Papež: Človeštvo tava v mraku. Baha se z napredkom, a nazaduje pri tkanju miru

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek se je srečal z udeleženci plenarnega zasedanja Kongregacije za vzhodne Cerkve. Govoril je o bogastvu izročil, lepoti vzhodnih obredov in pomenu pričevanja o občestvu. Posebej pa opozoril na vojne konflikte, ki še vedno trajajo na mnogih ozemljih, ki so domovina katoliških vzhodnih Cerkva. Zdi se, da človeštvo še vedno tava v mraku. Baha se z napredkom znanosti, nazaduje pa pri tkanju miru.

Pozivi, ki se jih ne posluša

Spomnil je na besede papeža Benedikta XV., ki je ustanovil tako Kongregacijo za vzhodne Cerkve kot Papeški vzhodni inštitut, da »v Cerkvi Jezusa Kristusa, ki ni ne latinska ne grška ne slovanska, ampak katoliška, ne obstaja nobena diskriminacija med njegovimi otroki ter da imajo vsi, Latinci, Grki, Slovani in ostali narodi, isto pomembnost«. Benedikt XV. je prav tako »obsodil neciviliziranost vojne, ki je “nekoristno pobijanje“«. A njegovega opozorila voditelji držav, ki so bile vključene v prvo svetovno vojno, se ni poslušalo. Prav tako se ni upoštevalo poziva svetega Janeza Pavla II., naj se prepreči konflikt v Iraku.

Papež Frančišek je dodal, da se tudi v današnjem trenutku, ko je povsod veliko vojn, pozivov tako papežev kot ljudi dobre volje ne posluša. »Zdi se, kot da bi se največja nagrada za mir morala podeliti za vojnam – protislovje. Navezani smo na vojne in to je tragično. Človeštvo, ki se baha z napredkom znanosti, mišljenja in mnogih lepih stvari ... a nazaduje pri tkanju miru. Je prvak v ustvarjanju vojn. In tega nas je vse sram. Moramo moliti in prositi odpuščanje za takšno držo.«

Zdi se, da človeštvo še vedno tava v mraku

»Upali smo, da podobnih besed ne bi bilo treba ponoviti v tretjem tisočletju,« je nadaljeval papež Frančišek in spomnil na današnje razmere. »Pa vendar se zdi, da človeštvo še vedno tava v mraku: priča smo bili pobijanju v konfliktih na Bližnjem vzhodu, v Siriji in Iraku; v etiopski regiji Tigray; grozeči vetrovi pihajo še vedno po stepah Vzhodne Evrope in razpihujejo orožje ter za sabo puščajo ledena srca revnih in nedolžnih. Medtem se nadaljuje drama v Libanonu, kjer je mnogo ljudi ostalo brez kruha; mladi in odrasli so izgubili upanje in zapuščajo te dežele. Vendar pa so ravno te mati domovina vzhodnih katoliških Cerkva: tam so se razvila in varovala tisčletna izročila, mnogi med vami, člani dikasterija, pa ste njihovi otroci in dediči.«

Obrnil se je na zbrane člane kongregacije ter jim dejal, da je njihova vsakdanjost kakor »mešanica dragocenega zlatega prahu« iz njihove preteklosti in »junaške vere mnogih v sedanjosti«, vendar pa »skupaj z blatom nesreč, za katere smo tudi odgovorni, in bolečine, ki jo povzročajo zunanje sile«. »Ali pa ste semena na steblih in vejah stoletnih rastlin, ki jih veter nosi do nepredstavljivih meja: vzhodni katoličani že desetletja prebivajo na oddaljenih celinah, prečkali so morja in oceane, prečkali ravnine,« pri čemer je papež spomnil na eparhije, ustanovljene v Kanadi, Združenih državah Amerike, Latinski Ameriki, Evropi in Oceaniji. Mnogi drugi pa so za zdaj zaupani latinskim škofom, ki skrbijo za pastoralno delo preko duhovnikov, ki so jih v skladu z ustreznimi postopki poslali cerkveni voditelji, patriarhi, višji nadškof ali metropoliti sui iuris.

Prisluhniti bogastvu naših izročil

Zato je plenarno zasedanje bilo tudi namenjeno evangelizaciji, ki po papeževih besedah predstavlja »identiteto Cerkve v vsakem njenem delu, še več, poklicanost vsakega krščenega«. »Zaradi poslanstva moramo bolj prisluhniti bogastvu naših izročil,« je dejal in kot primer navedel katehumensko pot odraslih, ki predvideva obhajanje zakramentov krščanskega uvajanja v enotni obliki, kar je v vzhodnih Cerkvah običajno tudi pri otrocih. »Na obeh poteh je mogoče slutiti pomembnost modre mistagoške kateheze, ki krščene vseh starosti spremlja k zreli in veseli pripadnosti h krščanski skupnosti. Na tej poti so dragocene različne službe v Cerkvi, kot tudi harmonija v odnosih z redovniki in redovnicami, ki v skladu s svojo karizmo delujejo tudi v vaših okoljih. V teh dneh ste se ukvarjali z vsemi temi vidiki.«

Bogoslužje so nebesa na zemlji

Papež Frančišek je v nadaljevanju izpostavil, da je liturgija tista »izkušnja, v kateri se “glina“ naše človeškosti oblikuje ne s spreminjajočimi se mnenji ali sociološkimi analizami, čeprav so potrebne, ampak z Besedo in Duhom Vstalega«. Spomnil je na »sinodalno pot«, ki pomeni »hoditi skupaj pod vodstvom Svetga Duha«. Ta izkušnja liturgije so »nebesa na zemlji«. »Toda lepota vzhodnih obredov še zdaleč ni oaza pobega ali ohranjanja. Liturgični zbor se kot tak prepoznava ne zato, ker se sam skliče, ampak ker posluša glas Drugega, ostaja usmerjen k Njemu in ravno zato čuti nujnost, da gre k bratu in sestri ter jima prinaša Kristusovo oznanilo. Tudi tista izročila, ki ohranjajo uporabo ikonostaza s kraljevskimi vrati ali zaveso, ki v določenih trenutkih obreda zakriva svetišče, nas učijo, da takšni arhitekturni ali obredni elementi ne izražajo ideje o oddaljenosti Boga, ampak nasprotno, poveličujejo skrivnost ustrežljivosti, v kateri je Beseda prišla in prihaja na svet.«

Svet potrebuje pričevanje o občestvu

Sveti oče je ob koncu še izpostavil, da je pomembno, da vsaka sestavina ene katoliške Cerkve vedno posluša druga izročila, njihove poti raziskovanja in reform, obenem pa ohranja svojo izvirnost. »Zvestoba lastni izvirnosti je tisto, kar ustvarja simfonično bogastvo vzhodnih Cerkva,« je dejal. Prav tako se ne sme pozabiti, da »nas opazujejo bratje iz pravoslavne in vzhodne pravoslavne Cerkve«. »Čeprav ne moremo sesti za isto evharistično mizo, skoraj vedno obhajamo in molimo ista liturgična besedila. Varujmo se zato eksperimentov, ki bi lahko škodovali poti k vidni edinosti vseh Kristusovih učencev. Svet potrebuje pričevanje o občestvu: če z liturgičnimi spori povzročamo pohujšanje – in žal jih je v zadnjem času bilo nekaj, se gremo igro tistega, ki je mojster razdora.«