Papež slepim in slabovidnim: Na svet in ljudi gledati z Božjim pogledom

Andreja Červek – Vatikan

Papež je romanje združenja »Voir Ensemble« označil za »znamenje popolne soudeležbe vernikov invalidov v občestvu Cerkve« in svoj govor oprl na odlomek iz Janezovega evangelija, ki govori o srečanju med Jezusom in sleporojenim človekom (prim. Jn 9,1-41).

Gojiti nežnost in slog srečanja

Na prvem mestu opazimo, da je Jezusov pogled »pogled, ki kliče k srečanju, kliče k delovanju, nežnosti in bratstvu«. Jezus pride k vodnjaku Siloa in zagleda človeka, ki je bil od rojstva slep. Tudi učenci vidijo tega človeka, ki ničesar ne prosi. »Jezus je tisti, ki v njem vidi brata, ki ga je treba osvoboditi, rešiti. Gospod nas kliče, naj gojimo nežnost in slog srečanja. Učenci so ostali pri tistem pogledu, s katerim so takrat ljudje gledali na osebe, ki so se rodile slepe: rodile so se v grehu, Bog jih je kaznoval, bili so ujetniki pogleda, ki izključuje.«

Srečanja z Jezusom odpira za življenje in vero

»V kulturi predsodkov Jezus radikalno zavrne takšen način gledanja. Zato pred učenci zatrdi, da "ne on ne njegovi starši" niso vzrok njegove nesreče. To je beseda osvoboditve, sprejetja in odrešitve,« je dejal papež in dodal, da pa smo danes žal navajeni zaznavati le zunanjost stvari, bolj površinski vidik. »Naša kultura trdi, da so ljudje vredni zanimanja glede na svoj fizični videz, oblačila, lepe hiše, luksuzne avtomobile, družbeni položaj in bogastvo. Kot nas uči evangelij, je lahko tudi danes bolna ali invalidna oseba s svojo slabotnostjo in omejitvami v središču srečanja: srečanja z Jezusom, ki odpira za življenje in vero ter lahko gradi bratske in solidarne odnose v Cerkvi in družbi.«

Cerkev je kot poljska bolnišnica

Na drugem mestu v evangeljskem prizoru vidimo, kako »Kristus za slepega naredi "Božja dela"«, s tem ko mu povrne vid. Približa se slepemu, mu z blatom pomaže oči in ga pošlje k vodnjaku Siloa. »Jezusovo srce ne more ostati ravnodušno pred trpljenjem. Vabi nas, da takoj ukrepamo, potolažimo, ublažimo in oskrbimo rane naših bratov in sester. Cerkev je kot poljska bolnišnica. Koliko ranjenih ljudi, koliko bratov in sester potrebuje iztegnjeno roko, ki bi poskrbela za njihove rane!« je poudaril sveti oče.

Gledati z Božjim pogledom

A pri tem opazimo nek paradoks: »Ko ta slepi človek sreča Njega, ki je Luč sveta, spregleda, medtem ko tisti, ki vidijo, čeprav so srečali Jezusa, ostanejo slepi, nezmožni videti. Ta paradoks je pogosto navzoč v našem življenju in naših načinih verovanja.« Saint-Exupéry je v svoji knjig Mali princ zapisal: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.« Kot je nadaljeval papež, gledati s srcem pomeni videti svet in naše brate z Božjim pogledom. »Jezus nas vabi, naj prenovimo naš način gledanja na osebe in stvari. Predlaga nam vedno nov pogled na naše odnose z drugimi, predvsem v družini, na naše človeške krhkosti, bolezni in smrt. Vabi nas, naj vse to gledamo z Božjim pogledom! Vera ni neka serija teoretičnih verovanj, tradicij in običajev. Je vez in hoja za Jezusom, ki prenavlja naš način gledanja na svet in na brate.«

Postati Jezusove priče

Ob koncu je izpostavil, da se kristjani ne moremo zadovoljiti s tem, da smo razsvetljeni: biti moramo tudi »priče luči« (prim. Jn 1,8). Medtem ko voditelji farizejev, zaprti v svojo tradicijo in togost, obsojajo sleporojenega kot »grešnika«, pa ta preprosto izpove svojo vero: »Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim« (Jn 9,25). Tako postane priča Jezusa in Božjega dela, dela usmiljenja in ljubezni, ki daje življenje. »Tudi mi smo poklicani, da v svojem življenju pričujemo o Jezusu s slogom sprejemanja in bratske ljubezni.«

Papež se je zbrane spodbudil, naj dopustijo Jezusu, da »jim pride naproti, ozdravi njihove rane in jih nauči gledati s srcem. Samo On zares pozna človekovo srce, samo On ga lahko osvobodi zaprtosti in togosti ter ga odpre za življenje in upanje.«