Papež na svečnico: Danes z navdušenjem obnovimo svoje posvečenje
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Pričakovanje Simeona in Ane ni pasivno
Dva starčka, Simeon in Ana, v templju pričakujeta izpolnitev obljube, ki jo je Bog dal svojemu ljudstvu: prihod Mesija. Vendar pa njuno pričakovanje ni pasivno, je polno premikov. Spremljajmo torej Simeonove premike: najprej ga Duh navdihne, potem v Otroku vidi zveličanje in končno ga sprejme v naročje (prim. Lk 2,26-28). Zaustavimo se ob teh treh dejanjih in dopustimo, da nas nagovorijo nekatera vprašanja, ki so pomembna za nas, zlasti za posvečeno življenje.
Kaj je tisto, kar nas vodi?
Prvo je: kaj je tisto, kar nas vodi? Simeon pride v tempelj »po navdihu Duha«. (v. 27) Glavni akter prizora je Sveti Duh: On je tisti, ki stori, da v Simeonovem srcu gori želja po Bogu, On je tisti, ki poživlja pričakovanje, On vodi njegove korake proti templju in stori, da so njegove oči sposobne prepoznati Mesija, tudi če se kaže kot majhen in ubog otrok. To stori Sveti Duh: usposablja, da vidimo prisotnost Boga in njegovega delovanja ne v velikih stvareh, v pozornost vzbujajoči zunanjosti, v izkazovanju moči, ampak v majhnosti in krhkosti. Pomislimo na križ: tudi tam je majhnost, krhkost, tudi dramatičnost. Vendar pa je tam Božja moč. Izraz »po navdihu Duha« spominja na to, kar se v duhovnosti imenuje »duhovni vzgibi«: to so tisti vzgibi duha, ki jih zaznamo znotraj sebe in katerim smo poklicani prisluhniti, da bi razločevali, če prihajajo od Svetega Duha ali od koga drugega. Pomembna je pozornost na notranje vzgibe Duha.
Se pustimo voditi Svetemu Duhu ali duhu sveta?
Vprašajmo se torej, komu se večinoma pustimo voditi: Svetemu Duhu ali duhu sveta? To je vprašanje, s katerim se moramo soočiti vsi, posebej mi posvečeni. Medtem ko Duh vodi k prepoznanju Boga v majhnosti in krhkosti otroka, mi včasih tvegamo, da na svojo posvečenost gledamo na podlagi rezultatov, ciljev, uspeha: premikamo se v iskanju prostorov, prepoznavnosti, številk; to je skušnjava. Duh pa tega ne zahteva. Želi, da gojimo vsakdanjo zvestobo, pozorni na majhne stvari, ki so nam bile zaupane. Kako lepa je Simeonova in Anina zvestoba! Vsak dan se odpravita v tempelj, vsak dan čakata in molita, čeprav čas teče in se zdi, da se nič ne zgodi. Čakata vse življenje, ne da bi se pritoževala in se izgovarjala, ampak ostajata zvesta vsak dan in gojita plamen upanja, ki ga je Duh prižgal v njunih srcih.
Preverimo svoje notranje razloge
Lahko se vprašamo, bratje in sestre: kaj vodi naše dneve? Katera ljubezen nas spodbuja, da gremo naprej? Sveti Duh, trenutna gorečnost ali karkoli drugega? Kako se gibljemo v Cerkvi in v družbi? Včasih se lahko tudi za zunanjostjo dobrih del skrivata črv narcisizma ali hlepenje po protagonizmu. V drugih primerih se zdi, da naše redovne skupnosti, kljub temu, da upravljajo mnoge stvari, vodi bolj mehansko ponavljanje – delati stvari iz navade, samo zato, da se jih dela – kot pa navdušenje, da bi sledili Svetemu Duhu. Vsem nam bo dobro delo, če bomo danes preverili svoje notranje razloge, razločujmo duhovne vzgibe, saj prenova posvečenega življenja izhaja predvsem iz tega.
Kaj vidijo naše oči?
Drugo vprašanje: kaj vidijo naše oči? Simeon po navdihu Duha vidi in prepozna Kristusa. In moli z besedami: »Moje oči so videle tvoje zveličanje.« (v. 30) To je veliki čudež vere: odpre oči, preoblikuje pogled, spremeni način dojemanja. Kakor vemo iz mnogih Jezusovih srečanj v evangelijih, se vera rodi iz sočutnega pogleda, s katerim nas gleda Bog; zmehča trdote našega srca, ozdravi njegove rane, nam da nove oči, da bi z njimi videli sebe in svet. Nov pogled nase, na druge, na vse situacije, ki jih živimo, tudi najbolj boleče. Ne gre za naiven, ampak za moder pogled. Naiven pogled beži pred stvarnostjo ali se pretvarja, da ne vidi težav; tu pa gre za oči, ki znajo »videti znotraj« in »videti onkraj«: ki se ne ustavijo pri zunanjosti, ampak znajo vstopiti tudi v razpoke krhkosti in neuspehov, da bi tam prepoznale Božjo prisotnost.
Kako vidimo posvečeno življenje?
Simeonove ostarele oči, kljub utrujenosti zaradi let, vidijo Gospoda, vidijo zveličanje. In mi? Vsakdo se lahko vpraša: kaj vidijo naše oči? Kakšen pogled imamo na posvečeno življenje? Svet ga pogosto vidi kot »potrato« in pravi: »Poglej, ta fant, ki je tako dober, pa je šel za redovnika« ali »Tako dobro dekle in je šla k sestram … Kakšna potrata. Ko bi bil vsaj grd ali grda … Ne, dobra sta, škoda ju je.« Tako mislimo. Svet vidi posvečeno življenje kot stvarnost preteklosti, nekaj nekoristnega. Kaj pa mi, krščanska skupnost, redovnice in redovniki, kaj vidimo? Ali smo z očmi obrnjeni nazaj, z nostalgijo po tem, česar ni več, ali pa smo sposobni daljnosežnega pogleda vere, ki je usmerjen navznoter in onkraj? Potrebno je imeti modrost gledanja – in to da Sveti Duh: dobro opazovati, dobro premeriti razdalje, razumeti stvarnost. Zelo dobro mi dene, ko vidim ostarele posvečene osebe, ki so s svetlečimi očmi še naprej nasmejane in dajejo upanje mladim. Pomislimo na trenutke, ko smo srečali podobne poglede in hvalimo Boga za to. To so pogledi upanja, odprti v prihodnost. Morda nam bo dobro delo, če bomo v teh dneh obiskali svoje ostarele brate in sestre redovnike in redovnice; da bi jih gledali, se pogovarjali z njimi, jih spraševali, da bi slišali, kaj mislijo. Mislim, da bo to dobro zdravilo.
Prenoviti pogled na svoje življenje in skupnosti
Bratje in sestre, Gospod nam ne pozablja dajati znamenj, ki nas vabijo, da bi gojili prenovljen pogled na posvečeno življenje. To je potrebno, vendar pa v luči, v skladu z vzgibi Svetega Duha. Ne moremo se pretvarjati, da ne vidimo teh znamenj in iti naprej, kakor da ni nič; ponavljati iste stvari, se zaradi brezvoljnosti vleči naprej v oblikah iz preteklosti in dopustiti, da nas hromi strah pred spremembami. Že velikokrat sem rekel: danes je skušnjava, da bi šli nazaj, zaradi gotovosti, iz strahu, da bi ohranili vero, da bi ohranili ustanovitveno karizmo. To je skušnjava. Skušnjava, da bi šli nazaj in ohranjali »izročilo« s togostjo. Zapomnimo si: togost je sprevrženost, za vsako togostjo so resni problemi. Niti Simeon niti Ana nista bila toga, bila sta svobodna in vesela: on je hvalil Boga in pogumno prerokoval mami; in ona je kakor dobra starka hodila z enega konca na drugega in govorila: »Poglejte jih, poglejte tole!« Oznanjala sta z veseljem, z očmi, polnimi upanja. Nič brezvoljnosti zaradi preteklosti, nič togosti.
Odprimo oči: v krizah – da, res je, krize so –, v nezadostnem številu – »Oče, ni poklicev, zdaj bomo šli na tisti otok v Indoneziji, da bomo videli, če najdemo kakšnega.« –, v močeh, ki jih primanjkuje, Duh vabi, da bi prenovili svoje življenje in svoje skupnosti. In kako naj to storimo? On nam bo pokazal pot. Mi odprimo srce, pogumno, brez strahu. Odprimo srce. Glejmo Simeona in Ano: čeprav sta že v letih, svojih dni ne preživljata tako, da objokujeta preteklost, ki se ne povrne, ampak odpreta roke prihodnosti, ki jima prihaja naproti. Bratje in sestre, ne zapravljajmo današnjega dneva s tem, da gledamo na včerajšnjega; ne sanjajmo prihodnosti, ki nikoli ne bo prišla, ampak se postavimo pred Gospoda, v adoraciji, in prosimo za oči, ki znajo videti dobro in prepoznati Božje poti. Gospod nam jih bo dal, če ga prosimo. Z veseljem, z močjo, brez strahu.
Kaj držimo v naročju?
Na koncu, tretje vprašanje: kaj držimo v naročju? Simeon vzame v naročje Jezusa (prim. v. 28). To je nežen in pomenljiv prizor, edinstven v evangelijih. Bog nam je v naročje položil svojega Sina, saj je sprejeti Jezusa bistveno, je središče vere. Včasih smo v nevarnosti, da bi se izgubili in razkropili v tisočerih stvareh, se osredotočili na drugotne vidike ali se pogreznili v stvari, ki jih moramo narediti, toda središče vsega je Kristus, ki ga moramo sprejeti kot Gospoda našega življenja.
Težave se začnejo, ko ne držimo več v naročju Jezusa
Ko Simeon vzame Jezusa v naročje, njegove ustnice izgovarjajo besede blagoslova, hvale in čudenja. In mi, smo po tolikih letih posvečenega življenja izgubili sposobnost čudenja? Ali imamo še to zmožnost? Vprašajmo se o tem in če kdo tega ne najde, naj prosi za milost čudenja; čudenja zaradi čudovitih reči, ki jih Gospod dela v nas, ki so skrite tako kot tista v templju, ko sta Simeon in Ana srečala Jezusa. Če posvečenim osebam manjkajo besede, ki blagoslavljajo Boga in druge, če manjka veselje, če se izgubi zagon, če je bratsko življenje samo napor, če manjka čudenje, to ni zato, ker smo žrtve nekoga ali nečesa; resnični razlog je ta, da ne držimo več v naročju Jezusa. In kadar roke posvečene osebe ne držijo Jezusa, držijo praznino, ki jo skušajo zapolniti z drugimi stvarmi; vendar pa je tam praznina. Držati v naročju Jezusa: to je znamenje, to je pot, to je »recept« prenove. Kadar torej ne objamemo Jezusa, se srce zapre v zagrenjenost. Žalostno je videti zagrenjene posvečene osebe: zaprejo se v pritoževanje zaradi stvari, ki ne gredo. Vedno se pritožujejo zaradi nečesa: nad predstojnikom, nad predstojnico, nad brati, skupnostjo, nad kuhinjo … če nimajo pritožb, ne živijo. Vendar pa moramo mi objeti Jezusa v adoraciji in prositi za oči, ki znajo videti dobro in prepoznati Božje poti. Če Kristusa sprejmemo z odprtimi rokami, bomo tudi druge sprejeli z zaupanjem in ponižnostjo. Tedaj se spori ne stopnjujejo, razdalje ne razdeljujejo in ugasne skušnjava, da bi zlorabili moč in ranili dostojanstvo sestre ali brata. Odprimo svoje roke, Kristusu in bratom! Tam je Jezus.
Z navdušenjem obnovimo svoje posvečenje
Predragi, predrage, danes z navdušenjem obnovimo svoje posvečenje! Vprašajmo se, kaj je tisto, kar vodi naša srca in naša dejanja, kakšen je prenovljen pogled, ki smo ga poklicani gojiti; predvsem pa vzemimo Jezusa v naročje. Četudi doživljamo napor in utrujenost – to se dogaja: tudi razočaranja, se zgodi –, storimo kakor Simeon in Ana, ki potrpežljivo čakata Gospodovo zvestobo in si ne pustita ukrasti veselja srečanja z Njim. Pojdimo naproti veselju nad srečanjem: to je zelo lepo! Ponovno postavimo Njega v središče in pojdimo naprej z veseljem. Tako bodi.
