se približali njihovim ranam. Govoril sem o strogosti, o tistem modernem pelagijanstvu, ki je ena od skušnjav Cerkve. Tista druga dandanašnja skušnjava pa je iskanje angelske duhovnosti. Gre za duhovna gibanja, za gnosticizem, kateri ti predlagajo takšno Božjo besedo, ki te postavi v orbito, tako da se ne dotikaš resničnosti.

Beseda, ki je postala meso (prim. Jn 1,14), želi postati meso v nas. Ne vzame nas iz življenja, ampak nas postavi v življenje, v vsakdanje situacije, da bi prisluhnili trpljenju bratov, kriku revnih, nasilja in krivic, ki ranijo družbo in planet, da ne bi bili ravnodušni kristjani, ampak delavni, ustvarjalni, preroški.

»Danes – pravi Jezus – se je to Pismo izpolnilo.« (Lk 4,21) Beseda želi postati meso danes, v času, ki ga živimo, ne v neki idealni prihodnosti. Neka francoska mistikinja iz prejšnjega stoletja, ki se je odločila, da bo živela evangelij na periferijah, je zapisala, da Gospodova Beseda ni »"mrtva črka": je duh in življenje. […] Akustika, ki jo Gospodova Beseda terja od nas, je je naš "danes": okoliščine našega življenja in potrebe našega bližnjega.« (M. Delbrêl, La gioia di credere, Gribaudi, Milano 1994, 258) Vprašajmo se torej: ali želimo posnemati Jezusa, postati služabniki osvoboditve in tolažbe za druge, udejanjiti Besedo? Ali smo Cerkev, ki je poslušna Besedi? Cerkev, ki je prisluhne drugim, ki iztegne roko, da bi dvignila brate in sestre iz tega, kar jih stiska, da bi razvezala vozle strahov, osvobodila najšibkejše iz ječ revščine, iz notranje utrujenosti in žalosti, ki ugaša življenje? Hočemo tole?

Med to slovesnostjo bodo nekateri naši bratje in sestre imenovani postavljeni za bralce in katehiste. Poklicani so k pomembni nalogi služenja Jezusovemu evangeliju; da bi ga oznanjali, da bi njegova tolažba, njegovo veselje in njegova osvoboditev dosegla vse. To je tudi poslanstvo vsakega izmed nas: biti verodostojni oznanjevalci, preroki Besede v svetu. Zato se navdušimo nad Svetim pismom, dopustimo, da nas odznotraj nagovori Beseda, ki razkriva novost Boga in vodi k neutrudni ljubezni do drugih. Postavimo ponovno Božjo besedo v središče pastorale in življenja Cerkve! Tako bomo rešeni vsakega strogega pelagijanstva, vsake strogosti in bomo rešeni pred duhovno iluzijo, ki nas postavi v orbito, ne da bi skrbeli za brate in sestre. Postavimo Božjo Besedo v središče pastorale in življenja Cerkve.  Prisluhnimo ji, molimo jo, uresničujmo jo.