Papež Frančišek: Jezusov učenec je torej tisti, ki se mu pusti voditi, ki mu odpre svoje srce
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Blagri dejansko določajo identiteto Jezusovega učenca. Zvenijo lahko tuje, skoraj nerazumljivo tistemu, ki ni Gospodov učenec. Če pa se vprašamo, kakšen je Jezusov učenec, so odgovor ravno blagri. Poglejmo si prvega, ki je osnova vseh drugih: »Blagor vam, ubogi,
kajti vaše je Božje kraljestvo« (v. 20). Blagor vam, ubogi. Jezus o svojih pove dve stvari, da so blaženi in da so ubogi. Še več, blaženi so zato, ker so ubogi.
V kakšnem smislu? V smislu, da Jezusov učenec ne najde svojega veselja v denarju, v oblasti ali v drugih materialnih dobrinah, temveč v darovih, ki jih vsak dan prejme od Boga: življenje, stvarstvo, brate in sestre, in tako naprej. Tudi dobrine, ki jih ima, je zadovoljen, da jih podeljuje z drugimi, saj živi v Božji logiki. In kaj je Božja logika? Zastonjskost. Učenec se je naučil živeti v zastonjskosti. To uboštvo je tudi drža do smisla življenja. Jezusov učenec ne misli, da ga ima, da ve vse, temveč ve, da se ga mora vsak dan učiti. Uboštvo je torej v zavesti, da se ga mora vsak dan učiti. Jezusov učenec, ker ima to držo, je ponižna in odprta oseba, daleč od predsodkov in togosti.
Lep zgled glede tega je bil v evangeliju prejšnje nedelje. Simon Peter, ki je bil izkušen ribič, sprejme Jezusovo povabilo naj ob neobičajni uri vrže mreže in potem poln začudenja nad čudežnim ulovom pusti čoln in vse svoje imetje, da bi šel za Gospodom. Peter se pokaže dojemljivega s tem, ko zapusti vse in tako postane učenec. Nasprotno pa tisti, ki je preveč navezan na svoje ideje in osebne gotovosti težko zares hodi za Jezusom. Morda le po malem hodi za njim samo v stvareh, s katerimi se »jaz strinjam in On se strinja z menoj«, medtem ko v drugih stvareh ne hodi. To torej ni učenec. Ob tem zapade v žalost. Postane žalosten, ker se mu računi ne izidejo, ker se realnost izmika njegovim miselnim vzorcem in je končno nepotešen. Po drugi strani pa se učenec zna spraševati, zna vsak dan ponižno iskati Boga in to mu omogoča, da se spusti v resničnost ter iz nje razbere bogastvo in zapletenost.
Učenec, z drugimi besedami, sprejme paradoks blagrov, ki razglašajo, da je blažen, torej srečen, tisti, ki je ubog, kateremu primanjkuje veliko stvari in to sprejme. Po človeško pa razmišljamo drugače: srečen je, kdor je bogat, nasičen z dobrinami; kdor prejema odobravanje in mu mnogi zavidajo. Posvetna misel je, kdor ima vse zagotovljeno. To ni miselnost blagrov. Jezus pa nasprotno razglasi posvetni uspeh za popolnoma zgrešen, saj je podprt s sebičnostjo, ki napihuje, a nazadnje pusti praznino v srcu. Učenec se pred paradoksom blagrov pusti zapasti v krizo, saj se zaveda, da ni Bog, ki naj bi sprejel našo logiko, temveč mi Njegovo. To pa zahteva pot, ki je včasih naporna, a jo vedno spremlja veselje. Jezusov učenec je vesel zaradi veselja, ki prihaja od Jezusa. Kajti zapomnimo si, da je prva Jezusova beseda: blagor in od tu naziv blagri. To pa je sopomenka za biti Jezusov učenec. Ko nas Gospod osvobodi iz sužnosti sebične osredotočenosti nase, vrže s tečajev naše zaprtosti, omehča našo trdoto in nas odpre za resnično srečo, ki se pogosto nahaja tam, kjer mi ne mislimo. On torej vodi naše življenje, ne mi s svojimi predsodki, s svojimi zahtevami. Učenec je torej tisti, ki se pusti voditi Jezusu, ki srce odpre Jezusu, ga posluša in hodi po poti za njim.
Po tem se lahko vprašamo, vsakdo od nas: imam razpoložljivost učenca? Ali pa se obnašam s togostjo tistega, ki se čuti v redu, ki se počuti dobro, ki čuti, da je že na cilju? Pustim, da me blagri notranje vržejo s tečajev ali pa ostajam znotraj svojih idej? In potem z miselnostjo blagrov, neglede na napore in težave, čutim veselje v hoji za Gospodom? Pomembna značilnost učenca je veselje srca. Ne pozabimo na veselje srca. Preizkusni kamen, da vemo, če je kakšna oseba Jezusov učenec, je v tem, da ima veselje v srcu. Imam veselje v srcu? To je to.
Marija, prva Gospodova učenka naj nam pomaga živeti kot odprti in veseli učenci.
