Sveti oče: Celostna skrb za bolnike in kultura bratstva kot zdravilo
Andreja Červek – Vatikan
Dikasterij za služenje celostnemu človeškemu razvoju je v četrtek, 10. februarja, organiziral spletni seminar z naslovom »Svetovni dan bolnikov: pomen, cilji in izzivi«. Dogodek sovpada s 30. svetovnim dnevom bolnikov, ki vsako leto poteka 11. februarja. Na udeležence se je z video sporočilom obrnil papež Frančišek in izrazil svojo hvaležnost vsem, ki skrbijo za trpeče in bolne. Osebno molitev je zagotovil za bolnike po vsem svetu. Opozoril pa je tudi na družbene »viruse«, kot sta individualizem in brezbrižnost, ter poudaril, da je zdravilo »kultura bratstva«, ki temelji na zavedanju, da smo »vsi enaki« in »otroci enega Očeta«. Celostna skrb za bolne osebe je bistvena.
Video sporočilo papeža Frančiška
Pozdravljam vse, ki se udeležujete spletnega seminarja »Svetovni dan bolnikov: pomen, cilji in izzivi«, ki ga je organiziral Dikasterij za služenje celostnemu človeškemu razvoju ob 30. svetnovnem dnevu bolnikov. Hvaležno misel namenjam vsem, ki v Cerkvi in družbi z ljubeznijo ostajajo ob trpečih.
Izkušnja bolezni nas naredi krhke in začutimo potrebo po drugih. A ne le to. »Bolezen postavi vprašanje smisla, ki je v veri naslovljeno na Boga: vprašanje, ki išče nov pomen in novo smer za bivanje, ki včasih morda ne najde takoj odgovora« (Poslanica za 29. svetovni dan bolnikov, 2).
Sveti Janez Pavel II., ki je izhajal iz svoje lastne izkušnje, je pokazal pot za to hojo iskanja. Ne gre za to, da bi se zaprli vase, ampak da bi se odprli za še večjo ljubezen: »Če ima človek delež pri Kristusovem trpljenju, je to zaradi tega, ker je Kristus odprl svoje trpljenje človeku, saj je On sam v svojem odrešenjskem trpljenju v nekem smislu deležen vsega človeškega trpljenja. Ko človek v veri odkrije Kristusovo odrešenjsko trpljenje, hkrati odkrije v njem svoje lastno trpljenje, ki ga po veri vidi obogatenega z novo vsebino in novim smislom« (Janez Pavel II, Apostolsko pismo Salvifici doloris, 20).
Nikoli »ne smemo pozabiti enkratnosti vsakega bolnika, z njegovim dostojanstvom in njegovo krhkostjo« (Poslanica za 30. svetovni dan bolnikov, 3). Oseba v svoji celovitosti potrebuje nego: telesa, uma, čustev, svobode in volje, duhovnega življenja ... Zdravljenja se ne more razkosati; ker se ne more razkosati človeka. Lahko bi – paradoksalno – rešili telo in izgubili človeškost. Svetniki, ki so skrbeli za bolnike, so vedno sledili Učiteljevemu nauku: zdraviti rane telesa in
duše; moliti in delati za fizično in duhovno ozdravitev, za oboje.
Ta čas pandemije nas uči, da na bolezen gledamo kot na globalni pojav in ne samo individualni, in nas vabi k razmisleku o drugih vrstah »patologij«, ki grozijo človeštvu in svetu. Individualizem in brezbrižnost do drugega sta dve vrsti egoizma, ki sta žal razširjeni v svetu potrošniške blaginje in ekonomskega liberalizma; in neenakosti, ki iz tega izhajajo, se kažejo tudi na zdravstvenem področju, kjer so nekateri deležni tako imenovane »odličnosti«, mnogi drugi pa s težavo dostopajo do osnovne oskrbe. Zdravilo za ozdravitev tega družbenega »virusa« je kultura bratstva, ki temelji na zavedanju, da smo vsi enaki kot človeške osebe, vsi enaki, otroci enega Očeta (prim. Fratelli tutti, 272). Na tej osnovi bomo lahko imeli učinkovito zdravstveno oskrbo za vse. A če nismo prepričani, da smo vsi enaki, stvari ne bodo šle dobro.
Vedno imejmo v mislih priliko o dobrem Samarijanu (prim. Fratelli tutti, 2. poglavje) in ne pozabimo, da ne smemo biti sostorilci ne razbojnikov, ki ropajo človeka in ga ranjenega pustijo na cesti, ne dveh pripadnikov vere, ki ga vidita in gresta mimo (prim. Lk 10,30-32). Cerkev, ki sledi Jezusu, Dobremu Samarijanu človeštva, si je vedno prizadevala za trpeče in še posebej bolnim namenjala veliko sredstev, tako osebnih kot ekonomskih. Mislim na dispanzerje in zdravstvene strukture v državah v razvoju; mislim na mnoge sestre in brate misijonarje, ki so svoje življenje posvetili skrbi za najbolj revne bolnike; včasih so oni sami bili bolni med bolnimi. Mislim številne svetnike in svetnice, ki so po vsem svetu ustanovili zdravstvene ustanove, vanje vključili tovariše in tovarišice ter tako začeli verske kongregacije. Ta poklicanost in poslanstvo za celostno skrb za človeka morata danes prenoviti karizme na zdravstvenem področju, da ne bi zmanjkalo bližine trpečim osebam.
Misel, polno hvaležnosti, namenjam vsem, ki so v svojem življenju in pri delu vsak dan blizu bolnikom. Družinam in prijateljem, ki z naklonjenostjo skrbijo za svoje drage ter z njimi delijo veselje in upanje, bolečino in bridkosti; zdravnikom in medicinskim sestram in bolničarjem, farmacevtom in vsem zdravstvenim delavcem, ter tudi bolnišničnim kaplanom, redovnicam in redovnikom ustanov, ki se posvečajo skrbi za bolnike, in številnim prostovoljcem – vsem tem osebam zagotavljam svoj spomin v molitvi, da bi jim Gospod podelil sposobnost prisluhniti bolnikom, imeti potrpežljivost z njimi, skrbeti zanje na celosten način, za telo, duha in odnose.
Na poseben način molim za vse bolnike na vseh koncih sveta, zlasti za tiste, ki so najbolj osamljeni in nimajo dostopa do zdravstvenih storitev. Dragi bratje in sestre, izročam vas materinski zaščiti Marije, Zdravja bolnikov. Vam in tistim, ki skrbijo za vas, pošiljam svoj blagoslov.
